Dončićev vpliv: generacija, ki verjame, da zmore več

Foto: Fiba

Medtem ko je članska reprezentanca že v fazi pomladitve, deloma tudi na račun dotoka košarkarjev iz zasedbe do 20 let, ki se bo poleti v Stožicah skušala na domačem EuroBasketu v velikem slogu posloviti od mlajših selekcij, pa kar nekaj razlogov za veder pogled v slovensko košarkarsko prihodnost ponuja pisana paleta mladincev. O nadarjeni generaciji smo se pogovarjali s trenerjem Dejanom Čikićem, ki z reprezentanco do 18 let odhaja na sloviti turnir Albert Schweitzer v Mannheim.

Med 4. in 11. aprilom bo slovenska U-18 reprezentanca sodelovala na močnem turnirju v Mannheimu. Gre za novo priložnost za dokazovanje razkošnega talenta, ki ga v slovenskem zaledju ne primanjkuje. Ekipo bo vodil trener Dejan Čikić, ki sicer pri Košarkarski zvezi Slovenije deluje kot trener inštruktor. Pred tem je več kot desetletje služboval v domžalskem Heliosu, sodeloval pa je tudi pri košarkarskih projektih v Kopru in Novi Gorici.

Slovenska selekcija za turnir v Mannheimu. Foto: KZS

Intervju: Dejan Čikić

Mlajše reprezentančne selekcije so po nekajletni krizi znova v razcvetu. Ne le na rezultatski ravni. Prav pogled na selekcijo košarkarjev, s katero potujete v Mannheim, priča o tem, da se v različnih okoljih razvija zanimiva skupina košarkarjev, rojenih v letih 2008 in 2009.

Gre za skupino fantov, ki so bili pretežno skupaj že predlani v reprezentanci do 16 let. Tokrat v ekipi ni Stefana Joksimovića, ki generacijsko spada v to ekipo. Da, gre za ekipo, ki ni le skupek nadarjenih posameznikov, temveč ima tudi kot ekipa rezultatski potencial. Prav dejstvo, da na zadnji skupni akciji niso izpolnili ciljev, ki so si jih sami zastavili, jih še bolj motivira. Osebno me seveda bolj zanima razvojna faza, torej vprašanje, kdo se bo lahko prebil do članske košarke.

In če govorimo o prihodnosti, veseli dobra pokritost vseh igralnih položajev, vključno s krilnimi in klasičnimi centri, kar je pravzaprav dolgoletna slovenska hiba. Konkretno: 206 cm visoki in komaj 17-letni krilni center Lun Jarc nase opozarja v Megi, centra Nejc Rožnik in Martin Cizej pa se uspešno razvijata v slovenskem okolju.

Res je, tudi na krilnih položajih so nekateri fantje, denimo Maks Ciperle, z višino in dimenzijo. Pri visokih košarkarjih pa je že kot po pravilu tako, da je treba nanje še malce počakati. Kar se položajev tiče, drži, da so v svojih kategorijah že dobro profilirani. A ob telesnem razvoju bo pomemben tudi čustveni razvoj. Fantje potrebujejo čas za razvoj. Menim, da so visoki košarkarji zares zreli pri 22 letih. Vsi skupaj moramo biti potrpežljivi in predvsem želeti, da bodo deležni dobrega treninga in ustrezne priložnosti na klubski ravni.

Osrednji del tokratne ekipe to priložnost išče v slovenskih klubih, del pa se že uspešno dokazuje v tujini. V tem kontekstu ob Jarcu velja izpostaviti še Igorja Stjepanovića in Nikolo Lukasa Bojovića. Zdomci verjetno delujejo nekoliko drugače, mar ne?

Poznam jih že vrsto let in vidim to razliko. Da, tistim, ki igrajo v tujini, se vidi, da nekoliko hitreje dozorijo. Ko odidejo od doma, se v njihovih življenjih marsikaj spremeni. To se pozna tudi v sami košarki. Imajo tudi drugačen pristop in nastopajo v bolj raznolikih tekmovanjih. Lepo napredujejo in se razvijajo.

V ekipi ni mladega upa Barcelone Jakoba Šiftarja. Kakšen je njegov status?

Tokrat ni bil vabljen. Zagotovo pa računamo nanj. Je kandidat za nastop na evropskem prvenstvu do 18 let in svetovnem prvenstvu do 17 let.

Kakšen pa je v novih rodovih odnos do reprezentance? Se ustvarjata pripadnost in tako želeni kult reprezentance?

Glede tega smo lahko zadovoljni. Lahko povem, da imamo pri KZS projekt pripadnosti, na katerem gradimo že pri akcijah regijskega selekcioniranja. Fantje, ki so z nami od trinajstega leta naprej, so prisotni na predavanjih in deležni različnih usmeritev, s katerimi jih skušamo pripraviti na odgovornost. Osnovni cilj je, da je košarkar v vseh pogledih pripravljen na reprezentanco.

Ob mladih fantih ne moremo mimo fenomena Luke Dončića. Opažate njegov vpliv na slovensko košarko in miselnost igralcev?

Sodeloval sem z vrsto reprezentanc in lahko rečem, da se je z razvojem Luke Dončića krepila samozavest mladih košarkarjev in košarkaric. Ta razlika je očitna. Včasih se je niti ne zavedamo.

Ob zelo pestrem reprezentančnem poletju se bo stroka verjetno pri več mladih košarkarjih znašla v precepu: za katero reprezentanco zaigrati? Takšen je, denimo, Stefan Joksimović, za katerega nam je na uho prišlo, da bo poleti igral za reprezentanco U-18 in ne za U-20.

O tem težko sodim, saj nisem selektor. Verjamem, da se bo našla prava rešitev. Koordinator mlajših selekcij Mirko Jurjavčič vselej dobro sodeluje s selektorji. Na koncu ni pomemben le končni rezultat, temveč vprašanje, kaj je najboljše za košarkarja. Mlajše selekcije so pač pot do članske vrste.

Verjetno pa bo tudi po teh fantih kmalu posegla ameriška roka. Kakšen je vaš pogled na množične odhode v ligo NCAA?

Temu se bomo res težko izognili. Fante, ki odhajajo v ZDA, moramo razumeti. Imajo veliko razlogov, tudi finančnih, da se odločajo za to pot. Menim pa, da bomo o tem pojavu lahko bolj konkretno govorili takrat, ko se bodo fantje, ki so v Ameriko odšli v tem valu, začeli vračati v Evropo. Takrat bomo lahko govorili o tem, kaj so v košarkarskem smislu pridobili. Če se košarkar vrne, ko je star 23 let, ga še vedno čaka več kot desetletje najboljšega obdobja za kariero. In če jim bo Amerika pomagala pri preboju na člansko raven, ob tem pa bodo pridobili še ustrezno izobrazbo, bo to vsekakor nekaj pozitivnega.

Dotakniva se še vaše vloge. Čeprav ste na kratko vodili člansko ekipo Heliosa, pa vas vseskozi vleče v mlajše kategorije?

Gre za zavestno odločitev. Kot trener v mlajših kategorijah imaš precej večji vpliv. Tudi odgovornost je jasna. Boljše pa so povratne informacije. Všeč mi je, ko so cilji vzgoja, rast, razvoj … Na članski ravni pa se pogosto lovi kratkoročne rezultate.

Slovenski dres bodo na turnirju v Nemčiji nosili: Igor Stjepanović (APU Udine), Maks Ciperle, Nejc Rožnik (oba Cedevita Olimpija), Oskar Kuzman (Chaminade College), Martin Cizej (Hopsi Polzela), Anid Pašić (Zlatorog), Timotej Balažić, Jazon Krošelj (oba Krka), Lun Jarc (Mega), Lukas Nikola Bojović (Partizan), Luka Virant (Livorno), Rok Kozel (Rogaška) in Gal Čop (Zlatorog).