Luka Dončić je premierno in eksluzivno za Val 202 in TV Slovenija spregovoril o svojem času v Realu, ambicijah v slovenski reprezentanci in o veselju, da bo končno lahko zaigral ob boku Goranu Dragiću.

Luka Dončić je zavzel slovenski košarkarski prostor in ga napolnil z optimizmom, saj se s košarkarjem takšnega kova pri 17 letih še ni uspel pohvaliti, morda je bil na podobni poti le Sani Bečirovič, a vemo, da so ga v karieri (pre)večkrat, žal, ustavile poškodbe. Nekateri ga že zdaj primerjajo z velikim Draženom Petrovićem, košarkarskim Mozartom, idolom moje košarkarske mladosti. 

Če bi me kdo vprašal ali bi v ekipi raje imel 17-letnega Dražena ali Luko, bi se odločil za slednjega. Preprosto me je prepričala njegova zrelost, ki pa jo je imel na pretek tudi Dražen, a ne na tako suveren način. Ni dvoma, Dražen je bil v svojih najboljših letih skoraj v vseh pogledih izrazito boljši, kot je zdaj Dončić. Toda, ali je bil Dražen tako dober pri 17 letih? Ja, bil je prvi igralec jugoslovanskega prvenstva, ki je bil v tistih časih za ligo NBA drugo najmočnejše na svetu, a sam bi se vseeno odločil za Dončića. Tu je treba vzeti v obzir, da se je košarka močno spremenila, slog igre je hitrejši, obenem pa ni več toliko “moške” igre. Torej, v moderni eri košarke je moj prvi izbranec Luka.

Dončič bo čez slab mesec dni dopolnil 18 let, vozniškega dovoljenja še nima in četudi je v normalnem življenju še otrok, je na košarkarskem parketu eden izmed najbolj zrelih igralcev trenutno. Ko trener Reala Pablo Laso svoje ekipe v končnici tekme ne more voditi brez Luke Dončića in ko ga v igro pošilja, da stvari postavi na svoje mesto, potem je jasno, da ima v svojih rokah še nikoli prej viden talent, diamant, ki ga je treba obrusiti, da bo zasijal v vsej svoji veličini. To lahko Luka stori že poleti, ko bo na Eurobasketu igral za reprezentanco Slovenije, ki ji je zvestobo obljubil kar preko twitterja. Skupaj z bratoma Dragić, Jako Blažićem in ostalimi bo Slovenija, verjamem, letela po igrišču. Spet pa ne smemo pozabiti, da je fant še otrok, pričakovanja javnosti so ponavadi (pre)hitro (pre)visoka.

Zadnjič nam je na uredništvo pisala njegova mama in hudomušno napisala, da ga še vedno ona vozi na treninge in nihče drug iz kluba. Tudi Sergio “El Chacho” Rodriguez, nekdanji kapetan Reala, je dejal, da je up slovenske košarke na igrišču veteran, a v zasebnem življenju še otrok in to je treba spoštovati. Pomislite, kje bo “ta otrok” čez 5, 6 let … Sam ga vidim v ligi NBA, kjer bo, če ne bo poškodb, postal zvezda svetovnega formata. To vam obljubim.

I am very thankful to Real Madrid, Madrid city and Spain but my choice is been always to play for my home country, Slovenia.????

— Luka Doncic (@luka7doncic) September 22, 2016

Sezona 2014/2015, zaključni turnir Evrolige, dvojna zmaga Reala, tako v članski, kot tudi v mladinski konkurenci. V dvorani malček izven središča Madrida se nahaja moderna šolska telovadnica, kjer so mlade ekipe, ki so se uvrstile na zaključni turnir mladinske Evrolige, odigrale svoje skupinske obračune, se je trlo ljudi. Ne zato, ker je igral Real. Zato, ker je igral Dončić. “Grande Luka” je odmevalo iz tribun, pod njimi je bil tudi njegov oče Saša, ki je seveda glavni krivec, da je “mali” sploh prijel za košarkarsko žogo. Saša, hvala ti.

Luka je torej že v 15. letu starosti predstavljal največjo zvezdo mladinske košarke in vsi so želeli biti zraven, tam, kjer je dominiral, med tri, štiri leta starejšimi košarkarji. 

Ko se je novinar Radia Slovenija Franci Pavšer odpravil v Madrid na eksluzivni pogovor z Luko, sem mu zavidal, no, še zdaj mu, zato sem lobiral pri odgovornemu uredniku, naj tudi mene pošlje v špansko prestolnico, a to so bile le želje, žal neuslišane. Že sem zapisal v eni izmed prejšnjih kolumn, da imam vprašanja že nekaj mesecev pripravljena.

Luka je intervju odpeljal dokaj suvereno. Treba je vedeti, da je bil to prvi intervju v njegovi karieri, ki je trajal več kot 10 minut. Pameten in preudaren je v svojih besedah, tako kot pri podajah preko igrišča, ko v kotu s pravočasno podajo najde Jonasa Mačiulisa. Je pa tako v govoru kot tudi glasu spominjal na Gorana Dragića, zanimivo, kajne?

Pa še to: njegovi dresi so v Madridu praktično razprodani. Francija sem prosil, naj mi ga prinese, pa čeprav je vijolične barve. V svojem življenju sem le enkrat, nepričakovano, kupil košarkarski dres, takrat, ko so vsi noreli za Jordanom, sem sam najbolj občudoval belopoltega mojstra pravočasnih in natančnih podaj, neskončno lepo izpeljanih pick ‘n’ rollov in (pre)kratkih hlačk – Johna Stocktona.

Donkik?Blanco? Razprodano.Dresi @luka7doncic v uradni trgovini samo še v vijolični barvi.Za tolažbo so naprodaj v belem Rudy, Llull in Reyes pic.twitter.com/FSCSl2KLOU

— Franci (@FranciPavser) January 30, 2017

Ja, v Luki vidim nekaj Stocktona, le da je slovenski mladenič bolj prilagojen modernemu slogu košarke, ki mu je pisan na kožo. Hitra, drzna igra, hrabri prodori in zaključki sicer niso bili zaščitni znak številke 12 pri Utahu, a ko govorimo o podajah in pregledu nad igro, bo Luka s takšnim napredkom blizu.

In še to: zakaj bi ga vzel raje kot Dražena? Ker je Luka pri svoji starosti bolj kompleten igralec kot je Dražen bil pri teh letih. Dražen je imel ubijalski nagon, Luka bo svojega še dobil. In zametke tega spremljamo v letošnji sezoni, ko enega za drugim, uničuje evropske košarkarske velikane.