Mark Cavendish, eden največjih zvezdnikov kolesarstva v zgodovini, je letos dokončno zaključil svojo kariero. Lanske zgodbe, ko se je že poslavljal, a se pustil prepričati, da ostane še eno leto, ne bo ponovil. V intervjuju za Men’s Health se je Britanec razgovoril o praznini, ki jo je občutil v pelotonu.
Britanec, ki je 2. oktobra v Windsorju še uradno prejel viteški naziv, kljub vsem nagradam, vključno z vsemi iz sveta kolesarstva, ostaja skromen in hvaležen. “Ni pomembno, kaj počneš v življenju, od kod prihajaš ali koliko si star, pozitivna priznanja so tisto, k čemur stremimo,” je dejal v intervjuju, v katerem je še enkrat več zatrdil, da se je dokončno poslovil od kolesa. Ob tem dodaja, da se dirke po Franciji ni več zmožen udeležiti, saj je priprava na tako zahteven dogodek zanj postala pretežka, tako fizično kot psihično.
Cavendish se je odprl tudi o izzivih, s katerimi se je soočal v zadnjih letih, med drugim o klinični depresiji in virusu Epstein-Barr, ki sta mu začasno prekinila kariero. Čeprav je njegov dokumentarec na Netflixu razkril te osebne boje, zdaj s ponosom govori o napredku, ki ga je dosegel, medtem ko uživa življenje z ženo Peto in njunimi petimi otroki. Prav njuno močno partnerstvo je imelo ključno vlogo v uspehu na cesti, pravi 39-letni Britanec, še posebej v težkih časih.
Prehod iz profesionalnega kolesarstva ni preprost, je priznal. Po letih natančno načrtovanih rutin se mu privajanje na počasnejši življenjski ritem zdi zelo zahtevno in težavno. Pravi, da osamljenost zaznamuje športnike, ne glede na njihovo ljubezen do kolesarjenja: “Šport te uniči. Samota je velika, od kolesa, do potovanj, toliko časa si sam … Ni pomembno, ali ti je to všeč ali ne, preprosto to ni dobro zate.”
Hkrati se zdaj veseli pogostejših trenutkov z družino in tudi bolj uživa v preprostih stvareh, kot sta jutranja kava v pižami ali večerja z družino, vse to pa so udobja, ki si jih med tekmovanji ni mogel privoščiti. Vsaj ne redno.
Čeprav bo kolo vedno njegova strast, že načrtuje naslednje korake v karieri po poganjanju pedal. Želi se še naprej udejstvovati v športu, a se želi preseliti v druge vloge. Ob tem trdi, da njegova tekmovalnost ne bo nikoli izginila, bodisi gre za pomoč drugim kolesarjem bodisi za trening za maraton v Parizu s svojim bratom. Želi si ostati fizično aktiven, ne le zaradi telesne pripravljenosti, ampak tudi zaradi duševne stabilnosti.
Po nešteto dirkah in številnih zmagah, je celo drugi na večni lestvici s 165, je sicer sprejel, da ne more večno tekmovati, se pa zato zdaj še raje spominja večjih uspehov. Denimo zmage Bradleyja Wigginsa na Touru. “To, da sem bil del te ekipe, mi je pomenilo skoraj več kot to, da sem prvi prečkal ciljno črto,” danes razmišlja Cavendish, ki je za konec izrazil še eno željo, da bi njegova zapuščina navdihnila druge – profesionalno ali rekreativno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje