Omić: Svoje hiše nisem nikoli zapustil, reprezentanca pa …

Alen Omić. Foto: Aleš Fevžer

Bosanski center s slovenskim potnim listom Alen Omić je ob gostovanju s podgoriško Budućnostjo pri Cedeviti Olimpiji čustveno priznal, da je pripravljen v Ljubljani zaključiti kariero.

”Nikoli nisem zares zapustil te hiše. To je moja hiša. Moj dom. Tu sem preživel nekaj najlepših let svojega življenja in košarkarske kariere,” je v garaži dvorane v Stožicah pripovedoval Alen Omić, od tega meseca znova član podgoriške Budućnosti. Zanjo je sicer zaigral že leta 2018. Še večkrat pa je zapustil ljubljansko Olimpijo. Tudi letos, pa čeprav je dal jasno vedeti, da želi ostati v Ljubljani.

Ko je pred tedni v želji, da bi si ogledal eno od tekem slovenskih prvakov, poklical direktorja kluba Davorja Užbinca, mu je ta namignil, da v Stožicah vendarle razmišljajo o obuditvi sodelovanja. Ne nazadnje je prav centrski položaj ena ob šibkih točk nove Olimpije. ”A ko te nato nenadoma pokliče predsednik Budućnosti Dragan Bokan, ne razmišljaš prav dolgo. Ponudil mi je vse, kar sem želel. Takšnega gospoda ne moreš zavrniti. Poleg tega sem pogrešal igranje košarke. Čakal sem na pravi klic. Dobil sem ga,” pripoveduje 216 centimetrov visoki center iz Tuzle, ki zdaj čaka, da se mu v črnogorski prestolnici pridruži še družina.

Večji cmok čuti v grlu, ko razmišlja o koncu minule sezone, saj so mu dali v Stožicah, podobno kot Edu Muriću in Zoranu Dragiću, jasno vedeti, da nanj ne računajo. ”Malce me je zabolelo. Veliko zgodb mi je prišlo na uho. Poglejte, nekaj sem v svoji karieri naredil. Marsikaj sem dal klubu. Razumem tudi vse kritike. A nisem še spoznal centra, ki bi brez napak igral 35 minut na tekmo. Kritike me sicer motivirajo, a se me tudi dotaknejo. Predvsem v Olimpiji. Tukaj sem odrastel. Svoj klub bom vedno ljubil,” se je razgovoril Omić.

Iz njegovih besed je mogoče jasno razbrati, da ljubljanskih vrat še zdaleč ni zaprl. ”To je moja hiša. Tu bi želel končati kariero. Ne bojim se oditi, ne bojim se vrniti. Vem, kdo me ima rad. Ko bom nosil dres Cedevite Olimpije, se bom boril z vsem srcem. Zdaj sem res na drugi strani. Borim se za svojo Budućnost. In tako bo do konca sezone. Vselej dajem ekipi, ki je moja, svoj maksimum. Želim, da je delodajalec zadovoljen,” razmišlja 32-letni košarkarski popotnik, ki se je sicer družinsko ustalil v Domžalah.

V nedeljo se je veselil visoke zmage (Cedevita Olimpija-Budućnost 71:91), h kateri je v 19 minutah prispeval po štiri točke in skok. Priznava, da to še zdaleč ni “pravi Alen”. Potrebuje še nekaj časa, da se prilagodi na okolje in predvsem sistem igre. Upa tudi na malce več igralnih minut. Kakšna pa je v njegovih očeh prenovljena Cedevita Olimpija? ”Igrajo hitro, mladi so napredovali, z novinci igrajo v dobrem ritmu. Potrebujejo pa še nekaj časa, da se povsem uigrajo,” odgovarja nekdanji ”zmaj”.

Alen Omić: v Stožicah kot tekmec. Foto: Aleš Fevžer

Ker se bliža tudi reprezentančno okno, prvi reprezentančni center (Josh Nebo) pa bo za selektorja Aleksandra Sekulića nedosegljiv, smo Omića, ki je za Slovenijo igral na SP 2014 in EuroBasketu 2015, zgolj iz radovednosti vprašali, ali je bil nemara deležen kakšnega klica na to temo. ”Naj bodo fantje zdravi, zame pa je zgodba končana,” je sprva dejal. In nadaljeval: ”Imam ženo in dva otroka. To so moji cilji. KZS? Nihče me ne kliče. Če bi me, bi jutri oblekel slovenski dres. A mislim, da je ta zgodba končana.”

Omić o Žaklju, Žakelj o Omiću

Pri Budućnosti, ki v ligi ABA z razmerjem 5 zmag-1 poraz zaseda drugo mesto, v EuroCupu (2-3) pa šesto v skupini A, Omić sodeluje tudi s slovenskim trenerjem Andrejem Žakljem. ”Iskren človek, iskren trener. Ve, kaj želi od košarkarja. Pove, kaj moraš delati. Če ga ne upoštevaš, ne igraš,” je prve tedne skupnega dela povzel novinec v Podgorici. ”Alen bo potreboval nekaj časa, da se prilagodi, kar je v ritmu dveh tekem na teden težko. Zdaj ima nadzor nad skokom. Na drugih elementih bo moral še delati,” pa mu je ”odgovoril” Žakelj.