Čeprav je za Slovenijo nastopal v različnih obdobjih, ga bo vsekakor najbolj zaznamoval zlati EuroBasket 2017. In čeprav je nosil več različnih reprezentančnih številk, je največji pečat pustil s trojko. Zato bi bilo prav, da bi le-to v slovenski reprezentanci to poletje za vselej upokojili.

“Ko reče ne, potem to res pomeni ne,” nam je v nedavnem intervjuju dejal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec in napovedal, da bo Goran Dragić deležen ustreznega poklona in zahvale za reprezentančno kariero. Da je ta tokrat zares končana, je 37-letni Ljubljančan najprej v Beogradu namignil srbskim novinarjem, pred dnevi potrdil še slovenskim, dokaj jasen pa je bil tudi v pogovoru z vodilnimi pri KZS.

Kakšna bo uradna zahvala, prvi mož KZS ni želel razkriti. Vsekakor pa lahko upravičeno ugibamo, da bo krovna organizacija eno od poletnih reprezentančnih pripravljalnih tekem v luči svetovnega prvenstva izkoristila tudi za aplavz na odprti sceni za zlatega kapetana, ki je po igranju za mladinsko in mlado izbrano vrsto članski dres Slovenije oblekel leta 2006, ga nosil polnih enajst let, nato pa lani odmrznil reprezentančno upokojitev in spisal novo poglavje.

Ob debiju za člansko reprezentanco (na prijateljski tekmi proti Poljski v Kopru in kmalu zatem na SP na Japonskem proti Senegalu) je nosil dres s število 13. Pozneje so se na njegovem hrbtu znašle še številke 9, 7 in v najbolj zajetnem reprezentančnem obdobju 11, dokler ni leta 2016 na simbolični ravni odprl novo poglavje in si izbral dres s številko 3. In čeprav je v tem dresu “plesal” le tri poletja, pa je to naposled postala ena najbolj kultnih reprezentančnih oprav v slovenskem športu.

S trojko in kapetanskim trakom je Dragić v zenitu svoje kariere poosebljal najbolj žlahtno športno liderstvo. Njegovo delo v projektu “EuroBasket 2017” se je namreč začelo že pred prvim sodniškim metom, pa tudi krepko pred prvim reprezentančnim zborom in kvalifikacijami.

V reprezentanci je bil dovolj dolgo, da je doživel frustracije, travme, nemoč, razblinjanje visokih pričakovanj … Pa tudi sebe v vlogi želenega rešitelja, ki na koncu pred domačimi navijači v preveliki želji pregori. Zato takrat ni zamenjal le dresa, temveč način razmišljanja.

Postal je spiritus agens, pravi vodja, ki se zna okleniti nesporne igralske kakovosti, a se ob tem zaveda, da ta sama po sebi ni dovolj. Zato je znal stkati vezi z vodstvom zveze, predvsem z dirigentom iz zakulisja Radoslavom Nesterovićem, odigrati pomembno vlogo pri ustoličenju selektorja in še bolj pomembno pri lovu na naturaliziranega košarkarja in konceptu vključevanja največjega talenta v reprezentančni zgodovini Luke Dončića. In ko je orkester ubrano zaigral, je lahko tudi sam postal prvi solist.

In prav zaradi tega Dragićeva reprezentančna številka tri simbolizira nekaj več. Ne glede na manj uspešno lansko reprezentančno poglavje, ki se je resda začelo s spektaklom v Stožicah, končalo pa po četrtfinalnem porazu na evropskem prvenstvu proti Poljski. Ta simbolika je pač tako močna, da bi si bilo nesmiselno predstavljati kateregakoli drugega košarkarja v slovenski reprezentanci s številko tri.

Ni bil klasični produkt sistema, ki bi po utečenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih “botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni.

Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna.

Za državno izbrano vrsto je Goran Dragić, ki namerava vsaj še eno sezono odigrati v ligi NBA, v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.