Jurica Golemac: Prevzem Slovenije kot smetana na torti

Jurica Golemac. Foto: Aleš Fevžer

Ponosen na hrvaško kri, a ko govori o košarki, se označuje za Slovenca. Trener Jurica Golemac v intervju za Sportklub o Cedeviti Olimpiji, slovenski reprezentanci in novem izzivu v Dubaju.

Če je, predvsem v zadnjem delu svojega triletnega službovanja pri Cedeviti Olimpiji, pogosto deloval utrujeno in apatično, je bil Jurica Golemac ob tokratnem pogovoru vedrega razpoloženja. Pa ne le zaradi tega, ker smo ga ujeli v zaključku oddiha pri Zadru, temveč predvsem zaradi napolnjenih baterij in vznesenega pričakovanja novega izziva na klopi košarkarskega kluba z Dubaja.

Po slovesu od Ljubljane si je privoščil skoraj enoletni trenerski post, se nato na kratko preselil na klop Hapoela, zdaj pa je z mislimi že povsem pri odmevnem arabskem projektu, s katerim se vrača v ligo ABA. Zaveda se, da gre za enega ključnih izzivov na trenerski poti, na kateri je doslej vodil Šentjur, Primorsko in Olimpijo, kot pomočnik pa se je kalil še na klopi Cibone in reprezentance Gruzije.

Jurica Golemac se v ligo ABA vrača kot trener Dubaja. Foto: Jure Banfi

Intervju: Jurica Golemac

Po slovesu od ljubljanske klopi vas skoraj eno leto nismo zasledili v slovenskih medijih. Tudi trenersko niste bili aktivni. Je bil to zavesten umik?

Celo desetletje sem nepretrgoma delal. Želel sem si oddahniti. Zato sem si dejal, da se bom odzval le ob ponudbi kluba s pravo strategijo, v nasprotnem primeru pa sem imel v načrtu študijski premor. In prav to se je zgodilo. Hodil sem po Evropi, spremljal ekipe, gledal tekme, se veliko pogovarjal in širil obzorja. Če le delaš, se namreč hitro zapreš v svoj svet in nisi pripravljen na kakšne implementacije. Leto premora sem dobro izkoristil. Veliko sem vložil v svojo kariero.

In kako z varne časovne razdalje, po več kot enem letu, gledate na skoraj triletno obdobje v Cedeviti Olimpiji?

Izjemna izkušnja. Da, čutim tudi grenak priokus. Preprosto zaradi tega, ker so bili načrti večji. Moji in klubski. Ponosen sem na dejstvo, da smo navijače vrnili v dvorano, da smo bili konkurenčni v ligi ABA, da nas je le ena žoga ločila od polfinala EuroCupa, da smo bili tri mesece neporaženi … A ko govorim o Olimpiji, me vedno prevevajo prav posebna čustva. Zato tudi na določene neizpolnjene cilje gledam malce drugače. Konkretno, obljubljali smo evroligo. Na koncu nismo imeli prave osnove, potrebne kontinuitete in ustrezne strategije, da bi dosegli ta glavni cilj.

Osvetlili ste smele napovedi klubskega vodstva po združitvi zagrebške Cedevite in ljubljanske Olimpije. Proračunsko, kadrovsko in strateško je danes slovenski prvak daleč od želene in predvsem javno napovedovane ravni. Kaj je ključna težava Cedevite Olimpije?

Vsekakor je proračun, ki ste ga omenili, pomembna postavka. Trener težko gradi strategijo, če pa mora vsako leto menjati nosilce. Ko ni kontinuitete, tudi ni rezultata. Olimpiji jo je zagodel še koronavirus. Zneski se niso povečevali, najboljši igralci so odhajali, pogosto med sezono ni bilo pravega posluha za okrepitve … Utopično je pričakovati, da bo trener vsako leto z okrepitvami povsem zadel. Še celo v ligi NBA se klubi na naboru pogosto uštejejo. Tudi s poškodbami nismo imeli sreče. Na trenutke je bilo v Ljubljani res mučno delari. Predvsem v zadnjem letu. Več tednov sem imel na voljo le osem košarkarjev, prošnje za okrepitve pa so bile neuslišane.

Letos ste na kratko vodili Hapoel, nato ste prevzeli Dubaj. Dolgo se je zdelo, da gre za fantomski klub, ki prihaja na evropsko sceno. Kakšen je vpogled v projekt?

To je v prvi vrsti športna zgodba. Spoznal sem ambicije in športno strategijo vodstva kluba. To je klub, ki se želi postaviti na evropski zemljevid. Končni cilj je evroliga, nato pa tudi boj za najvišja mesta. Košarka se globalno širi. Tudi Dubaj ni tako daleč, kot se zdi. Dovolj pove podatek o direktnih letih do Ljubljane, Zagreba in Beograda. V petih urah lahko pridemo na cilj. To je, povsem konkretno, več kot pa ljubljanska ekipa potrebuje za prevoz do Splita.

Na igralski poti je igral za Olimpijo, Cibono, Panathinaikos, Anadolu Efes … in slovensko reprezentanco. Foto: Aleš Fevžer

Začeli ste na točki nič?

Prav zaradi tega je to toliko večji izziv. Naletel sem tudi na ustrezno delovno etiko. Jasno, pričakujem tudi kakšno težavo. Morda je zaradi tega bolje, da bomo v prvi sezoni nastopali le v ligi ABA, saj se bo klub lahko organizacijsko uigral.

Kdo so bili vaši sogovorniki? Le športni direktor Dejan Kamenjašević ali tudi arabski veljaki?

Pogovoril sem se tudi s predstavniki lastnikov. Bolj podrobno jih bom spoznal v kratkem. Sicer pa je moj sogovornik res predvsem Kamenjašević, košarkarski delavec z bogatimi izkušnjami. Deloval je v Baskonii in Gironi. Nato je v Dubaju ustvaril košarkarsko akademijo. On je začetnik ideje o tem klubu. Moji prvi vtisi so res dobri.

Del projekta je bil tudi Đorđe Đoković, sicer brat teniškega zvezdnika Novaka Đokovića, a se je pred tedni umaknil. Poznate razloge?

Ni bil zadolžen za športni segment kluba, zato sva se na kratko pogovarjala le po telefonu. Ne poznam ozadja njegove odločitve.

Ne gre za klasično arabsko zgodbo, v kateri bi vam lastnik na mizo vrgel vrečo denarja in vas poslal na košarkarsko tržnico.

Res je. Ko nekdo omeni Dubaj, je verjetno prva asociacija prav gora denarja. Daleč od tega. To ni košarkarski primer nogometne Savdske Arabije. Tisti, ki skrbijo za športni del kluba, zagovarjajo tezo, po kateri Dubaj ne bo preplačeval košarkarjev. Dubaj ima svojevrsten imidž že sam po sebi. Selitev v klub prinaša tudi življenje v urejenem okolju, predvsem pa vse košarkarje nagovarjamo, da bodo del nove športne zgodbe, ki ne bo muha enodnevnica.

Igralski kader se polni. Leon Radošević, Awudu Abass, Danilo Anđušić, Aleksa Uskoković … Kakšen pa bo status slovenskega reprezentanta Klemna Prepeliča?

Zelo pomemben. Insistiral sem, da ga moramo pripeljati v Dubaj. Dobro ga poznam, vem, kakšen je njegov značaj. Hitro sva našla skupni jezik. Prav gotovo bo on eden od najbolj prepoznavnih obrazov kluba.

Začenjate v Dubaju …

Da, najprej nas čakajo vsi zdravniški pregledi in različne obveznosti. Že 19. avgusta pa prihajamo na priprave v Koper. Tam bomo odigrali tudi več pripravljalnih tekem. Dogovorjeni smo z Budućnostjo, Krko, Splitom, Dinamom …

Zanimivo, prav Koper, v katerem ste delovali v edinstveni zgodbi Primorske. Bi jo lahko primerjali z Dubajem?

Nekaj vzporednic vsekakor lahko potegnemo. Dejstvo je sicer, da Dubaj začenja z višje izhodiščne točke. In tudi z višjim proračunom. Ko pa mi nekdo omeni Primorsko, mi postane toplo pri srcu. Resnično sem v Kopru delal z največjim užitkom. Žal mi je, da širša okolica ni v celoti sprejela kluba, da bi se ta obdržal.

Rojeni ste v Zagrebu, ponosni na hrvaško kri. A ko govorimo o košarki, ne moremo mimo dejstva, da ste si ime ustvarili v Sloveniji, tako na klubski kot tudi reprezentančni ravni ter naposled v Šentjurju, Kopru in Ljubljani spisali še prva trenerska poglavja.

Ko razmišljam o sebi kot o košarkarskem delavcu, se nedvomno počutim Slovenca. Do neba sem hvaležen vsem, ki so mi na tej poti pomagali. Začenši z Zmagom Sagadinom v tedanji Olimpiji. In seveda naprej do prvih pravih trenerskih priložnost. Slovenijo sem vedno dojemal kot delovno deželo. To mi je všeč. Rad imam kakovostno delo. Da, v košarki bom vedno Slovenec. Rad se vračam v vašo državo in upam, da bom v njej nekoč znova tudi delal.

Morda celo v reprezentanci? Spomnimo, predlani ste zavrnili ponudbo hrvaške zveze, in sicer s pojasnilom, da ste premladi in predvsem nepripravljeni sedeti na dveh stolih hkrati. Gojite morda kakšne slovenske reprezentančne ambicije?

To bi bil zame največji izziv, smetana na torti. Lahko rečem, da bi bila to moja sanjska služba. Slovenija ima kakovostne košarkarje, tradicijo nastopanja na velikih tekmovanjih in, kar kažejo tudi prvenstva mlajših kategorij, prihajajoče nove rodove.

Na nedavnem olimpijskem kvalifikacijskem turnirju je slovenska reprezentanca trčila ob premočni Hrvaško in Grčijo. Je bil to realen domet?

Navijači in tudi novinarji pogosto ne upoštevate vseh spremljevalnih okoliščin. Splet okoliščin Sloveniji res ni bil naklonjen. Reprezentanca se podaja v fazo menjave rodov, manjkal je Jaka Blažič, medtem ko pa sta se Vlatko Čančar in Edo Murić vračala po poškodbah, za nameček pa je bil Luka Dončić po finalu lige NBA nekoliko načet. Ni bilo realno pričakovati, da bo zaigral z zanj značilno in kar nalezljivo energijo. V prvi vrsti se mu morajo Slovenci pokloniti, da se je dober teden po koncu naporne klubske sezone pojavil v reprezentanci. Malo je košarkarjev s takšnim odnosom do države in reprezentance. Pod črto, stežka govorimo o razočaranju. Bolj, kot sem že dejal, o spletu okoliščin. Za prihodnost slovenske košarke se ne gre bati. Je pa dejstvo, da bodo potrebne določene spremembe. A z Dončićem, ki prihaja v najboljša leta, bo Slovenija še lep čas konkurenčna.

Poraja pa se vprašanje, ali Slovenija Dončića izkorišča na pravi način. Vaš odgovor?

Kot zunanji opazovalec težko komentiram. Slovenija je konkurenčna. Težko pa pričakujete, da bo reprezentanca na vsakem velikem tekmovanju osvojila odličje. Logično je, da se zdaj veliko govori o pomladitvi. Toda mladi košarkarji si morajo vpoklic zaslužiti. Največja napaka bi bila, da bi zdaj na silo menjali reprezentanco, tudi zaradi vseh pritiskov.