Kaj Dončić daje Sloveniji in kaj Slovenija Dončiću

Košarka 12. Sep 20254:55 3 komentarji
Foto: FIBA

Razmišljanje ob koncu slovenskih nastopov na EuroBasketu 2025.

Slovenska košarkarska reprezentanca je še drugo zaporedno evropsko prvenstvo končala v četrtfinalu, vseeno pa se zgodbi iz Berlina 2022 in Rige 2025 med seboj močno razlikujeta. Če je bil razplet pred štirimi leti šok in velika zapravljena priložnost, ki skeli še danes, je letošnje slovo od boja za odličja povsem drugačno. Z dvignjeno glavo in vtisom o preseganju lastnih meja. Razumeti ga gre tudi v duhu vnovič zanetene košarkarske iskre.

Četrtfinale EuroBasketa, zgodovinsko gledano ter upoštevaje dejstvo, da ima Slovenija v svojih vrstah najbolj prevladujočega posameznika v celotni reprezentančni  zgodovini in verjetno najboljšega posameznika na turnirju, resda ni rezultatski presežek. Je pa, kar smo napovedovali že pred prvenstvom, optimalen domet kadrovsko okrnjene in objektivno manj konkurenčne reprezentance ter potrditev kontinuiranega stika z evropskim vrhom. To še zdaleč ni in ne bi smelo biti samoumevno.

Kot nista samoumevna stalna razpoložljivost in predvsem neomajna pripadnost Luke Dončića. Ta je v Katovicah in Rigi poleg vsem dobro znane nesporne kakovosti, zavidljivega motivacijskega naboja, nalezljive šampionske miselnosti in osebnostne nadgradnje pokazal tudi izpiljene vodstvene odlike. Reprezentančni koncept, ki je bil zgrajen izrazito okrog njega, je ob ekipnem garaštvu in kolektivnem podrejanju dobro prekril številne hibe, ki izvirajo predvsem iz slabše pokritosti igralnih položajev in skrčene rotacije.

Slovenija je na EuroBasketu navdušila s homogenostjo, postopno rastjo in notranjo energijo. Predvsem v predstavah proti Izraelu, Italiji in Nemčiji je postregla z edinstvenim kvalitativnim preskokom. Na teh tekmah je bila Slovenija več kot konkurenčna, pa čeprav je v igri delovala navidezno predvidljivo in napadalno enodimenzionalno. Ob takšni igri je bilo tudi jasno, da bodo tekmeci poskušali izkoriščati omejene energijske zaloge in izzivati sodniški kriterij ter posledično destabilizacijo.

Alen Omić
Alen Omić. Foto: Profimedia

Podoba Slovenije je bila prijetno presenečenje, končni rezultat pa objektivni uspeh. Malce zavajajoča je sicer teza o veliki pomladitvi reprezentance. V praksi je bila namreč to v prvi vrsti preveritev, ki je posledično postregla z ožjo rotacijo. Breme so namreč znova nosili predvsem staroselci. Izraziti pridobitvi reprezentance sta bila le Rok Radović, ki je z izjemno borbenostjo nedvomno vložil kandidaturo za stalnega reprezentanta v dolgoročnem obdobju in izzval tudi klubskega trenerja Zvezdana Mitrovića, ter pa že 30-letni Martin Krampelj, pri katerem se lahko upravičeno vprašamo, zakaj je toliko let letel pod reprezentančnim radarjem.

Slovenija ali kar neposredno reprezentanca je tokrat vsekakor znala izkoristiti potencial Luke Dončića. Samo po sebi pa se, še zdaleč ne prvič, poraja vprašanje, ali je, v tem primeru neposredno KZS, znala storiti vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prvega zvezdnika obdala z najboljšim spremljevalnim orkestrom in maksimalno tekmovalno naravnanim okoljem ter preprečila komunikacijske spodrsljaje, ki so botrovali k negativnemu ozračju.

V tem pogledu se velja vprašati o razlogih za posamezne odpovedi, hkrati pa vnovič osvetliti vprašanje naturalizacije. Alen Omić je bil resda popestritev in delen odgovor na kočljivo centrsko vprašanje, vsekakor pa je bil rezervna in posledično ne idealna izbira. Vnovič se zato lahko vprašamo o presenetljivem in slepem zaupanju v centra, ki je v celotni sezoni zmogel zaigrati na vsega desetih temah. Takšni manevri, ki v zaostrenih pravilih o naturalizaciji zmanjšujejo možnosti alternativnih rešitev, so ob relativni ozkosti razpoložljivega nabora še bolj usodni.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (3)