Andrej Žakelj je v Črni gori že četrto leto, drugo na klopi podgoriškega velikana Budućnosti. Za Sportklub je v intervjuju spregovoril o povsem novih izzivih, ki jih prinaša delo v okolju s takšnim pritiskom in kako se z njim spopada.
Postojnski strokovnjak je ta trenutek eden treh najbolj vročih slovenskih košarkarskih trenerjev na delu v tujini, ob Jaki Lakoviću v Gran Canarii in Sašu Filipovskemu v Würzburgu. Čeprav je zaradi kulture in načina delovanja težko primerjati Španijo, Nemčijo in Črno goro, se najverjetneje prav Andrej Žakelj spopada z največjo mero pritiska, ki jo prinaša delo na klopi velikana z Balkana, kjer je težje delovati zgolj še v Crveni zvezdi in Partizanu.
Ko se je poleti 2021 preselil približno 500 kilometrov jugovzhodno od Slovenije, sicer o možnosti napredovanja iz Derbyja v Budućnost ni razmišljal. Osredotočen je bil na nov večletni projekt novopečenega člana lige ABA, ki deluje kot nekakšno razvojno moštvo najuspešnejšega črnogorskega kluba. V Studentskem centru so postavljali sistem, ki bi postal valilnica talentov, skupaj z njim pa se je v vse bolj prepoznavnega stratega razvijal tudi Žakelj.
Tako je lani novembra po nizu slabih izidov prišla priložnost, ki jo je 46-letni Slovenec po razmisleku tudi zgrabil in na klopi zamenjal Petra Mijovića. Konec maja je Budućnost popeljal do 16. naslova državnega prvaka, še večji izziv in pritisk pa je prišel šele z letošnjo sezono, potem ko je imel poleti v rokah škarje in platno, da sestavi moštvo po svojih željah. Večja moč seveda prinaša večjo odgovornost.
Za Sportklub se je iz Podgorice oglasil po “nori” zmagi v Železnikih in pred pomembnim obračunom v evropskem pokalu. Medtem ko je v ligi ABA za zdaj fantastično na poti in ima po 14 krogih na vrhu lestvice skupaj s Partizanom in Zvezdo 12 zmag, je v Evropi drugače. Bilanca 5-7 trenutno zadošča za 7. mesto v skupini A, ki ne zagotavlja končnice. Zmaga na Poljskem pri Trefl Sopotu je tako nujna.
Intervju: Andrej Žakelj
Kako bi potegnili črto pod zdajšnjih 13 mesecev na klopi Budućnosti?
Vsekakor je tukaj drugačna vloga in drugačen pristop, kot sem bil vajen v Derbyju. Več je pritiska, več je obstranskih zadev poleg košarke. Je naporno, a Budućnost je velik klub s tradicijo, meni je to stopnica naprej, tudi po ravni tekmovanja z EuroCupom. Lansko sezono smo izvlekli maksimum, je pa letos še malce težje, oziroma so večja pričakovanja, ker sem ekipo sestavljal sam. Je velik izziv, a smo jaz in v klubu za zdaj zadovoljni.
Torej imate glavno besedo pri kadrovanju?
Ni direktor ali predsednik tisti, ki odloča, trener je ta, ki pa tudi odgovarja. Tu je vse čisto in mislim, da tako tudi mora biti. Seveda imam sodelavce, s katerimi se posvetujem, tudi s predsednikom, a zadnjo besedo ima trener.
Lani ste mi po mesecu na klopi Budućnosti dejali: “Zahteva se rezultat in ni toliko potrpljenja. Temu se je treba prilagoditi.” Kako vam je uspelo prilagajanje na enega od velikanov Balkana?
Mogoče je meni malce lažje, ker sem že nekaj časa v Črni gori in vem s kom in na kakšen način moram pristopiti k delu, k igralcem in ljudmi v klubu. So specifični in zahtevajo veliko. S tem nimam težav, mislim, da sem se dobro vklopil. Potrpljenja ni veliko. Tudi za igralce ne. Če igralec ne funkcionira, kot smo pričakovali, se hitro išče menjavo. Gledajo na to, da za vložek dobijo povračilo in učinek. To je treba sprejeti.
Gre ta pritisk primerjati s čim iz prejšnjih služb?
Je drugačen pritisk. Tudi ljudje, ki poznajo to sredino, ki so že dolgo v košarki, pravijo, da je po Budućnosti kjerkoli drugje lahko delati. Človek da skozi vse, kar se tiče pritiska in košarke. Ta del Balkana, torej Srbija in Črna gora, so sredine, kjer je težko delati. Seveda v Partizanu in Zvezdi so pritiski še večji. Potem imaš vsekakor debelo kožo, veliko izkušenj in se lažje spopadaš z novimi izzivi.
Kako ste zadovoljni s kadrom? Precej jih je z NBA izkušnjami, četudi niso bili v večjih vlogah. To dovolj zgovorno priča o kvaliteti. Le Alen Omić pa je za zdaj prišel po začetku sezone.
Prišel je, ker je imel težave Udoka Azubuike. Mislim, da smo zadeli z okrepitvami. Tudi v Derbyju mislim, da nismo enega igralca zgrešili. Tudi sreča je potrebna, a večinoma je to vse analiza, priprava in skavtiranje. Roster je na nivoju, dobri igralci so, seveda je užitek delati s takšno kvaliteto, a po drugi strani tudi velik napor in odgovornost. To so igralci, ki imajo o sebi visoko mnenje, ki imajo velike ege. Vse to usklajevati, da so vsi zadovoljni, kar seveda nikoli niso, je tudi del naše službe. Trener mora najti način, kako iz vsakega igralca izvleči maksimum ter to povezati v celoto. Tudi igralci, ki so igrali v NBA, so novinci v Evropi. Spet je potrebnega nekaj časa, da se prilagodijo na življenje, kulturo in košarko.
Kako danes gledate na odločitev za odhod v Črno goro, ste takrat že razmišljali, da bi se lahko čez Derby prebili v Budućnost?
Če sem iskren, ne. Imeli smo večletni projekt z Derbyjem, v katerega sem bil zelo vključen. Tudi kar se tiče organizacije, dela z mladimi, spremljanja mladih po Evropi, po Balkanu. Vse je bilo narejeno, da se naredi center za razvoj mladih. Takrat je bil Aleksandar Đikić trener Budućnosti. Tudi pred njim so bila tukaj velika imena, zato se s tem nisem obremenjeval. Takrat sem razmišljal, če je to prava poteza, zdaj vsekakor mislim, da je bila, a vemo, kako je sredi sezone prevzeti drugo ekipo, ki je nisi sestavljal.
Kako pa je s cilji? Nekako je Budućnost v podobnem položaju kot Cedevita Olimpija, kjer je domača dvojna krona pričakovana, a hkrati ne pomeni veliko.
V domačem prvenstvu in pokalu so jasno visoka pričakovanja. Malce je specifično, ker imamo veliko tujcev, saj je vse podrejeno ligi ABA in EuroCupu, domača prvenstva in pokal pa lahko igraš z le štirimi tujci. Februarja, ko bo pokal, bomo igrali s sedmimi ali osmimi igralci. To je velik hendikep. Lani nam je uspelo premagati Derby v finalu državnega prvenstva z osmimi igralci. V zadnji sekundi pa smo izgubili pokal, potem ko smo igrali tri dni zapored s sedmimi ali osmimi igralci.
Vsa osredotočenost pa je zdaj na ligi ABA in EuroCupu.
Fokus je na teh dveh tekmovanjih. ABA liga je letos težja, z več tekmami in več potovanji. Budućnost ima letos enega boljši startov v zadnjih letih, v klubu so zadovoljni, imamo dva poraza v 14 tekmah. To je nad pričakovanji. Je pa nekaj grenkega priokusa v EuroCupu, kjer smo dve, tri tekme izgubili za eno žogo. Borimo se za šesto mesto, upam, da nam uspe. Eden ciljev je, da smo v končnici evropskega pokala.
Letos vam je uspela res lepa zmaga proti Partizanu v Beogradu. Že lani ste z njimi v polfinalu izpadli tesno, z 1:2 v zmagah.
To tekmo smo odigrali po dogovoru. Koncentracija je bila na nivoju, dogovore smo res spoštovali, kaznovali šibke točke Partizana in na koncu zmagali. Mislim, da zasluženo. To je ena tekma, po tej tekmi smo naslednji dan že poskušal spustiti žogo, saj je liga še dolga. Lani smo že ob koncu rednega dela igrali s Partizanom za drugo mesto, pa smo v domači dvorani izgubili na eno žogo. V polfinalu smo drugo tekmo igrali res dobro in zmagali, tudi tretjo tekmo smo bili v Areni v igri. Do izključitve Yogija Ferrella smo bili spredaj. Dobro polfinale, dobra košarka, Partizan se nas na nek način kar malce boji. (smeh, op.a.) Na koncu šteje rezultat in ne posamezna tekma. Moraš biti potrpežljiv.
S kakšnim proračunom operirate v Budućnosti, če številka ni skrivnost?
Točnega proračuna niti sam ne vem, vem le, koliko imam za igralce, ostalo je stvar kluba in so informacije, ki se me ne tičejo. Vsekakor je naš proračun med prvih pet v ligi ABA. Prednost Črne gore je, da razmerje med bruto in neto ni tako veliko.
Še beseda o ligi ABA, vstopu Dubaja, smer v katero se razvija, vaše mnenje?
Vsekakor je liga ABA nekakšen magnet. Vsako leto je boljša, z več denarja, z več vlagatelji. V preteklosti je imela liga težave s funkcioniranjem, v zadnjih letih se je to popravilo, z vstopom Dubaja je še lažje. Je pa liga težka, veliko klubov, veliko tekem, igra se do maja, končnica do junija. Naporno je, če igraš na dveh frontah. Ekipe so vse močnejše. Sploh prvih šest veliko vlaga. Morda je razlika med spodnjim in zgornjim delom vse večja, vsekakor pa je to zanimiva in močna liga. Mnenja glede Dubaja so različna. Zame kot trenerja je liga dobra za moj razvoj, igraš tudi proti evroligašem, vsekakor je to dobrodošlo.
Pa mnenje glede evropske košarke, mladi v evroligi oz. najboljših klubih ne dobivajo priložnosti. Vse več mladih odhaja v ameriško univerzitetno ligo NCAA, tudi denimo Jan Vide in Saša Ciani sta med njimi. Je to lahko razlog za skrb?
Mislim, da se v Evropi še vedno dobro dela in je še vedno veliko talentov. Konec koncev ima tudi slovenska reprezentanca v nižjih kategorijah uspehe. Dobro se dela in je material, s katerim je mogoče delati. Gre pa v Evropi vse bolj v smeri rezultata. Domače lige izgubljajo na vrednosti zaradi evrolige in drugih regionalnih tekmovanj. Mlad igralec težje pride v dobro ekipo na višjo raven, domače lige pa so podcenjene in nezanimive, nekatere tudi nekvalitetne. Pravilo, ki ga je uvedel NCAA, da zdaj plačuje igralce, je velika sprememba. Če sem iskren, svojega otroka bi, če ima perspektivo in se želi učiti, poslal na univerzo. Kot prvo, dobi izobrazbo, kot drugo, pa je dobro plačan, takšnega denarja v Evropi ne bi videl. Ni možnosti. Če bo igral košarko ali ne, vsaj končal bo šolo. Tega bo vedno več. To je revolucija. Kaj torej ponuditi mlademu igralcu v Evropi? Težko dobi minute, finančno pa je daleč od tega, kar lahko dobi v Ameriki. Bojim se, da v prihodnosti ne bo boljše.
Kakšna novoletna zaobljuba, razen dobiti vse tekme?
Tukaj je tako, da moraš vse tekme zmagati, to je obveza. (smeh, op.a.) Zaobljuba pa je, da začnem zase malo migati in ostanemo zdravi ter čim več izvlečemo iz te sezone.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!