
Nedavno objavljeni podatki o prodaji dresov košarkarjev lige NBA kažejo na velik vzpon Luke Dončića in krepitev priljubljenosti LA Lakers, ob tem pa so zanimiva pravila igre o delitvi dobička od prodaje.
Ko je liga NBA 24. januarja objavila seznam najbolj prodajanih dresov, sta bila na vrhu Stephen Curry in LeBron James, torej zvezdnika, ki sta si prvo mesto izmenjevala zadnjih dvanajst let. Le dober teden pozneje je košarkarski svet pretresla kupčija, po kateri se je Luka Dončić iz Dallasa preselil v Los Angeles. Mimogrede, dotlej je bil njegov dres iz Dallasa s številko 77 osmi najbolj iskan. Danes je slika povsem drugačna.
Kot smo uradne podatke povzemali že v ponedeljek, se je dres LA Lakers s številko 77 in priimkom Dončić povzpel na sam vrh lestvice najbolj prodajanih. Še več, Luka Dončić je postal prvi neameriški košarkar, ki je sezono končal kot nosilec najbolje prodajanega dresa. Po njegovi selitvi ob zaključku prestopnega roka je skupna prodaja v primerjavi s preteklim letom poskočila za kar 21 odstotkov.
Cena odraslega Dončićevega dresa se giblje med 110 in 250 ameriškimi dolarji, odvisno od kakovosti materiala, kroja in detajlov. Kaj pa dobiček? Pogosto zmotno domnevamo, da največ od prodaje iztrži prav košarkar, a finančni model NBA je jasno razdelan in že dolgo uveljavljen. Na vrhu prihodkovne piramide je proizvajalec dresov. Od leta 2017 je to Nike, ki je za ekskluzivne pravice v desetletni pogodbi ligi odštel več kot milijardo dolarjev. Sledijo liga NBA in klubi, košarkarjem pa od tega posla na račun nekaj kapne zgolj posredno.

Nike iztrži večino prihodkov. Ocenjuje se, da obdrži med 50 in 60 odstotki maloprodajne cene posameznega dresa. Preostanek izplača ligi NBA kot licenčnino, ki pa ni vezana na uspešnost posameznega igralca, temveč predstavlja del skupnega prihodka lige. Ta, imenovan tudi “Basketball Related Income” (BRI), vključuje vse ključne vire zaslužka, od televizijskih pravic, prodaje vstopnic in oglasov pa do prodaje uradnih artiklov, vključno z dresi.
V skladu s kolektivno pogodbo se BRI deli po sistemu 50 : 50 – polovico prejemajo lastniki franšiz, drugo polovico pa košarkarji. A tega denarja ne prejmejo neposredno in sorazmerno s številom prodanih dresov. To pomeni, da Dončić ne prejme deleža od vsakega prodanega dresa s svojim imenom, mu pa uspešna prodaja posredno koristi, saj višji BRI povečuje plačno kapico (salary cap), posledično pa mu klub lahko ponudi višjo pogodbo.
Lestvica najbolje prodajanih dresov tako sicer služi kot pokazatelj priljubljenosti in tržne vrednosti posameznega zvezdnika, finančno pa se največkrat bolj izplača proizvajalcu in ligi kot igralcu samemu. Ob tem pa velja dodati, da imajo mnogi, tudi Dončić, z znamkami, kot je Nike, sklenjene osebne pogodbe – te pa so lahko pomemben vir dodatnega zaslužka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje