Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalBoban Marjanović, legendarni Bobi, v ekskluzivnem intervjuju za Sportklub o ljubljanski zabavi Luke Dončića, ki ga je vrnila v košarko, izkušnji v Iliriji, motivaciji in dolgi karieri, pa tudi o iskanju doma in izletu v hollywoodski filmski svet.
Na kratki poti od parkiranega avtomobila do tivolske dvorane sta ga hitro zaustavila mimoidoča in prosila za fotografijo. “Vedno rad ustrežem,” se nekaj trenutkov zatem nasmehne kar 222 centimetrov visoki Boban Marjanović in nam v pozdrav ponudi svojo veliko dlan. V slednjo malce pozneje spretno “skrije” skodelico za čaj ter se spusti v sproščen pogovor.
“Prve intervjuje sem dal za časopise. Ne vem, za kakšen medij bom dal zadnjega,” se sprašuje danes 37-letni Srb, ki je že pred 20 leti v Hemofarmu iz Vršca dokazal, da zna ekstremno višino spretno izkoristiti v košarki. Igral je še za CSKA in Žalgiris, nato pa se je prek Mege in Crvene zvezde prebil v ligo NBA.
V najmočnejši ligi na svetu je igral za SA Spurs, Detroit, LA Clippers, Philadelphio in Dallas, kjer se je dodobra spoprijateljil z Luko Dončićem, pa tudi za Houston. Čeprav se je njegova vloga pod koši iz leta v leto zmanjševala, je navduševal z dobrodušnostjo in iskrenostjo. Vzporedno je nastopil v več filmih (John Wick 3, Hustle, Happy Gilmore …) in oglasih. Po epizodnih vlogah v Fenerbahčeju in kitajski ekipi Zhejiang Lions je že razmišljal o slovesu. Nato je prišel klic iz slovenske prestolnice. Zdaj je že en mesec član Perspektive Ilirije.
Intervju: Boban Marjanović
Dejstvo, da vas je v košarkarsko življenje vrnila ljubljanska Perspektiva Ilirija, je še vedno malce presenetljivo.
Pobudo sta dala Luka in Saša Dončić. Sprva sem jima povedal, da resno razmišljam o koncu kariere, pa čeprav sem imel na mizi kar nekaj konkretnih ponudb. Poslovil bi se kot košarkar, ki je v zadnji sezoni igral za ekipi, ki sta osvojili evroligo in kitajsko ligo CBA. Vseeno sem treniral vsak dan in ohranjal formo. Ob tem sem se v večji meri posvetil družini, vsaj malce sem razbremenil ženo in razmišljal o novih projektih. Nato me je Luka povabil na ljubljansko zabavo ob rojstvu druge hčerke. Takrat sem spoznal trenerja Stipeta Modrića in nekaj košarkarjev Ilirije. Videl sem, da so v redu fantje. In … Zasrbeli so me košarkarski podplati.
Dobra izkušnja?
Vajen sem bil precej večjih klubov, kjer je organizacija na občutno višji ravni. A trud vseh, ki delujejo v Iliriji, me navdušuje. Počutim se dobro. Včasih je to pomembnejše od samega denarja. Všeč mi je tudi, da imam ob sebi veliko znanja in napredka željnih mladeničev. Vesel bom, če bodo nekega dne, ko bodo imeli podoben intervju, dejali, da jim je na košarkarski poti vsaj malenkostno pomagal tudi Boban Marjanović. Sicer pa se ob teh mladih fantih tudi sam počutim mladega.
Boste ostali do konca sezone?
Bomo videli. Sem v dogovoru tako s klubom kot tudi z zastopnikom. Ponavljam pa, da mi je tukaj lepo.
Košarka se je vendarle spremenila. Izrazito visokim in klasičnim centrom je težje. Kaj pravzaprav še žene 37-letnega košarkarja, ki je igral na največjem reprezentančnem odru, se dokazoval v evroligi in niz sezon prebil v ligi NBA?
Ne vem, ali bi se povsem strinjal. Morda se je spremenilo vse, kar obdaja košarko.
Toda igra je hitrejša.
Vse izvira iz Amerike, kjer so ocenili, da je smiselno iskati mete za tri točke ali pa spravljati žoge v raketo. Trojka ali ‘zicer’. Ta koncept so najprej ubrali pri Golden State Warriors. Tako pač igraš, ko so v tvoji ekipi hkrati Stephen Curry, Klay Thompson in Kevin Durant. To so košarkarji, ki se ne bodo nikoli več rodili. Zato me moti, ko se išče dvojnike ali naslednike. “On igra kot Dončić, kot Curry, kot Jokić …” Vsak košarkar je nekaj posebnega in je izoblikovana osebnost. Prehodil je edinstveno pot. Zato ne iščimo kopij. No, malce sem zašel. Želel sem poudariti, da so posamezniki tisti, okrog katerih se gradi sistem.
Vrniva se k vprašanju, kaj vas motivira.
Okolica. Ko vidim druge, da delajo. Poglejte, celotno življenje sem v košarki. Hvaležen sem, da sem na tej poti. Dobro se počutim. Delo je zame vedno največja motivacija. Le delo prinaša rezultate. Talent? Lahko si talentiran, a če talenta ne boš pilil, ti ne bo koristil. Če ima nekdo talent za igranje klavirja, pa nikoli ne igra, je ta talent brezpredmeten. Podobno je s košarko. Lahko si nadarjen, a moraš garati, napredovati … Trdim celo, da lahko včasih z delom premostiš manko nadarjenosti. Zame so zelo pomembne tudi vrednote.
Na kateri točki ste na košarko in življenje začeli gledati na takšen način? Kaj je pravzaprav pomembno?
V karieri sem imel veliko vzponov in padcev. Vedno sem iskal oporo. Iskal sem okolja, v katerih me je trener razumel in mi omogočil izkoriščanje potenciala. Pri meni je to še malce bolj zahtevno, saj moram pri 222 centimetrih toliko bolj skrbeti za svoje telo. Našel sem osebe, ki so mi pomagale pri ustreznem kondicijskem treningu, ki so me usmerjale v tek, ki so se ukvarjale z mojim gibanjem, ki so opozarjale na malenkosti … Pomemben je tudi mentalni del. Vse to je treba nato povezati in prenesti v košarko. Na koncu pa potrebuješ še nekoga, ki ti bo položil žogo v roke in ti omogočil, da naučeno pokažeš na parketu. Vidite, to je moja življenjska pot. Imel sem srečo. Lahko začnem naštevati trenerje, ki so mi pomagali. Dejan Radonjić, Dejan Milojević … Uf, veliko jih je. Preveč. Zlahka bi naštel 40 trenerjev. Vsi so zaslužni za mojo pot. Hvaležen pa sem tudi tistim, ki niso verjeli vame. Zakaj? Sem velik trmoglavec. Ko mi nekdo reče, da nečesa ne morem narediti, bom storil vse, da pokažem in dokažem nasprotno.
Zveni kot sestavljanka.
Ali pa lego kocke. Z delovno etiko jih sestavljam.
Na tej poti pa ste naleteli tudi na številne košarkarje. Enega ste že omenili – Luka Dončić. Kako pomembna sta bila drug drugemu v Dallasu?
Luka je fenomenalen fant. Tudi neverjeten prijatelj. Da sva bila drug ob drugem, je bilo res dobro zame. Delila sva si pesmi, trenutke in jezik ter si pomagala. Da sva govorila isti jezik, drugi pa naju niso razumeli, je bila velika prednost. Nato pa to njegovo košarkarsko čarovništvo. Soigralcu je sposoben žogo dostaviti tako, da še sam ne veš, kako se je to zgodilo. Igrati z njim je bilo lahko. Meni in več centrom je priskrbel boljše pogodbe.
Kaj pa Nikola Jokić? Pod koši izjemen, v medijskih nastopih pa deluje kot nekdo, ki bi bil raje nekje drugje, denimo med konji, prijatelji ali na dobrem kosilu. Kakšen je pravi Nikola Jokić?
Tudi on je odlična oseba. Podobno kot Luka. Tudi njegov talent je nekaj posebnega. Igra z obema rokama, ima izjemno vizijo in občutek. To je nekaj neverjetnega. Vidi in prepoznava soigralce ter čuti obrambo. Okrog njega je veliko atletsko močnih in hitrih košarkarjev, a jim Nikola zlahka odgovarja z agilnostjo in slogom. Poleg tega je skromen človek. Dela, kar ima rad. Rad pa ima družino, košarko in svoje konje. On in Luka. Česar se dotakneta, se pretvori v zlato.
Gre Američanom ta balkanska predrznost in dominantnost v nos?
Nisem primerna oseba za to vprašanje. Jaz sem Evropejec. To je vprašanje za Američane.
Kaj pa vprašanje o košarkarskem fenomenu regije, ki obsega nekdanjo Jugoslavijo?
Lahko govorimo o nadarjenosti in navdušenju nad košarko. Toda to je v prvi vrsti rezultat izrazite košarkarske šole, ki je osnovana na temeljih. Košarkarji se tukaj gradijo postopoma, od malenkostnih osnov navzgor. Vodenje žoge, podajanje v zraku, podajanje od tal, igra 1 : 1, tek v prazen prostor … Poleg tega so tukaj vedno delovali izjemni trenerji, ki so s pravimi vizijami znali usmerjati košarkarje. Hkrati pa smo vedno znali delati.
Košarkarska pot vas je iz Boljevca vodila v Beograd, Vršac, Moskvo, Kaunas in kopico ameriških mest. Kje ste doma?
Dobro vprašanje. Ne vem. Vprašajte mojo soprogo. Res, ne vem. Bomo videli po koncu kariere.
In kakšno bo to življenje? Filmsko?
Oh, filmska industrija je težja, kot se zdi na prvi pogled. Stežka opišem to raven. Snema se dolgo časa, večkrat tudi ponoči. Ujeti moraš pravi trenutek, biti prilagodljiv, veliko ponavljati in tako naprej. Za sceno, ki traja nekaj sekund, je pogosto treba snemati več ur. Vedno sem imel kratke vloge. Ne znam pa si predstavljati, kakšno je življenje glavnih igralcev. Kakšno bo moje življenje po karieri? Ne vem. Poskusil sem že marsikaj. Ne vem, kam me bo ponesla pot.
Vsekakor vas je že ponesla tudi na družbena omrežja.
Brez tega v sodobnem svetu ne gre. Če se kje pogovarjam za posel, me hitro vprašajo, koliko sledilcev imam na Instagramu ali TikToku. Sicer pa spremljam trende in se včasih malce pozabavam. To je vse.
Izstopate, kamorkoli pridete? Je takšno življenje zahtevno?
Morda je težko, dokler ne veš, kaj imaš. Če želiš obžalovati, ker si visok, ti res ne bo lahko. Če pa boš sprejel to, kdo in kaj si, potem ti bo lepo. Slediti moraš srcu in uresničevati svoje sanje. Sanj ti namreč nihče ne more prepovedati ali pa ti jih vzeti. Morda je komu nerodno javno povedati, o čem sanja. A vsak ima sanje sam pri sebi. Sanje pa so uresničljive. Zato naj vsako živo bitje verjame, da lahko uresniči svoje sanje. Izvedljivo je. Jaz sem živ dokaz tega.
Je višina pogosto ovira?
Morda le ob nakupu oblačil.
Spomin na EuroBasket 2017
Leta 2017 je bil Bobi del srbske reprezentance, ki se je v finalu EuroBasketa pomerila s Slovenijo. Med intervjujem smo mu pokazali fotografijo, na kateri sta si v oči, nič kaj prijateljsko, zrla s Klemnom Prepeličem. “Seveda se spominjam tega,” se je nasmehnil in dodal, da se je pozneje o tem pogovarjal s slovenskim reprezentantom. “Dejal sem mu, da bi ga lahko pojedel. ‘Hvala, da me nisi,’ je odvrnil. Ne, šala. Takšne stvari se v žaru borbe dogajajo. Ostajava prijatelja,” je dodal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!