Centri so izumirajoča košarkarska vrsta. Trditev, ki že več let kroži v ligi NBA, kjer naj bi že davno tradicionalni visoki igralci izgubili primat. Poglobili smo se v številke in preverili, kako se giblje povprečna višina vseh igralnih položajev, v kolikšni meri odstopajo centri, kakšen vpliv je imela uvedba meta za tri točke in kakšen profil igralcev pod obročem uspeva v moderni košarki. Kaj smo ugotovili?

“On zna igrati in je vedno pripravljen, da vstopi, ko ga pokličem. Prišel bo čas, ko nam bo pomagal do zmage, a vam ne morem povedati, kdaj bo to. Liga je postala tako majhna, s tako nizkimi peterkami, da ga težko uporabim.”

Izjava Jasona Kidda po tekmi proti Houston Rockets 23. marca, ko je Boban Marjanović še šestič zapored in skupno že 48. to sezono, kadar je bil na voljo, obsedel na klopi za rezervne košarkarje.

Postavlja se vprašanje: Sodi Boban Marjanović v košarkarsko vrsto visokih klasičnih petic, ki izumira?

Za zgodovinski kontekst si za začetek poglejmo kar seznam najboljših 76 igralcev v zgodovini lige NBA, ki so ga objavili ob začetku letošnje jubilejne 75. sezone po vrsti. Če ste se začudili, zakaj 76 in ne 75, zaradi izenačenja pri glasovanju.

Centri predstavljajo 18,4 odstotka vseh izbranih (14 od 76). Je njihov delež podoben tudi pri ostalih zgodovinskih lestvicah, kot sta najboljši strelci in najkoristnejši košarkarji lige? Preverili smo tudi, kako se giblje povprečna višina košarkarjev. So torej danes centri res toliko nižji, kot je prevladujoči občutek?

Dolgoletno padanje povprečne višine

Povprečna višina centrov v ligi NBA je vrh dosegla že precej v preteklosti. V letih 1987 in 1988 je košarkar na položaju centra v povprečju meril 212,9 centimetra.

Za primerjavo, vsaj tolikšno višino trenutno v ligi NBA dosega 29 košarkarjev, torej je v ligi malenkost manj kot en takšen košarkar na moštvo (teh je v ligi NBA natanko 30). Povprečje pa to sezono znaša 209 centimetrov.

Zanimivo je dejstvo, da je kljub padanju povprečne višine teža centrov še naprej naraščala in vrh dosegla šele leta 2014 – 115,7 kilograma na igralca. To kaže na na vse pomembnejši fizični aspekt posameznikov, liga namreč postaja vse bolj atletska.

Vse manjše razlike med položaji

Povsem nasprotno od centrov se giblje povprečna višina organizatorjev igre, ki je v letošnji sezoni najvišja v zgodovini in znaša 189,2 centimetra. Letos so tako v povprečju le še 20,6 centimetra nižji od centrov, leta 1988 denimo še 25,4 cm.

To kaže na razvoj t.i. “positionless” košarke, kot so trend poimenovali v ZDA in pomeni, da so meje med položaji vse bolj zabrisane in morajo biti košarkarji vse bolj vsestranski.

Uvedba trojke centre odmaknila od obroča

S potrebo po vse bolj atletski in hitri košarki so tisti tradicionalni težkokategorniki pričeli izgubljati veljavo. Evolucijo oziroma kar revolucijo košarke čez lužo je še pospešila uvedba meta za tri točke.

V prvih nekaj letih ga večina moštev še ni vzela za svojega, v prihodnosti pa je to postala ena najpomembnejših prvin košarke. Sprva centri skoraj niso metali za tri točke. Še leta 2000 so na eno tekmo lige NBA v povprečju izza črte proti oborču vrgli vsega 0,3 žoge. Zadnje tri sezone se približujejo številki 6.

Predvsem od leta 2016 je število metov za tri točke v ligi NBA poletelo v nebo. V letošnji sezoni denimo centri skoraj petino vseh metov iz igre sprožijo izza črte za tri točke. Samo v zadnjih šestih letih je številka poskočila za skoraj 70 odstotkov.

Ne le, da večkrat sprožijo, temveč so tudi vse bolj uspešni. V letošnji sezoni denimo centri v povprečju zadenejo 34,4 odstotka vseh metov za tri točke.

Še ena prednost, ki jo imajo nižji košarkarji, je boljši občutek za met. Zaradi otežene motorike in tudi počasnejšega izmeta so znova krajšo potegnili tisti tradicionalni, visoki, počasnejši centri. Jasno vidna je negativna korelacija vse pogostejšega zanašanja na met za tri točke širom lige s padcem povprečne višine centrov.

Centri dominirali do leta 2000

Poglejmo še dve najprestižnejši individualni nagradi, ki jih podeljujejo za odigran redni del sezone – najkoristnejši igralec in najboljši strelec lige.

Centri so denimo pobrali kar 41 odstotkov vseh MVP nazivov oziroma 27 od 66, nagrada se namreč podeljuje od sezone 1955/56 dalje. Zgodovinsko so torej še vedno centri najpogosteje najboljši posamezniki lige NBA.

A trend se je predvsem v zadnjih 20 letih močno obrnil. Izstopa podatek, da med letoma 2001 in 2020 omenjene nagrade ni osvojil nihče, ki v peterki igra na najvišjem položaju. Sušo, ki je trajala kar dve desetletji, je lani končal šele srbski superzvezdnik Nikola Jokić. Pred njim je zadnji center s to nagrado postal Shaquille O’Neal v sezoni 1999/2000.

Padec dominacije centrov je močno povezan tudi s sezono 1979/80, ki je bila prva v ligi NBA, ko je bil v veljavi tudi met za tri točke. Do leta 1980 so centri pobrali kar 84 odstotkov vseh nagrad za najkoristnejšega košarkarja, po tej letnici le še 15 odstotkov!

Enako velja za naziv najboljšega strelca sezone. To čislano nagrado so centri do uvedbe trojke pobrali v kar 72 odstotkih primerov (18/34). Po uvedbi trojke le še sedem odstotkov (3/41).

Našteli smo torej nekaj največjih razlogov, ki so v odvisnosti eden od drugega povzročili, da so velikani kova Kareem Abdul-Jabbar, Wilt Chamberlain, Patrick Ewing, Moses Malone, Hakeem Olajuwon, Shaquille O’Neal, Robert Parish, David Robinson, Bill Russell … Vse redkejša vrsta.

Košarka že leta postaja hitrejša in bolj atletska, met za tri je bolj pomemben kot kadarkoli prej v zgodovini, košarkarji se pomikajo stran od obroča, za piko na i so leta 1999 v ligi NBA uvedli še pravilo, da igralec obrnjen s hrbtom proti obroču ne sme žoge neprekinjeno odbijati več kot pet sekund. Sprememba, ki je takrat najbolj udarila predvsem po legendarnem Shaqu.

Srbska in kamerunska anomalija

To ne pomeni, da omenjene legende danes ne bi bile med najboljšimi košarkarji lige. Številni premorejo takšen talent, da bi se zagotovo prilagodili na moderno igro, ki jo spremljamo danes, a jim to vse težje uspeva.

Še en podatek, ki priča o padcu vrednosti centrov, so trenutno aktivne pogodbe. Če zneske porazdelimo po položajih, gre največ denarja košarkarjem na mestu organizatorja igre in branilca-strelca, sledita oba krilna položaja, šele na dnu so centri.

Dallas Mavericks, ki je med slovenskimi ljubitelji lige NBA najbolj spremljana ekipa, so to sezono nekajkrat igrali celo z Dorianom Finneyjem-Smithom in Reggiejem Bullockom na položaju “petice” in “štirice”. Oba v višino merita 201 centimeter. Enako kot Luka Dončić, za katerega je Jason Kidd že dejal, da si ga želi v prihodnje preizkusiti tudi na položaju centra.

Najboljših pet centrov lige NBA ta hip je najverjetneje Nikola Jokić, Joel Embiid, Karl-Anthony Towns, Rudy Gobert in Bam Adebayo. Koliko od teh bi šteli med superzvezde, kamor lahko z drugih položajev mirne vesti uvrstimo LeBrona Jamesa, Kevina Duranta, Kawhija Leonarda, Stephena Curryja, Luko Dončića, Damiana Lillarda, Jamesa Hardna, Chrisa Paula in Giannisa Antetokounmpa, presodite sami.

Dve izjemi, ki brez dvoma potrjujeta pravilo, sta Nikola Jokić in Joel Embiid. Srb na tekmo vrže 3,9 metov za tri točke, Kamerunec 3,7. Gre za košarkarja, ki bi še pred 20 leti zagotovo igrala precej drugačen stil košarke, a sta predstavnika moderne dobe in dokazujeta, da lahko tudi danes visoki in težji centri kažejo izjemno dominantne predstave. Sta morebitna znanilca prihodnosti, ki bi lahko bila pred vrati lige NBA.

Jokić je lanski MVP in med favoriti za nagrado tudi letos. Embiid s 30,4 točke na tekmo trenutno vodilni strelec lige. Zadnji najboljši strelec najmočnejšega klubskega tekmovanja na svetu je bil, uganili ste, Shaquille O’Neal leta 2000. Kralj je mrtev, naj živi kralj!

Vir za obdelavo podatkov: Basketball Reference.