Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav ima te dni polne roke dela, saj je poleti prevzel solunski PAOK, se je Jure Zdovc zaradi premiere filma Izgubljeno moštvo, ki govori o razpadu reprezentance nekdanje Jugoslavije, na kratko vrnil v Ljubljano. Čas si je vzel tudi za Sportklub, se ob tem zatopil v spomine, spregovoril o filmu, klubskih izzivih in se dotaknil tudi slovenske reprezentance.
Junija je minilo 34 let od trenutka, ko je Jure Zdovc tik pred zaključkom EuroBasketa odkorakal iz jugoslovanske reprezentance in s tem simbolično naznanil novo ero. Tudi zaradi tega se je znašel med protagonisti novega filma “Izgubljeno moštvo”, ki bo slovenske premiere deležen nocoj v Ljubljani. Z njim smo se ob tem pogovarjali o tistih prelomnih trenutkih in igranju za eno najboljših ekip vseh časov. “Včasih se vprašam, ali se je tisto obdobje v resnici zgodilo,” pripoveduje 58-letni Konjičan, ki se je sicer ustalil v Ljubljani. Po enoletnem premoru je letos znova sprejel tudi trenerski izziv. Prevzel je PAOK, s katerim se mu sicer ni uspelo prebiti v Fibino ligo prvakov, zato bo osredotočen predvsem na grško prvenstvo.
Intervju: Jure Zdovc
Pred ljubljansko premiero filma “Izgubljeno moštvo” se ne moremo otresti občutka, da vam obujanje spominov na vaše košarkarske čase nikoli ni pretirano dišalo. “Živim v sedanjosti,” ste večkrat dejali in dodali, da nimate časa za posedanje po lokalih, kjer bi razpredali, kako je bilo nekoč.
Ko postajam starejši, morda na kakšno stvar gledam z drugačnimi očmi. K temu pripomore tudi odraščanje otrok. Sin je star 19 let, vključen je v spletna družbena omrežja, zato marsikaj vidi in me o tem povpraša. S tem me nehote prisili, da se včasih zatopim v spomine. A zdaj, ko sem znova aktiven trener, me seveda bolj zanimata danes in jutri.
A ob spremljanju filma verjetno nista bili ravnodušni, mar ne?
Film je nastajal celo desetletje. Moje pričevanje je bilo posneto pred devetimi leti. Zato ob ogledu filma niti nisem vedel, kaj pričakovati. Moram pa priznati, da sem bil nad videnim navdušen. Povezavo s filmom sem poslal več prijateljem. Tudi njihovi odzivi so bili pozitivni. Vsi po vrsti, tudi Zoran Predin, katerega mnenje v umetnosti seveda nekaj velja, je govoril o gledljivem in realističnem filmu.
Čeprav film objema širše obdobje in ga postavlja v specifičen časovni kontekst, pa je prelomna ali kar središčna točka vaš odhod iz jugoslovanske reprezentance pred zaključkom EuroBasketa 1991. Tedaj ste bili stari vsega 24 let. Kako danes, torej 34 let pozneje gledate na svoje dejanje?
Enako kot tedaj. Ponosen sem na pogum, da sem vse skupaj izpeljal. Priznam, vse skupaj sem malce priredil. Selektor Dušan Ivković je bil avtoriteta. Nisem imel dovolj poguma, da bi dejal, da je odločitev o odhodu povsem moja. Dejal sem, da sem bil postavljen pred dejstvo. Podatki o tem so zato malce izkrivljeni. A to niti ni pomembno. Dejstvo je, da sem se odločil za odhod. Nisem več želel sodelovati v tisti reprezentanci.
Kaj pa odzivi soigralcev? Bi dejali, da vam je kdo odhod zameril?
Ne, nikoli, daleč od tega. Tudi Žarko Paspalj, ki je zelo neposreden človek. V filmu, ki ga je pripravil pokojni Miha Žibrat, se je sicer vprašal, zakaj sem to storil. A njegov zorni kot je bil drugačen. Ponavljam, z vsemi sem ostal v dobrih odnosih. Vedel sem tudi, da sem bil pač le posameznik v tisti reprezentanci. Zgodba je v resnici že tonila v pozabo, pa so jo določene obletnice ali filmi osvetlili.
Vsekakor pa je bil Rim 1991 nedvoumen konec edinstvene košarkarske zgodbe. Kakšno težo pripisujete tisti dobi ali kar konkretno poglavju v vaši karierni knjigi?
Včasih se vprašam, ali se je tisto obdobje v resnici zgodilo. Sem bil res del tiste ekipe? Kot bi se dogajalo v nekem drugem življenju. Osamosvojitev zame predstavlja večplastno prelomnico. Da, res je, z razpadom Jugoslavije je bilo konec tiste ere. Hkrati sem se kmalu zatem poročil in postal oče. Tudi na zasebni ravni sem postal drugačen človek. Vsekakor si štejem v čast, da sem bil del tedanje reprezentance. Da, bil sem zraven. Kot pa sva že ugotovila, življenje teče naprej.
S kom ste se največ družili?
Najbližja sta mi bila Željko Obradović in Zoran Čutura. Bila sta malce starejša in njuna družba mi je ustrezala. Že kot najstnik sem imel v domačih Slovenskih Konjicah raje starejšo družbo.
A to je bila, če gledamo širšo sliko, torej ne le leto 1991, reprezentanca številnih mojstrov košarkarske igre in zvezdnikov. Vaša soigralca sta bila tudi Dražen Petrović in Toni Kukoč. Bi dejali, da je imel kdo poseben status?
Ne, tega občutka nisem dobil. Kot bi bili vsi enakovredni. Izpostavil bi tudi dejstvo, da ni prihajalo do sporov, pa čeprav smo včasih skupaj preživeli več mesecev.
V očeh mnogih boste vselej izvrsten košarkar, pa čeprav zdaj že debeli dve desetletji gradite trenersko kariero. Poleti ste prevzeli PAOK. Grčija vas je vedno privlačila.
Grki so neverjetni košarkarski fanatiki. To je name vtis pustilo že v košarkarskih časih. Tudi moje ime je tam dobro zapisano. PAOK? Potreboval sem nekaj časa za razmislek. Nato sem uvidel, da je grška klubska košarka v vzponu. Ne gre le za Panathinaikos in Olympiakos. Prebuja se tudi nekdanja košarkarska prestolnica, torej Solun. Gre za velik izziv. Vem, kam se podajam.
Veljali ste za trenerja, ki izvira še iz stare košarkarske šole. Dejali bi celo, da niste bili naklonjeni novim košarkarskim trendom. Morate v prilagajanju večkrat premagati samega sebe?
Vsak človek se stežka premakne iz lastnih okvirjev. Zame je to izziv. Košarka se spreminja. To je dejstvo. Zato se moramo trenerji prilagajati. Konkretno, tudi Željko Obradović in Šarunas Jasikevičius sta morala popustiti ter spremeniti lastne sisteme. Prevladuje trend Pariza ali lani Nymburka. Lep primer je tudi zadnji EuroBasket ter igra finske reprezentance. To je trend, ki ga skušamo zasledovati. Včasih to ni enostavno, predvsem zame. Tega ne skrivam. A sem to sprejel kot velik izziv. Trdim pa, da moraš za vsak slog igre imeti ustrezne košarkarje. Če slednji niso kompatibilni s sistemom ali filozofijo, ki jo zagovarja trener, lahko pride do težav. Gre za proces.
Kam vas pravzaprav vlečejo trenerski izzivi?
Rad delam, rad potujem. Sem ambiciozen. Ne pa za vsako ceno. Nisem trener, ki bi po treningih in tekmah hodil na pijače ali večerje s predsedniki in drugimi funkcionarji. Nikoli mi ni bilo treba graditi podobe na takšen način. Morda bi moral. Kdo ve?! Imam pa energijo in voljo. Včasih je marsikaj odvisno tudi od sreče. Konkretno, lani sem bil v pogovorih za prevzem Pariza. Ko sem čakal na razplet zgodbe, so se druga vrata zapirala. Službo je naposled dobil Tiago Splitter, jaz pa sem ostal brez dela. Vem tudi, da se je moja krivulja po koncu sodelovanja z Žalgirisom spustila. Razlogov je verjetno več. Je pa trenerski kruh zelo trd. Še posebej to velja za trenerje v tujini.
Kaj pa Cedevita Olimpija? So zamere po tem, ko ste bili trener Olimpije, ob združitvi z zagrebško Cedevito pa ste potegnili krajši konec, pozabljene?
V športu ni prostora za revanšizem. Če si čustveno prizadet, ne moreš realno razmišljati. Tedaj sem zameril le predsedniku. Širših zamer torej ne gojim. Trdim celo, da je Olimpija lahko le vesela prihoda Cedevite.
Dotakniva se še EuroBasketa 2025. Se strinjate z oceno, da je sedmo mesto Slovenije realen dosežek?
Za dober končni rezultat se mora ekipi poklopiti marsikaj. Sistem je neusmiljen. Slovenija je iz sebe potegnila maksimum. Iz tekme v tekmo je igrala boljše. Trenerji in košarkarji so našli pravo kemijo. Bili so borbeni. Lepo jih je bilo gledati.
Zgolj hipotetično, v kakšnem sožitju bi kot trener in košarkar sobivala Jure Zdovc in Luka Dončić?
Ko je v tvoji ekipi Giannis Antetokounmpo, Luka Dončić ali Nikola Jokić, postane trener le figura. Da, pomembna figura, ki pa se mora podrediti košarkarju. Luka Dončić je večji od trenerja. To je izhodišče, ki ga preprosto morate upoštevati. Spominjam se javnega negodovanja, ko se je v reprezentanci kot dvanajsti pojavil Luka Rupnik. Kaj je letos storil grški selektor Vasilis Spanulis?
V ekipo je vzel Giannisovega brata.
Ne le enega. Dva. To je reprezentanca, ne klub. Košarkarji prihajajo po dolgih in napornih sezonah, igrajo brezplačno ter se izpostavljajo kritikom.
Razumemo vašo tezo, da je Dončić večji od selektorja. Toda v ekipi je še enajsterica, ki jo je treba vključiti v sistem.
Vsekakor. A gre za profesionalce. Vedo, kdo je vodja in vedo, kakšen bo sistem. Letos je za zanimiv primer poskrbela Srbija. Upam si trditi, da je izpadla tudi zaradi Nikole Jokića. Moral je igrati, trčil pa je ob finsko konjenico. V napadu je bil tako dominanten, da so ga vsi iskali.
Vrniva se za konec v slovensko reprezentanco. Menite, da je bil Luka Dončić optimalno izkoriščen?
To lahko pove trener te ekipe. Sam težko sodim, saj nisem imel vpogleda v dinamiko ekipe. Ne vem, kako so trenirali, kako so komunicirali … Zato me pogosto moti ocenjevanje okolice. Gre namreč le za ugibanje in pogosto ustvarjanje javnega mnenja. Me pa, to moram izpostaviti, moti pljuvanje po selektorju in trenerskem štabu. Gre za vrhunske strokovnjake. Aleksander Sekulić je v Evropi zelo iskano ime. To je vrhunski štab. Temu pritrjujejo tudi igre. Reprezentanca je namreč najboljše predstave pokazala na zadnjih tekmah. Takrat je bilo to najbolj pomembno.
Kaj pa Nemčija?
To je ekipa z značajem. Krasi jo kontinuiteta.
Ne pozabite na Fantasy
Tudi za novo sezono evrolige je Sportklub pripravil fantasy izziv – spletno igro, ki bo ljubiteljem košarke omogočila še več užitka ter medsebojno tekmovanje za dragocene nagrade. Registrirajte se in ustvarite svojo ekipo TUKAJ!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje