Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Izkušnje, ki jih ni mogoče kupiti," o sodelovanju z Dušanom Alimpijevićem pri turškem Bešiktašu pripoveduje slovenski košarkarski trener Jernej Valentinčič. Čeprav ga v ljubljanskem domovanju od Stožic loči le Vojkova cesta, ni nikoli deloval v Olimpiji. Ob marčevski vrnitvi domov pa se ji bo kot član štaba turškega kluba v osmini finala evropskega pokala postavil po robu.
“Verjetno me niste poklicali, da bi se pogovarjala o nogometnem derbiju Olimpija-Maribor,” se je ob našem klicu zasmejal Jernej Valentinčič, nekdanji košarkar, pozneje pa trener v ljubljanskem Slovanu, Pulju in Novi Gorici, ki je nato vrsto let sodeloval s Košarkarsko zvezo Slovenije, deloma v projektih mlajših starostnih kategorij in deloma kot član štaba članske reprezentance, v nadaljevanju kariere pa ga je pot znova vodila v tujino. Sprva je bil pomočnik Aleksandra Sekulića v Lokomotivu, v novi sezoni pa ga je pod svoje okrilje vzel Dušan Alimpijević, trener Bešiktaša. Prav turški prvoligaš bo v začetku prihodnjega meseca (5. 3. ob 19.30) tekmec Cedevite Olimpije v osmini finala evropskega pokala. “Veselim se poti v Ljubljano in tekme z Olimpijo,” sporoča 45-letni trener.
Intervju: Jernej Valentinčič
Kakšna je bila pravzaprav vaša pot od Aleksandra Sekulića do Dušana Alimpijevića?
S Sekulićem sva odlično sodelovala kar šest let, tako v reprezentanci kot v klubu. Ko se je zgodba v Rusiji končala, sem sprva nekaj časa čakal, saj smo pomočniki vselej lojalni. Nato sem prejel klic Dušana Alimpijevića. Poznava se že vrsto let, natančneje od leta 2018, ko je Fenerbahče omogočil več trenerjem spremljanje treningov Željka Obradovića. Tam sem bil v družbi Rada Trifunovića, spoznal pa sem tudi Alimpijevića. Pogosto sva bila v stiku, zdaj sva vzpostavila tudi uradno sodelovanje.
Bešiktaš je športni velikan. Pričakovanja verjetno zaradi tega pogosto presegajo realen domet. Jih čutite?
Res je, gre za velikansko ustanovo. Tudi vaše razmišljanje o visokih ciljih je upravičeno. A to je pravzaprav značilno za številne turške klube. Živijo drugačno življenje, kulturo težko primerjamo s slovensko. Naj vam za primer navedem moj nedavni obisk tekme naše mladinske ekipe. Na tribunah je bilo 400 gledalcev, ki še zdaleč niso le mirno sedeli. Ne, to so bili pravi navijači. Že mladi košarkarji torej čutijo pritisk. Članska ekipa? Klub je predlani komajda obstal v turškem prvenstvu, že lani pa je igral v polfinalu evropskega pokala. Letos želijo navijači še več. To se čuti.
Se v Istanbulu že počutite domače? Ste se navadili na prometni kaos?
Kaos je res prava beseda. Kaos vseh kaosov. Menim, da se ga človek nikoli povsem ne navadi. Dnevno naj bi bilo v mestu 30 milijonov ljudi. Če bi vsi upoštevali prometna pravila, bi se domov vozili pet ur. Zato pač vozijo drug čez drugega. Kdor tega ne vidi in ne doživi, težko verjame. Prometna konica v New Yorku je nič proti gneči v Istanbulu. Na srečo živim v bližini dvorane, tako da se redko vozim z avtomobilom. Pred mesecem pa mi je eden od košarkarjev, ki živi v azijskem delu, sporočil, da bo zamudil na trening. Sporočilo je poslal tri ure pred treningom, ko se je odpravil na pot. Zamuda je na koncu znašala 35 minut.
Kakšna je vaša vloga v strokovnem štabu?
Alimpijević ima na voljo tri pomočnike, poleg mene sta to še Bugra Bayazit in Dmitro Boldajev. Smo enakovredni. Čeprav obstajajo delitve na obrambo in napad, je naša naloga tudi pregledovanje velikega števila tekem. Trener od nas pričakuje podrobna poročila, o katerih nato debatiramo. Poleg tega sem ob treningih košarkarjem na voljo tudi za individualno delo. Ob tem so me malce bolj usmerili v delo z ameriškimi košarkarji.
Kakšen je v vaših očeh Dušan Alimpijević, eden najbolj nadarjenih trenerjev nove generacije?
Mlad, zagnan in zahteven. To je najboljši opis. Izpostavil bi tudi njegovi poštenost in organiziranost. Zna izkoristiti vsako sekundo treninga. Sodelovanje z njim je resda zahtevno, a za vse nas so to izkušnje, ki jih ni mogoče kupiti. O uspešnosti njegovega koncepta pa najbolj zgovorno govorijo rezultati. Bursaspor je s smešnim proračunom popeljal v finale EuroCupa, na tej poti pa med drugim izločil Partizan in Olimpijo.
Kaj pa letošnja Cedevita Olimpija, vaš naslednji evropski tekmec? Ste jo že analizirali?
Ne, zdaj smo povsem osredotočeni na pokalno tekmovanje. Tudi pred tem sem si uspel ogledati le eno tekmo Ljubljančanov. Vemo pa, da nas v Stožicah čaka težko delo.
Kaj pa lahko pričakujejo Ljubljančani? Kakšen slog košarke goji Bešiktaš?
Hiter in agresiven. Imamo ekipo, ki nam dovoljuje agresivno igro v obrambi s hitrimi prehodi v napad. Gre za sodobno košarko, ki še zdaleč ni enolična.
Vaša pot se ni nikoli križala z Olimpijo.
Res je. Nikoli niti nisem bil v stikih z Olimpijo. Sem ‘slovanovec’. Vsekakor pa spoštujem Olimpijo. Če bi se ponudila priložnost, bi z njo tudi sodeloval. Ne nazadnje imam v Ljubljani stanovanje v soseski BS3, torej streljaj od dvorane.
Zdaj ste že vrsto let pomočnik. Vas mika tudi trenersko delo, za katerega pa bi morali pri izbiri kluba zagotovo stopiti nekaj stopničk nazaj?
Se strinjam. Kot košarkar si nisem ustvaril ugleda, ki bi mi že takoj odprl vrata. Konkretno, Tiago Splitter in moj dober prijatelj Jaka Lakovič sta imela drugačno izhodišče. Jaz bi se moral torej vrniti na nižjo raven. Zdaj mi, iskreno, ugaja delo v večjih klubih. Po drugi strani pa sem tako zaposlen z delom, da ne razmišljam o drugačni poti. A nikoli ne reci nikoli. V našem športu je nemogoče napovedovati, kaj se bo zgodilo čez leto ali dve. Priložnost se lahko ponudi čez noč, na tebi pa je, ali jo boš izkoristil.
Ne moreva niti mimo teme, ki je v zadnjem tednu v košarkarskih krogih najbolj vroča. Luka Dončić in njegova selitev iz Dallasa v LA Lakers.
To je bil res velik šok za vse, ki delujemo v košarki. Brez njegove vednosti odsloviti 25-letnega zvezdnika najvišjega kova … To je nekaj edinstvenega. Morda bo to spremenilo razmišljanje v košarki.
Bi vam, če bi se zelo potrudili, uspelo poiskati kakšno košarkarsko logiko Dallasove odločitve?
Ne. Te poteze ni mogoče obrazložiti s košarkarskimi argumenti. Tudi očitki o slabi pripravljenosti so na trhlih nogah. Tega ne govorim jaz, o tem govorijo številke. A to je liga NBA. Tam odločajo tudi interesi, ki niso povezani s košarko. To je pač velik posel. A če sem povsem iskren, v tej odločitvi ne vidim niti ekonomske logike. Luka je blagovna znamka in ljubljenec občinstva, ki je v skupnosti v Dallasu deloval tudi dobrodelno. Ne razumem, res ne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje