Po dobrih igrah za Baskonio v Evroligi v lanski sezoni in še boljših za slovensko košarkarsko reprezentanco minulo poletje je tako ljubitelje košarke kot tudi Zorana Dragića samega presenetilo, da je sredi septembra še vedno brez kluba. Dobro pripravljenost ohranja z individualnimi treningi, kjer mu družbo dela tudi Luka Dončić. Mlajši od bratov Dragić sicer pravi, da ponudb ne manjka, a čaka na tisto pravo - evroligaško. "Mislim, da si to zaslužim," je zatrdil v pogovoru za Sportklub.

“Treniram, preživljam čas z družino, vse poteka normalno. Pogovarjamo se, čakamo, kaj bo, brez obremenjevanja. Kdor čaka, dočaka,” je uvodoma na vprašanje, kaj počne te dni, odvrnil Zoran Dragić.

Kluba še nima, predvsem zato, ker si želi ostati del prestižne Evrolige: “Seveda, že zdavnaj bi lahko odšel v EuroCup, a želja je, da grem v Evroligo, vsekakor.” Nekaj stikov je že bilo, a se niso realizirali, pove: “Imeli smo kontakte, a gre vse bolj počasi. Imajo priprave, dogajale so se stvari, da so se obrnili drugam, nekaj se odvija, bomo videli. V slabem tednu dni bi se lahko izvedelo kaj več. Morda podpišem za kakšen klub.”

Iz Evrolige ima bogate izkušnje. Od leta 2012 do 2014 je nastopal za Unicajo Malago, po vrnitvi iz ZDA je v najboljšem evropskem klubskem tekmovanju v sezoni 2015/16 nosil dres Himkija, sezono pozneje še Armanija iz Milana, nato Anadolu Efesa, v zadnji sezoni pa je branil barve Baskonie. Za njim je 143 evroligaških preizkušenj.

Čeprav je imel v karieri tudi nekaj težav s poškodbami, je tudi pri spopadanju z njimi do izraza prišla njegova izjemna borbenost, nepopustljivost in predanost košarki. Tako je v sezoni 2020/21 za Baskonio v Evroligi odigral 33 od možnih 34 tekem in bil eden ključnih košarkarjev, ki so v igro prihajali s klopi. Na tekmo je v povprečju na parketu preživel 18 minut in prispeval 8,5 točke. Čeprav je redni del s španskim klubom sklenil s pozitivnim izkupičkom (18-16), je malce nesrečno ostal brez končnice.

Igre v reprezentanci (še) niso prepričale evroligašev

Sledila je reprezentančna akcija, ki bo šla v zgodovino slovenske košarke po prvi uvrstitvi na olimpijske igre. Zoran je bil standarden član udarne peterke tako na kvalifikacijskem turnirju v Kaunasu, kot tudi na igrah v Tokiu. Ob njem so tekme začenjali še Luka Dončić, Jaka Blažič, Vlatko Čančar in Mike Tobey. Njegovo povprečje na desetih tekmah je znašalo 11,7 točke.

Več v celotnem pogovoru, objavljenem v nadaljevanju, ko 32-letni krilni košarkar slovenske reprezentance spregovori o presenečenosti, da še ni našel delodajalca, treningih z Luko Dončićem in obžalovanju, da v ligi NBA ni pustil večjega pečata.

V reprezentanci ste se zdeli zdravi in razigrani, a morda malce preseneča, da sredi septembra še nimate kluba?

Mogoče res, nisem pričakoval tega, a tako je v življenju. Vsekakor, če bi želel imeti službo, bi jo že imel. Se mi zdi, da še vedno lahko igram na najvišjem nivoju in si to tudi zaslužim. Mogoče tudi zato nisem dobil kluba, ker nisem želel takoj z nekom podpisati. Na olimpijskih igrah sem pokazal, da lahko igram na najvišji ravni, da sem še vedno v formi. Poškodbe so za mano. Zagotovo je malce težje, ker treniraš sam, ni enako kot, če igraš pet na pet. Z ekipo je vse lažje. Tako je malce težje, a tudi preko tega se gre.

Veliko trenirata z Luko Dončićem. Za kakšne treninge gre?

Imamo fizično pripravo, tek, fitnes, treniramo skupaj. Nekaj je tudi igric, da je bolj zanimiv trening, da je nekaj tekmovalnosti.

View this post on Instagram

A post shared by Zoran Dragić (@zoki_dragic)

Pogrešate še kdaj ligo NBA? Pred dnevi so o vas lepo pisali navijači Miamia, potem ko je zaokrožila fotografija s treninga, na katerem nosite majico od Vročice. Ohranili so vas v lepem spominu.

Tudi jaz sem to opazil. Še me poznajo. A žal se je tako odvilo. Če bi dobil eno polno sezono z normalno minutažo, ne govorim o 30 minutah, že od 15 do 20 minut na tekmo, bi še danes igral v ligi NBA. Kdor spremlja ligo, dobro ve, da je tam veliko igralcev, ki … Delajo kaj? Skoraj nič, če smo realni. A vsak ima svojo pot, vsakemu se odvijejo drugačne zadeve v karieri. Eni imajo malce več sreče, drugi malce manj, nekateri imajo več poškodb, drugi manj. To je vse sestavni del življenja. Najbolj pomembno je, da smo zdravi.

Zoran v ligi NBA

Septembra 2014 je podpisal dvoletno pogodbo s Phoenix Suns, kjer je takrat igral njegov brat Goran. Zaigral je na zgolj šestih tekmah, na katerih mu je takratni trener Jeff Hornacek vsega skupaj namenil le 13 minut igre. Zbral je šest točk, tri skoke in eno podajo.

Februarja 2015 je sledila menjava v Miami Heat, kjer je odigral 10 tekem in na parketu preživel 62 minut. Vpisal je 22 točk, pet skokov in štiri podaje. Najboljšo tekmo je odigral 15. aprila, ko je prejel tudi daleč največjo minutažo. Proti Philadelphii mu je Eric Spoelstra namenil 40 minut igre, Zoran mu je odgovoril z 22 točkami (met 9/17, trojke 3/7), tremi skoki, dvema asistencama in dvema ukradenima žogama za zmago Miamija.

Julija je sledila nova menjava, tokrat v Boston, ki se mu je nato odrekel, Zoran pa se je vrnil v Evropo.

Se mi pa včasih kolca, ker vem, da bi lahko bil še dandanes tam. Ne bom dejal, da se mi godi krivica, ampak dobiš priložnost na eni tekmi, pokažeš, da lahko z lahkoto igraš, a temu ni tako. Naslednjo sezono sem mislil, ker sem imel dvoletno pogodbo, da bom dobil pravo priložnost, a potem so me v menjavi poslali drugam. Tako pač je.

So torej v ligi NBA bolj pomembne pogodbe kot učinek na parketu? Rotacije se včasih zdijo določene v naprej.

Točno to. Pa kdo koga pozna. Politika je tukaj dosti v ozadju, posel. Oni bolj tako gledajo, ‘on je obetaven’, ne pa, kaj ti lahko on ponudi.

Si želite še kdaj zaigrati skupaj z Goranom?

Z njim sem odigral precej tekem, a če bi se ponudila priložnost, zakaj pa ne. Bi se veselil, vsekakor. Z njim je lepo igrati.

Sanjski scenarij: Goran v Dallas in za njim še vi?

To bi bilo idealno! Idealno, ker tudi ne bi bilo slabo.

Koliko se še kaj spominjate poletja z reprezentanco, se kdaj še zavrti kakšen posnetek?

Vsekakor mi je lep spomin. Malce sem že pozabil, to je zdaj za nami, a je grenak priokus. Tako blizu smo bili reprezentanci, žal nam ni uspelo. Za tako malo Slovenijo potem dejansko vidiš, da je takšen uspeh neverjeten, za le dvomilijonsko državo.