Ne samo Pogačar: zakaj je Tour de France vsako leto hitrejši?

Foto: ASO/Charly Lopez

Tudi letošnja dirka po Franciji bo po hitrosti dirkanja med najhitrejšimi v več kot stoletni zgodovini. Iskanje razlogov, zakaj so kolesarske dirke, pa ne zgolj Tour, iz leta v leto hitrejše, ne ponuja enoznačnega odgovora.

Čeprav uradnega podatka še ni – čakamo tudi na razplet današnje 20. in jutrišnje 21. etape, s čimer bo padel zastor nad 112. dirko po Franciji, pa je že jasno, da bo tudi letošnja izvedba po povprečni hitrosti nekje pri vrhu najhitrejših, zelo verjetno celo na prvem mestu.

Ta ’čast’ zaenkrat pripada preizkušnji z letnico 2022, ko so kolesarji 21 etap prevozili s povprečno hitrostjo 42,1 kilometra na uro. Na drugem mestu najdemo lansko izvedbo (41,8 km/h), na tretjem pa dirko iz leta 2023 (41,4 km/h), ki je za desetinko prehitela Tour iz leta 2005. Trend torej več kot očitno kaže, da se dirka vse hitreje in hitreje, pa to še zdaleč ne drži zgolj za najpomembnejšo dirko v svetu kolesarstva, pač pa bolj kot ne za vse na koledarju.

Potrebujete še kakšen podatek iz prakse?

Deveta etapa letošnjega Toura od Chinona do Chateaurouxa (174,1 km), ki se je končala s sprinterskim zaključkom in slavjem Tima Merlierja, je bila s povprečno hitrostjo 50,013 kilometra na uro drugo najhitrejša v zgodovini dirke po Franciji. Hitrejša je bila zgolj četrta etapa pred 26 leti. Leta 1999 smo na poti od Laval do Bloisa (194,5 km) prav tako videli sprinterski zaključek, ki je pripadel Mariu Cipolliniju. Karavana, v kateri je rumeno majico takrat nosil Estonec Jaan Kirsipuu, je pot prepotovala s povprečno hitrostjo 50,36 kilometra na uro. Skupne zmage se je na tistem Touru na koncu prvič veselil Lance Armstrong, ki pa mu je bila pozneje – skupaj s še ostalimi šestimi – zaradi dopinške afere odvzeta.

Da gre hitreje kot nekoč, kažejo tudi številni časi, ki jih najboljši kolesarji dosegajo na vzponih. Za enega takšnih je v tem tednu na Mont Ventoux poskrbel Tadej Pogačar, ki je na provansanskega osamelca ’priplezal’ v času 54:41, s čimer je za minuto in 10 sekund popravil rekord Ibana Maya iz leta 2004.

Foto: Guliverimage

Tudi kombinacija najtežjih klancev v Pirenejih, s katerimi so kolesarji na tokratnem Touru opravili v drugem koncu tedna, kaže na znatno izboljšanje. 14. etapa minulo soboto je karavano po vrsti peljala čez klance Col du Tourmalet, Col d’Aspin, Col de Peyresourde, zaključek pa je bil na zadnjem vzponu Luchon-Superbagneres. Leta 1986, ko so prvič dirkali na omenjeni trasi, je povprečna hitrost znašala 30,441 km/h, tri leta pozneje pa že 31,107 km/h. Letos, ko se je kombinacija pojavila tretjič, pa je povprečna hitrost znašala kar 37,236 km/h!

Vse krajša dirka

Enoznačnega odgovora, zakaj se dirka vse hitreje, ni mogoče podati. Najbolj enostaven in matematično očiten odgovor je, da se dirka krajša. Skupna dolžina celotne trase se je v zadnjih desetletjih močno skrajšala. Nekoč so bile etape čez 200 kilometrov, včasih tudi čez 250, nekaj povsem običajnega. Danes pa organizatorji raje pripravijo krajše in bolj razgibane etape, kar skrbi za akcijo, saj spodbuja bolj agresivne taktične pristope.

dirka po Franciji — Foto: ASO/Billy Ceusters

Bolj učinkoviti treningi

Zelo pomemben je seveda tudi način priprave. Včasih so kolesarji po zaključku sezone kar nekaj čaka počivali in mirovali, trening kampi v toplih krajih pa so bili bolj kot kolesarskim pripravam namenjeni druženju. Šele ko se je sezona začela, so se tekmovalci začeli spravljati v pravo formo. A to je se je z začetkom 21. stoletja spremenilo – sezona oddiha je zelo kratka, priprave pa so skrbno načrtovane in nadzirane. Trening je postal najboljša različica dirkanja, saj gre za znano okolje, medtem ko je na dirkah vse preveč neznank.

Ob tem se je močno razvila tehnologija, začenši z merilci moči, ki so treninge naredili veliko bolj učinkovite. Danes ekipe veliko časa preživijo na treningih kampih – visoka nadmorska višina je postala že skoraj obveza, tam pa so poleg trenerjev še psihologi in nutricionisti, ki skrbno spremljajo vsak korak kolesarjev.

Veliki koraki naprej pri opremi

Omenili smo že tehnologijo … Kolesarska oprema je napredovala na vseh področjih, začenši z glavnim orodjem – kolesom. Ti so doživeli res velikanski napredek, že če jih primerjamo s tistimi izpred desetih let. So trši, bolj kompaktni, bolj aerodinamični, kar na zelo preprost način pomeni tudi – bolj učinkoviti. Optimizacija aerodinamike je ključna na vsakem centimetru, kar se pozna tudi pri dresih, ki so lažji in bolj aerodinamični. Vse bolj je priljubljena tudi enodelna ’obleka’, podobna tistim s kronometrov. Tu so še pnevmatike brez zračnic, nove verzije čelad … Morda na prvi pogled majhne razlike, ki pa v treh tednih naredijo veliko razliko.

Pogačar kolo 2025 — Pogačarjevo kolo za sezono 2025. Foto: UAE Team Emirates/Shimano

Dodatni in boljši viri

Ekipe so se – tudi s pomočjo napredka pri spremljanju situacije na dirki (natančnejši GPS oddajniki) prilagodile. Moštva imajo pa zaslugi večjih finančnih vložkov v svojih zasedbah več ljudi, ki lahko bolj učinkovito oskrbijo kolesarje tudi ob trasi. Vse manj je pošiljanja pomočnikov nazaj do ekipnega avtomobila po okrepčila, ta tekmovalce zdaj čakajo ob cesti. Posledično je manj upadanja pri hitrosti celotne skupine.

Ne samo med, boljše so tudi priprave pred samo etapo. Točen spletni vpogled v traso, ki jo lahko kolesarji do potankosti naštudirajo kar iz hotelske sobe ali sedeža na avtobusu. Tako celotna karavana bolje ve, kaj sledi in ob vseh že naštetih elementih še bolje opravi z dirko.

Več hrane

Eden najpomembnejših faktorjev pa je tudi prehrana, predvsem zavedanje pomembnosti ogljikovih hidratov. Obroki so skrbno načrtovani, količine hrane pa so se v primerjavi s preteklostjo – tudi še nekaj let nazaj – močno povečale. Dejstvo je, da tekmovalci ob vseh naporih potrebujejo več energije, zato v času dirke pojedo več, kot se zdi na prvi pogled mogoče.

Kot so razkrili pri ekipi EF EducationEasyPost, je Ben Healy na dan, ko je zmagal v šesti etapi, zaužil več kot kilogram ogljikovih hidratov – 225 gramov za zajtrk in kosilo pred startom, 535 gramov med dirko (okoli 120 gramov vsako uro) in še 260 gramov za večerjo. Na takšne količine se mora tudi telo pravočasno navaditi.

Šov, šov in še enkrat šov

Zelo pomemben element pa predstavlja tudi način dirkanja. Ta je pravzaprav povezan z vsemi naštetimi dejavniki, saj brez njih borba za pozicije, beg in nenazadnje zmago ne bi bila mogoča že od starta vsake etape. V času spleta in družbenih omrežjih je boj za pozornost, posledično pa sponzorje in finančna sredstva zelo pomemben vidik kolesarstva in vsakega športa, zato je ključno, da se kolesarji pokažejo na najprestižnejši dirki. Vse to pa po drugi strani prinaša veliko več živčnosti, negotovosti in nevarnosti, ko se tudi ravninske in navidez mirne etape spremenijo v pravo živčno vojno, predvsem za najboljše v skupnem seštevku in njihove pomočnike.