Sanje Gregorja Hrovata: S Partizanom v evroligi, s Slovenijo proti vrhu

Gregor Hrovat. Foto: Aleš Fevžer

Medtem ko si je slovenska košarkarska reprezentanca po ponedeljkovi zmagi nad Portugalsko zagotovila preboj na EuroBasket 2025, se je Gregor Hrovat vrnil v Dijon. Z obljubo, da se vrne v reprezentančne vrste.

Slovenski reprezentant Gregor Hrovat si je po odlični lanski sezoni v majici francoskega Dijona, s katerim je tudi osvojil pokalni naslov, letos nadejal prestopa v enega izmed najboljših evropskih klubov. Ponudbe so bile, vendar nobena tako mikavna, da ne bi bilo vredno še malce počakati. Pomembno vlogo pri izbiri kluba in okolja je predstavljalo tudi dejstvo, da sta z ženo dobila prvo hčerkico. Čas je mineval, vse manj klubov je iskalo igralce in tako je bil Koprčan primoran ostati na obali, kjer se je sam pripravljal na sezono. Pred nekaj tedni pa se je zgodil odločilen klic. Usoda je hotela, da se vrne v Dijon, kjer je blestel zadnji dve sezoni. Do dogovora je prišlo kar hitro. Primoran je bil izpustiti reprezentančno akcijo, s klubom pa je sklenil novo dveletno pogodbo, tako da bo na vzhodu Francije igral najmanj do poletja 2026.

Pestro poletje je za vami, najbrž najdaljši premor v karieri. Po odlični lanski sezoni si zagotovo niste nadejali tega. Pa vendarle, kako ste preživljali ta čas, kaj ste počeli, kako zdaj gledate na to obdobje?

Res je, po dolgem času sem bil doma tudi v tem jesenskem obdobju. Čas sem izkoristil predvsem za to, da sem ostal v odlični fizični pripravljenosti. Treniral sem s kondicijskim trenerjem Enejem Miklavčičem in pa v klubu BC Koper. Poleg tega sem večino prostega časa preživel s prijatelji, družino, bratrancema, tako da sem po drugi strani res užival doma.

V prejšnjih intervjujih ste povedali, da ste imeli kar nekaj ponudb, vendar te niso bile mikavne. Na koncu ste se vrnili tja, kjer ste uspešno igrali zadnji dve sezoni. Ali nam lahko zaupate, katere klube ste zavrnili in kako to, da ste se na koncu odločili za povratek v Dijon.

Imel sem ponudbe tako iz španske, kot tudi italijanske prve lige. Nekaj je bilo pogovorov tudi s turškimi klubi. To so bile tudi tri države, kjer sem iskal klub. Takoj po sezoni se je odpirala tudi možnost prestopa k francoskemu evroligašu, vendar se to na koncu žal ni izšlo. Naposled je prišla ponudba iz Dijona in z veseljem sem se takoj vrnil tja.

Kljub temu, da ste v lanski sezoni blesteli, pa je bil klubski rezultat, vsaj kar se državnega prvenstva tiče, slabši kot v vaši prvi sezoni. Tudi letos se zaenkrat ekipa še lovi. Kakšen je končni cilj Dijona, tako doma kot v evropskem tekmovanju ter kakšno sezono pričakujete na osebni ravni?

Vsekakor je prioriteta domača liga. Tu si želimo uvrstitve v končnico, torej med osem najboljših. Letos je sicer sistem nekoliko drugačen, tako da gredo ekipe od sedmega do desetega mesta v dodatne kvalifikacije za zadnji dve mesti v končnici. To pomeni, da si lahko tudi deseti po rednem delu in vseeno zaigraš v ‘play-offu’. V evropskem tekmovanju bomo šli korak za korakom. Sicer je moja tiha želja tudi osvojitev le-tega, vendar se moremo z igralci še bolj povezati, šele potem bomo videli, do kod lahko sežemo. Upam pa, da čim višje. Osebno sem trenutno precej miren, saj je za mano osem mesecev brez klubske sezone. Prav zaradi tega tudi vem, da bom potreboval nekaj časa, da ujamem pravi ritem.

Februarja znova v izbrani vrsti? Foto: Aleš Fevžer

Debitirali ste ob domačem porazu s Saint Quentinom. Kljub dolgemu premoru ste bili najboljši strelec svoje. Kako je bilo znova zaigrati pred vašo domačo publiko?

Izjemno lepo se je bilo vrniti pred domače navijače, ki so me zopet res toplo sprejeli. Žal se tekma ni končala tako, kot smo si želeli, torej z zmago. Mislim pa, da smo vseeno pokazali določen karakter, saj smo se dvakrat po višjem zaostanku vrnili v igro. Zdaj je na nas, da čim bolje izkoristimo treninge, da trdo delamo ter dobre minute razvlečemo čez celotno tekmo. Moram priznati, da sem igral veliko boljše, kot sem si predstavljal. Menim, da je razlog tudi to, da sem pri svojih letih že dovolj izkušen, da me niti daljši premor ne vrže iz ritma.

To je že vaša peta sezona v Franciji. Več kot odlično se počutite v tem delu Evrope. Nenazadnje ste že osvojili tudi dva pokalna naslova, enega s Pau Orthezom in enega lani z Dijonom. Zakaj mislite, da vam francosko prvenstvo bolj leži kot ostale lige?

Težko reči. Skozi leta sem se že navadil na ta francoski sistem, ki mi zelo ustreza. Liga je tudi bolj fizična, atletska. Zdaj že poznam večino igralcev ter ekip. Tudi trenerji, s katerimi sodelujem, vedo, kaj lahko pričakujejo od mene in rezultati so vidni.

V Dijon ste se podali tik pred reprezentančnim premorom, zato ste bili primorani odpovedati nastopanje za izbrano vrsto. Kakšen je bil odziv selektorja Aleksandra Sekulića?

S selektorjem sem bil v pogovoru teden dni pred reprezentančnim zborom. Razumel je mojo odločitev oziroma odločitev kluba, ki me je želel zadržati v Dijonu tudi v času premora. Vseeno je klub prioriteta, saj moram priti nazaj v pravi ritem, pravo formo. Iskreno niti ne vem, koliko bi lahko v trenutnem stanju sploh pomagal reprezentanci.

Vsekakor pa v reprezentanci še niste rekli zadnje. Verjamemo, da komaj čakate poletno evropsko prvenstvo.

Res je, komaj čakam naslednje poletje, da lahko skupaj s fanti zopet dosežemo morebiten odmeven rezultat za Slovenijo. V kolikor bo postava popolna in brez poškodb, verjamem, da lahko ciljamo visoko. Hkrati pa se zavedamo, da to ne bo lahko.

Za konec nam lahko morda zaupate, kakšno do zdaj neizpolnjeno željo v vaši karieri?

Neizpolnjeni sta ostali še dve veliki želji. Prva je ta, da bi nekega dne zaigral v evroligi. Druga pa ta, da bi morda nekoč zaigral za moj ljubljeni klub Partizan. Če bi se pa lahko zgodilo, da bi hkrati zaigral s Partizanom v evroligi, bi to bilo sanjsko. Seveda pa bomo videli, kako se bo vse skupaj odvilo.