Njegove misli so sicer povsem klubsko obarvane. V novi sezoni igra za belgijski Leuven Bears. Vseeno pa 30-letni Jakob Čebašek ne skriva zadovoljstva, ko ga po dveh mesecih znova spomnimo na reprezentančno poletje in zgodovinski olimpijski nastop Slovenije v Tokiu.

Leta 2018 je bil Jakob Čebašek že skorajda prepričan o tem, da bo preostanek njegove kariere zgolj klubsko obarvan. Rado Trifunović ga je tedaj vpoklical v reprezentanco. In ko se je letos znova zdelo, da leti pod radarjem, ga je vpoklical še Aleksander Sekulić. Ta ga je nato uvrstil na seznam potnikov na olimpijske kvalifikacije, za nameček pa nato še v Tokiu. Čeprav je na OI med vsemi igral najmanj (na treh tekmah povprečno 2,1 minuto), pa ga bo olimpijska priponka spremljala do konca življenja.

Prav gotovo je v novo klubsko okolje drugače vkorakati kot olimpijec …

Za menoj je lepo in tudi malce nepričakovano poletje. Ni bilo povsem preprosto preklopiti na klubske obrate. Predvsem zaradi zelo kratkega premora. Po koncu olimpijskih iger sem bil namreč prost vsega en teden. Verjetno bi mi bilo še malce težje, če bi se znašel v povsem novi državi. Tako pa imam z Belgijo nekaj izkušenj, saj sem pred leti igral za Liege in Mechelen. Menim, da mi je prehod uspel. Soigralci so me lepo sprejeli.

Izpostavili ste, da vas je poletno dogajanje nekoliko presenetilo. Podobno velja tudi za košarkarsko javnost, saj ste se na reprezentančnem seznamu pojavili skorajda v zadnjem trenutku, nato pa sta bili med potniki v Kaunas in Tokio. Kdaj ste začutili, da vas čaka nekoliko drugačna akcija?

S selektorjem Aleksandrom Sekulićem sva bila v stiku že novembra. Vseeno se takrat v kvalifikacijah za EuroBasket ni odločil zame. Vsega dan pred objavo ožjega seznama kandidatov za olimpijske kvalifikacije pa me je znova poklical in pojasnil, da potrebuje košarkarja na položaju krila ali krilnega centra, ki zna zadeti tudi z razdalje. Bil je zelo odkrit. Priznal je, da se bom stežka prebil v končno dvanajsterico. Zahvalil sem se mu za iskrenost. Prav zaradi tega sem prišel. Za en dan ali pa za en teden. Želel sem pomagati. Štel sem si v čast, da je pomislil name. V nadaljevanju zgodbe je nekaj igralcev odpadlo. V zaključnem rezu se je moral selektor odločiti med menoj in Janom Kosijem.

Kar se je dogajalo po tem, bi lahko primerjali z divjim vlakom v zabaviščnem parku.

Noro! Naj kar takoj povem, da je to posledica izjemne kemije, ki se je ustvarila v ekipi. Takšne homogenosti še nisem doživel. Brez klanov, brez posameznikov, ki bi mislili nase. Še celo Američan Mike Tobey se je zlil z ekipo. Prav neverjetno je, kako lahko skupina vrhunskih športnikov v tako pomembnih trenutkih ohranja takšno raven sproščenosti. Seveda, ko je bilo treba delati, smo garali. Ko je bil čas za zabavo, smo se znali sprostiti.

Verjetno je pri tem ključno vlogo odigral Luka Dončić. Ne le na parketu. Kako ste sami doživljanji življenje z zvezdnikom, ki govori isti jezik kot preostala enajsterica?

Dončića sem spoznal lani, med epidemijo koronavirusa. Takrat je bil v Sloveniji. Treniral je z več slovenskimi košarkarji, med katerimi sem bil tudi jaz. Že takrat sem videl, da je kljub zvezdniškemu statusu prizemljen. Zdaj je to le še potrdil. Ko nismo bili v dvorani, ni dajal vtisa, da gre za enega najboljših košarkarjev na svetu. Zvezdnik, ki ni v višavah. O njem lahko govorim le z izbranimi besedami. Da, strinjam se z vami. On je bil ključ do izjemnega vzdušja. Skrbel je za dobro voljo vseh.

Čutite, da tudi na vas zdaj gledajo z drugačnimi očmi?

Na predstavitvi ekipe se je trener hitro pohvalil, da ima v svojih vrstah košarkarja z olimpijskih iger. Čutim tudi spoštovanje celotnega štaba in soigralcev. Toda v športu se je treba vedno znova dokazovati. Tudi v življenju. Grem naprej. Pričakujem pa, da bom s takšnim statusom lažje prihajal do boljših klubskih pogodb.

Belgija ne spada med najbolj razvita košarkarska okolja. Ste se sprijaznili s tem, da je to vaš domet ali imate nemara vendarle še višje cilje?

Ne, ne … Menim, da še nisem pokazal vsega. Morda bi se že letos lahko znašel v še bolj uglednem okolju. Toda pogodbo z Leuven Bears sem podpisal že pred odhodom v Kaunas. Nisem vedel, ali bom ostal v reprezentanci. Zakaj sem hitel? Želel sem rešiti ta status in si zagotoviti mirno poletje. Tudi zaradi družine.

Morda na določanje vplivajo tudi slabe izkušnje iz preteklosti. Spominjamo se vas kot enega od upnikov Primorske. Kako se je končala vaša zgodba s propadlim koprskim klubom?

Prejel sem zahtevanih 18 tisoč evrov. Ob tem sem večkrat dejal, da bi šel klubskemu vodstvu na roke in sprejel odlog plačila. Predpogoj pa je bila poštena igra. Te ni bilo. Vodstvo se eno leto ni odzivalo na moje klice in kratka sporočila. To je razlog, zaradi katerega sem takrat vztrajal pri izplačilu pogodbenih obveznosti. Drugih sporov ni bilo. Izjema je le moj odnos s trenerjem Jurico Golemcem. Po besedah mojega zastopnika se je zame zanimal že v preteklosti. Nato me je klical sredi sezone ter me povabil v Koper. Ekipo je imel sestavljeno, zato bi bil enajsti ali dvanajsti igralec, ki bi spoznaval sistem in v drugi sezoni prevzel večjo odgovornost. Zadnji dan junija mi je povedal, da name ne računa. Bil je aroganten in nesramen. Nato sem s klubom podpisal aneks.

Verjetno vas usoda koprskega kluba ne preseneča.  

Že zamuda pri izplačilu nagrad za osvojeno ABA 2 ligo je dala slutiti, da so v klubu težave. Slišal sem tudi namige, da bo klub propadel. To se je nato tudi uresničilo.

V Belgiji tovrstnih težav ni?

Ne. Zadovoljen sem z izbiro kluba.

Vaš klubski soigralec je tudi David Kralj. Kako pomembna je slovenska beseda v slačilnici?

Zelo. Dobro se razumeva. Kot ste dejali, lepo se je z nekom pogovoriti v domačem jeziku. Sem pa zadovoljen tudi z ostalimi soigralci. Imamo konkurenčno ekipo.

Prihodnji mesec znova v reprezentanci?

Sam pri sebi pričakujem vpoklic. Z veseljem bi se udeležil priprav in nastopil v prvem oknu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2023. Toda škarje in platno ima v rokah selektor.

Priložnost, da znova uprizorite vašo znamenito gesto, ko dvignete dlani?

Do tega je prišlo povsem spontano. Na prvi reprezentančni tekmi sem prijel žogo, se podal v prodor in poskušal z metom v loku preko tekmeca. Žoga je bila premočna, a se je od table vseeno odbila skozi obroč. Proti klopi sem skomignil z rameni ter dvignil dlani v slogu ”se zgodi”. To sem ponovil tudi pri zadeti trojki. Celotna klop je nato ponovila to gesto.