"Košarka so ljudje, spomini, doživetja in občutki. Košarka bo zato vedno del mojega življenja. Veselim se novih začetkov," je med drugim v čustvenem pismu zahvale ob koncu kariere zapisal Boštjan Nachbar, ki uspešno športno pot končuje pri 37-letih.

“Čeprav že več mesecev nisem stopil na košarkarsko igrišče, sem si dopuščal možnost, da bom košarko še igral. Po dolgem premisleku sem ugotovil, da želja po igranju ni več tako velika, kot bi morala biti in da imam sedaj drugačne, nove prioritete. Moja košarkarska pot je končana,” je v pismu za MMC odločitev za konec kariere pojasnil Boštjan Nachbar in nadaljeval: “Za sabo imam 20 let košarkarske kariere. Ko sem kot mlad fant iz Dravograda prvič prijel žogo v roke, sem začel sanjati o igranju v največjih ekipah, slavnih dvoranah in na najpomembnejših tekmah. Te sanje sem uresničil. Danes tega ne bi pisal, če ne bi imel poleg vztrajnosti, sreče in nekaj talenta, ob sebi tudi ljudi, ki se jim ob tej priložnosti želim zahvaliti.” 

A boy with the ball, 30 years ago. My first basketball steps. Today, this journey is over. Sincere THANK YOU to those of you, who have helped me reach my dreams. pic.twitter.com/SyJszIAwx3

— Boštjan Nachbar (@BokiNachbar) May 14, 2018

“Soigralci – vsi, od soigralcev na osnovni soli, mlajših kategorijah, v reprezentanci, klubih, pa do NBA zvezd – hvala, da sem z vami lahko delil strast do te igre. Nikoli ne bi užival v uspehih, če jih ne bi imel možnosti deliti z vami. Nekatere prijateljske vezi, ki se spletejo na igrišču, bodo zaradi tega ostale trdne do konca življenja.

Trenerji – vsak od vas je name pustil svojevrsten vtis, ter mi pomagal na svoj način. Hvala za vašo pomoč in nesebično prenašanje znanja. Spoštujem vas, ker ste iz mene vedno znali iztisniti maksimum. Sam tega velikokrat nisem zmogel.

Starša Vlado in Marija – vedno bom hvaležen, da sta mi omogočila slediti mojim sanjam in me učila kako premagovati ovire. V meni sta prepoznala talent, ki ga brez vajine konstantne pomoči nikoli ne bi mogel razviti. Upam, da sta uživala v spremljanju moje kariere in da sta name ponosna.

Brat Grega – verjetno nikoli ne boš vedel, kolikokrat si mi pomagal. Podrobno si poznal mojo igro in mi znal svetovati, kadar sem to potreboval. Ker si bil ti kot igralec prikrajšan, sem si prav zato še bolj želel uspeti. Tudi zate. To je bila zame največja motivacija.

Tara in Ajda – vajino navijanje, čeprav povsem otroško in nedolžno, mi je prineslo več zadovoljstva, kot vse zmage in pokali. Besede “Ati, ti si najboljši!”, so zame pomenile zmago – ne glede na rezultat na igrišču. Ob vama sem pozabil na skrbi iz košarke, moj fokus se je preusmeril na vaju in ob tem ne bi mogel bolj uživati. Želel bi si, da bi samo za vaju igral še nekaj let, ampak naj bodo naši skupni spomini ob igrišču toliko bolj dragoceni.

Anka – skupaj sva od takrat, ko sem bil nihče. Pomagala si mi na vsakem koraku in VEDNO verjela vame. Odrekla si se svoji karieri, da si pomagala graditi mojo. Kjerkoli smo živeli, si uspela to mesto spremeniti v naš dom. Skupaj sva šla skoz visoke vzpone in nizke padce. Sam bi obupal, s teboj ob strani pa sem se pobral, nadaljeval in dosegel nov vrh. Vedno si pozitivna in vedno verjameš. Beseda hvala nikoli ne bo dovolj. Rad te imam.”

Nachbar je po igranju za Olimpijo, Maribor in Laško leta 2000 odšel v Italijo v Benetton iz Trevisa, leta 2002 pa ga je kot 15. na naboru lige NBA izbral Houston. Kasneje je onkraj velike luže igral še za New Orleans in New Jersey, nato se vnovič vrnil v Evropo, nazadnje pa igral za Sevillo. Eden najboljših slovenskih igralcev vseh časov je močan pečat pustil tudi v dresu z državnim grbom na prsih.

“Košarka – to zame nikoli ni bila le igra, ki se loči na zmage in poraze. Košarka so ljudje, spomini, doživetja in občutki. Košarka bo zato vedno del mojega življenja. Veselim se novih začetkov,” je v poslovilnem pismu še zapisal Nachbar, ki ostaja tesno povezan s košarko.