Luka Dončić je fenomen, globalna zvezda, doma pa …

Luka Bassin in Luka Dončić. Foto: Profimedia

Košarkarski analitik, trener in član štaba slovenske reprezentance Luka Bassin v intervjuju za Sportklub pred velikim finalom lige NBA, o fenomenu Luke Dončića, precej manj bleščeči domači sceni in svoji prihodnosti, ki odslej ne bo več škofjeloško obarvana.

Oče Borut Bassin, nekdanji jugoslovanski reprezentant in eden najbolj edinstvenih košarkarjev Olimpije, mu je v zibelko položil žogo. Tesno jo je objel in jo še kar drži. Danes 52-letni Luka Bassin je bil sprva košarkar, zdaj že debelo desetletje analitik, svetovalec in trener. V nedavno končani sezoni je vodil škofjeloško LTH Castings, že prihodnji teden pa se bo kot eden od pomočnikov znova zglasil tudi na zboru slovenske članske reprezentance. Ob tem ne gre dvomiti o tem, da bo kakšna noč tudi zanj prekratka. V petek se bo namreč v Bostonu dvignil zastor finala lige NBA, v katerem bo Luka Dončić lovil svoj prvi šampionski prstan. Pogovor ob kavi je tako stekel kar sam od sebe …

Zdi se, da ima danes vsakdo mnenje o Dallasu, Dončiću in košarki na splošno. Kako pa na fenomen slovenskega košarkarja, vlogo vodilnega moža franšize in pravzaprav obraz najmočnejše lige na svetu gledate kot nekdo, ki je s košarko povezan od zibelke, v katero vam je bila položena žoga?

Luka Dončić je fenomen, eno najbolj renomiranih imen v svetu športa. Globalna zvezda. Navijači nasprotnih ekip mu žvižgajo, a ga spoštujejo. Morda ne uradno, a bo zanesljivo postal obraz lige NBA. Vsekakor gledam na vse skupaj tudi skozi slovensko prizmo, zavedajoč se dejstva, da iz naših krajev izhaja košarkar takšnega kova. Ne nazadnje sem se lahko lani v Manili na lastne oči prepričal, kakšna evforija se gradi okrog njega. V šali znancem rad rečem, naj pozabijo na skupino The Beatles, saj je to, kar se dogaja okrog Luke, na še višji ravni. Na to bi Slovenci morali biti ponosni in ga podpirati tudi takrat, ko se mu bo pripetil kakšen padec.

Povprečen gledalec hitro opazi neverjetne podaje, ritem, ki ga vsiljuje, ter izkoriščanje višine proti nižjim košarkarjem in prilagojeno igro z iskanjem prednosti proti višjim tekmecem. Vaš pogled je vendarle drugačen, košarkarsko bolj poglobljen in analitičen. Kaj bi podčrtali v teh izvlečkih?

V osnovi je na svojem igralnem položaju dominanten, višji od nasprotnikov in posledično z dobrim pregledom. Največja njegova odlika pa je predvidevanje. To imajo resda v sebi vsi ali pa vsaj velika večina sodobnih zvezdnikov, a on je to dvignil še na višjo raven. Ob tem mi na misel pridejo besede Magica Johnsona, ki je dejal, da je znal videti sekundo ali dve vnaprej. Tudi Luka ima to vrlino. Ve, kam bo kdo stekel, predvideva, kako se bo odzval tekmec, posledično zna žogo spraviti v pravem trenutku na pravo mesto. Piko na i njegovi igri pa daje ta napadalna eksekucija, ki si jo lahko zaradi tehničnega in taktičnega znanja privošči.

A čeprav imamo že vrsto let pred očmi izdelanega košarkarja, nas vsako leto preseneti s širitvijo repertoarja in rastjo.

Ne glede na to, da je že nekaj časa med najboljšimi, ga izkušnje še plemenitijo in dvigujejo. Zaradi tega je res iz leta v leto boljši. Poleg tega pa ga boljšega delajo tudi določeni soigralci, ki mu omogočajo razvijanje specifične igre.

Lani smo bili priča njegovi prelomnici. Po hitri vrnitvi domov se je zaprl v dvorano in garal. Del tega ste videli tudi v reprezentančnem taboru. Kakšna je bila takrat njegova govorica telesa? Je napovedovala takšno leto?

O tem bi lažje sodili tisti ljudje, ki so še bolj tesno povezani z njim. A dejstvo je, da je dozorel. Uvidel je, da je za ekipni uspeh treba storiti še nekaj več. Zadržal je vrhunskost in igro oplemenitil z novimi elementi, ki dvigujejo soigralce. Slednjim je začel tudi docela zaupati. Prvi v vrsti je seveda Kyrie Irving. Njuna kemija se čuti. Ni ostalo le pri besedah, ki jih mediji in navijači radi slišijo, povezanost potrjujeta tudi na igrišču. Na vaše vprašanje bi torej odgovoril z ugotovitvijo, da se je Luka, ”naveličan” individualnih pohval in nagrad, preprosto odločil. Ubral je pot, ki je še bolj zahtevna in garaška.

Kyrie Irving-Luka Dončić ni klasični zvezdniški dvojec, kakršne smo spremljali v preteklosti. Bolj kot v neposrednem sodelovanju se njuno medsebojno zaupanje čuti in vidi v izmenjavanju napadalnih vlog. Verjetno ta oblika tandema izhaja iz igralnih položajev.

Res je, to ni dvojec Shaq O’Neal-Kobe Bryant ali John Stockton-Karl Malone. Gre za košarkarja na zunanjih položajih, pri katerih me najbolj navdušuje občutek za prepuščanje pobude. Čutita, kdaj je kdo ”vroč”. Preprosto vesta, v katerih trenutkih mora kdo prevzeti breme, drugi pa mu sledi. Pa to ne pomeni, da je drugi v trenutkih prevlade prvega postavljen v kot, temveč čaka na priložnost, da izkoristi prednost, ki jo bo ustvaril prvi. To je lahko vročanje, žoga na zunanji položaj … Takšno dopolnjevanje dveh zunanjih košarkarjev je prava redkost. Novo dimenzijo njuni igri pa so zdaj dali še soigralci.

Dončiću se je pogosto očitalo obrambno zadržanost, varčevanje moči za napadalne akcije. Toda v letošnji končnici je tudi v obrambnih akcijah večkrat pokazal odločnost, izkoristil fizično moč in predvsem izjemno košarkarsko inteligenco. Je torej tudi na tej ravni predvidevanje, ki ste ga izpostavili, obrnil sebi v prid?

Znova sva pri predhodnem razmišljanju o dozorevanju. Ni skrivnost, da je bil v preteklosti Luka pogosto zadržan v obrambi. Nikoli ni bila sporna obramba v igri mož na moža. Če ne drugega, ga je vedno gnal ponos, zaradi katerega tekmecu ne bi kar zlahka prepustil prostora. Letos pa dela, komunicira in predvideva tudi na strani pomoči. To daje Dallasu novo obrambno dimenzijo. Obramba je namreč vedno naloga peterice na parketu. Dončić se rad pošali, da ga bomo prihodnje leto videli v najboljši obrambni peterki. O tem sicer dvomim, a dejstvo je, da je s ponosom, komunikacijo in predvidevanjem znatno dvignil obrambno raven. Pogosto je tudi v tem segment dirigent.

Z njim ste preživeli del lanskega poletja. Kakšen je, ko se zaprejo vrata in ugasnejo kamere?

Lahko ga vidite kot divjega in včasih kar pretirano čustvenega košarkarja. Na treningih je podoben. Tekmovalnost mu je v krvi. Ko pa zapusti parket, preseneča z mirnostjo, ustrežljivostjo in preudarnostjo. Zaradi središčne vloge, vrveža in vseh pritiskov mu ni lahko. A je inteligenten fant. Ve, kaj dela, hkrati pa je tudi dobro voden s strani svetovalcev.

Boston Celtics – Dallas Mavericks. Na katerih točkah se bo odločala serija?

Za Minnesoto so govorili, da je najboljša obrambna ekipa lige. Morda v rednem delu, v končnici to zanesljivo ni bila. Dallas je to docela razgalil. Boston je najboljša napadalna ekipa, a bo moral to dokazati. Gre za ekipo brez izrazitih centrov. Tudi Kristaps Porzingis je v resnici zunanji košarkar v telesu centra. Moč Bostona? Imajo osem košarkarjev, ki so v rednem delu zadeli vsaj 100 trojk, za nameček z dobrim odstotkom. Braniti takšno ekipo, ki jo poganja zvezdniški duet Tatum-Brown, je sila zahtevno. To je nazadnje spoznala Indiana. Vseeno se ne strinjam z oceno, da se je Boston sprehodil do finala. Ne gre za nepremagljivo ekipo. Dallas bo za končni uspeh potreboval obrambno različico, ki bo omejevala število metov z razdalje. Pomembno bo tudi vračanje v obrambo, nadzor skoka in čim manjše število izgubljenih žog.

V kratkem vas čaka reprezentančni zbor. Verjamete, da se vam bo priključil tudi Luka?

Vesel bi bil, če bi prišel po četrti tekmi. Kot prvak. No, na tako hiter konec sezone ne gre računati. Vemo, da je sedma tekma predvidena za 24. junij. Verjamem, da bo nekaj dni zatem z nami. Tudi če bi se nam pridružil neposredno v Atenah oziroma Pireju, kjer bomo zaigrali na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre, bomo več kot zadovoljni.

In ko se žoga odkotali iz tega zvezdniškega sveta, v katerem ima glavno besedo Luka Dončić, pridemo do slovenskih dvoran. Slika tam ni tako bleščeča. Ni takšna, kakršno bi si želeli videti v eri Luke Dončića. Vse manj gledalcev, manj mladih košarkarjev in tudi slabša košarka.

Žal se moram strinjati. Mladi košarkarji in gledalci, to sta dve rakavi rani slovenske košarke. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh, ki delajo oziroma delamo v slovenski košarki, je kakovostna raven slabša. Zakaj? Iz leta v leto opažamo, da že zelo mladi košarkarji odhajajo v tujino. Roko na srce, 13-letni fant s starši stežka zavrne vabilo Barcelone ali Reala. To ni le slovenska težava. Poleg tega se pozna tudi nova politika v ligi NCAA, ki plačuje košarkarje. Američani na ta način dodatno siromašijo evropsko klubsko košarko. Gledalci? Prazne tribune me žalostijo. Tudi v Škofji Loki smo imeli res dobro sezono, pa sem bil ob pogledu proti tribunam razočaran.

Je težava tudi finančna kondicija klubov?

Bil sem povsem povprečen prvoligaški košarkar. Upam si trditi, da sem igral za trikratno plačilo, ki ga danes prejme povprečen košarkar. Da, slovenski klubi so, v veliki večini, finančno podhranjeni. Košarkarji zato ne vidijo prave športne prihodnosti. Raje se posvečajo študiju ali si iščejo zaposlitve. Za mnoge je košarka plačana rekreacija. Kakovost pa pada.

Po uspešni sezoni Bassin zapušča Škofjo Loko. Foto: Profimedia

Pogosto slišimo očitek, da trenerji v boju za rezultat ne zaupajo mladim. A po drugi strani se lahko vprašamo, ali imajo pravo ponudbo.

Tudi sam se ne strinjam z oceno, da mladi ne dobijo priložnosti. Včasih trenerji kar na silo v ospredje potiskajo mlade. Še več je trenerjev, ki bi z veseljem zaupali mladim, a jih v svojih vrstah nimajo. Pogrešam mlade košarkarje, ki bi bili pripravljeni trpeti in garati. Mentaliteta je dandanes že polovica uspeha.

Kako pa bi ocenili sceno v mlajših kategorijah?

Nerad govorim o imenih. Tudi tokrat ne bom. Žal pa lahko konkretno in s čisto vestjo rečem, da se je tudi na zaključnih turnirjih mlajših kategorij pred desetletjem ali več igrala boljša košarka. Kakovost tudi na tej ravni pada. Vseeno je Slovenija v mlajših kategorijah še sposobna vsako leto iz generacije ali dveh sestaviti reprezentanco desetih do dvanajstih košarkarjev, ki se nato na evropskih prvenstvih prebije vsaj med najboljših osem. To je tudi baza za člansko reprezentanco.

V nedavno končani sezoni ste vodili škofjeloški LTH Castings. Napovedovali so vam boj za obstanek, naposled ste kot šesta ekipa zaigrali v četrtfinalu.

Jasno je bilo, da je Cedevita Olimpija nesporna številka ena. V rednem delu smo pričakovali izstopajoči zasedbi Heliosa in Krke, močno pa se je dvignila tudi Ilirija. Sledilo je več izenačenih ekip. Vsaj na papirju. V Škofji Loki smo ustvarili dobro ozračje. Imeli smo tudi odlične pogoje in podporo zagnanega vodstva kluba. Košarkarji so sprejeli moj način dela. Podpisali so se pod najboljše sezone, v polno pa smo zadeli tudi z ameriškima okrepitvama. Med sezono smo malce zanihali. Vseeno sem zadovoljen in ponosen, žal mi je le, da četrtfinalne serije s Krko nismo malce podaljšali.

Kakšna bo vaša prihodnost?

Pred leti mi je izkušen trener dejal: ‘Delaj v okolju, v katerem te spoštujejo.’ Tega sem bil v Škofji Loki deležen. Prav zaradi tega mi je žal, da odhajam. Imel sem več možnosti, na koncu sem se odločil za nastajajoči projekt, s katerim bomo poskušali dvigniti kakovost in predvsem olajšati mladim košarkarjem prehod iz mladinske v člansko košarko. Ker vse skupaj še ni uradno, je to tudi vse, kar lahko povem.