Luka Dončić mu je obljubil kolajno s Slovenijo

Kakšna je zapuščina EuroBasketa v Ljubljani? Bi se lahko "afera Barić" odvijala drugače? Kaj si lahko obetamo od svetovnega prvenstva? Kako čvrst je (bil) status Aleksandra Sekulića? Je "viselo" tudi vodstvo Košarkarske zveze Slovenije? Kaj za slovensko košarko pomeni Luka Dončić? Naš sogovornik je bil predsednik KZS Matej Erjavec.

Vstopil je v deveto leto svojega predsedovanja KZS. Od minulega konca tedna z dodatno funkcijo. Postal je prvi podpredsednik evropskega oddelka Mednarodne košarkarske zveze (Fiba Europe). “Čast in priznanje,” pravi nekdanji košarkar in ljubljanski odvetnik Matej Erjavec, s katerim pa smo na poletnem prelomu med koncem ženskega EuroBasketa v Ljubljani in oziranjem proti moškim pripravam na svetovno prvenstvo odprli tudi nekaj bolj perečih tem.

Matej Erjavec, predsednik KZS. Foto: Aleš Fevžer

Na zadnjih volitvah za predsednika Fiba Europe in Olimpijskega komiteja Slovenije se je Košarkarska zveza Slovenije povzpela na napačen vlak. V tretje gre rado, pravijo. Jorge Garbajosa je postal predsednik evropskega dela Fibe. Tudi z vašo pomočjo. Kaj si od tega obetate?

Na vse tri vlake smo sedli s srcem. Vse odločitve so bile usklajene in z mislijo na dobrobit slovenske košarke. Ne iščemo zmagovalcev, iščemo tiste, ob katerih se dobro počutimo in verjamemo, da bodo storili nekaj dobrega za košarko. Tako je bilo pred štirimi leti v primeru Fibe in Dejana Tomaševića, tako je bilo lani, ko se je za predsednika OKS potegoval Tomaž Barada. A to ne pomeni, da Fiba Europe v zadnjem mandatu ni delala dobro. Kot to ne pomeni, da Franjo Bobinac ne bo kakovostno in uspešno vodil olimpijskega komiteja. Garbajosa? Da, z njim smo bili od začetka. Verjamem, da je to dobro za košarko. Tudi za nas. Ni skrivnost, kaj je prioriteta novega vodstva. To je iskanje skupnega jezika z evroligo.

A gre za izziv, ki je star že krepko več kot 20 let.

Ko je Andreas Zagklis postal generalni sekretar Fibe, je odločno ugriznila v to jabolko. Spremembe so vidne. V prvi vrsti obe strani sedita za skupno mizo. Zavedati se je treba, da je Fiba s tem, ko je klubom dovolila odhod na svoje, izgubila velik del moči. V zadnjih letih vidim spremembe. Fiba poskuša z ligo prvakov in se obenem pogovarja z evroligo. Slednja je seveda realnost. A prav je, da obstajata dogovor in povezava s Fibo. Predvsem pa bi bilo dobro, da se evroliga odpre na športen način.

Kaj pa vam osebno prinaša vloga prvega podpredsednika Fiba Europe?

V prvi vrsti odgovornost in dodatne obveznosti. To je tudi lepo priznanje za slovensko košarko.

Tudi kakšno prednost ob morebitni kandidaturi za EuroBasket 2029?

V prvi vrsti gre za dolg Fibe do Slovenije. V boju za skupinski del EuroBasketa 2022 smo bili favoriti. Zakaj? Izpolnjevali smo vse pogoje. Morda bodo v prihodnje to kdaj upoštevali. O EuroBasketu se na sedežu KZS veliko pogovarjamo. Mislim, da bi morali kandidirati. V prvi vrsti zaradi tega, da bi slovenskim navijačem lahko omogočili domače prvenstvo z Luko Dončićem.

Z Igorjem Kokoškovom ostaja v dnevnem stiku. Foto: Aleš Fevžer

Potegniva črto pod ženski EuroBasket. Na organizacijski ravni ste bili deležni številnih pohval. V oči pa so bodli prazni sedeži.

O tem smo se pogovarjali tudi na nedavni ljubljanski seji izvršnega odbora Fibe Europe. Težava obiska tekem ženskega EuroBasketa ni nova. Izjema je bilo prvenstvo v Španiji in Franciji, kjer pa je ženska košarka izrazito razvita. Predhodna prvenstva so se soočala s slabim obiskom. Tudi mi. Vseeno pa je bila organizacija odlična. Pohvale so deževale z vseh strani.

Toda … Verjetno bo prvenstvo prineslo primanjkljaj? Kako se boste lotili tega izziva?

Da, tako kaže. Hvaležni smo državi, ki nam je pomagala s pokrivanjem fiksnih stroškov. Žal je bila prodaja vstopnic slabša od pričakovanj. Možnost manjšega minusa smo sicer predvideli. Pokrili ga bomo znotraj košarkarske zveze, katere proračun znaša slabih šest milijonov evrov. Vse skupaj bo del poslovnega načrta.

Ali danes obžalujete organizacijo prvenstva?

Ne. Verjamem, da bo od tega prvenstva slovenska ženska košarka nekaj dobila. Žal se nam sicer tudi na rezultatski ravni ni izšlo po načrtih. Imamo pa dobre temelje za prihodnost. Konkretno, v reprezentanco smo vključili več mladih. Skupaj z nadaljevanjem kariere izkušenega jedra lahko z optimizmom zremo proti prihodnjim izzivom.

Ne moremo mimo dejstva, da ste se organizacije prvenstva lotili tudi z mislijo na rezultatski presežek. Zdaj govorite o novih temeljih. Mar ne gre za zapravljeno priložnost?

V trenutku, ko je postalo jasno, da ekipe ne bomo dopolnili z ameriško košarkarico, je bila menjava generacije naslednji cilj. Da, želeli smo več. Realnost je bila drugačna. Na treh tekmah so bile punce kar 35 minut konkurenčne, nato so izginile. Nosilke so izgubile energijo, mlajše še niso na ustrezni ravni. A upam, da smo dobili nove potencialne nosilke.

Spomin na olimpijski Tokio. Foto: Aleš Fevžer

Tudi vprašanje spodletele naturalizacije je dvignilo kar nekaj prahu. Gre za neuspeh KZS?

Izpolnili smo svoj del posla. Strokovni štab je našel igralko oziroma kar dve (Azura Stevens in Kalani Brown, op. p.). Država nam je šla na roko. Potni list je bil na mizi. Nato druga stran, torej igralka, ni izpolnila svojega dela. Neuspeh? Da. A ponavljam, storili smo vse. V zadnji fazi pa igralke ne moreš prisiliti. Čakali smo jo. Do zadnjega možnega trenutka. Ko je postalo jasno, da ne bo niti Kalani Brown, je zmanjkalo časa.

Kaj pa vprašanje Nike Barić? Selektorjeva beseda je zadnja in vanjo ne gre posegati. Poraja pa se vprašanje komunikacije in načina obveščanja. Bi na tej ravni danes ravnali drugače?

Če bi lahko posegali v zgodovino, bi popravili le eno stvar. To pa je telefonski klic, do katerega ni prišlo. Selektor bi moral poklicati igralko in ji pojasniti svojo odločitev. Šele nato bi lahko KZS obvestila javnost. To je edina stvar, ki je manjkala. Način je bil slab, vsebina pa prava. Žal mi je, da se je vse skupaj razvleklo v sago.

Reprezentančni vrhunec leta bo svetovno prvenstvo. Kaj si obetate od nove poti v Azijo?

Bil sem v Dallasu, ko je padla odločitev o omejenem igralnem času Luke Dončića na zadnji tekmi proti Chicagu. Bil je jezen. Na večerji se je obrnil proti meni in mi dejal: “Predsednik, na svetovnem prvenstvu bomo osvojili kolajno!” Nimam razloga, da mu ne bi prisluhnil in mu verjel. Vidi se, da je motiviran. Trenira kot nor. Res, tako močno ni še nikoli treniral. Verjamem, da bo potegnil tudi preostale. Žal se je na zadnji tekmi sezone poškodoval Edo Murić. Gre za člana reprezentance, ki ga je praktično nemogoče zamenjati. Ne bom dejal, da so cilji zdaj manjši. A mimo tega, da smo ostali brez izjemno pomembnega igralca, ne moremo. To nas je vse skupaj močno zadelo. Upam, da nas bo to povezalo in dvignilo.

Luka Dončić je močno spremenil delovanje KZS. Na kakšen način ga doživljate?

Zvezdniki njegovega kova ne igrajo vedno za svoje države. Morda poletni čas izkoristijo za družine ali delajo za svoje telo. V njegovem primeru pa je slika drugačna. Luka je fenomenalen. Njegova reprezentančna želja je neverjetna. Željan je igre in željan rezultata. In res je poskrbel za spremembe. Zanimivo je, kaj vse ga obdaja. Ima tudi neverjeten učinek na slovensko, evropsko in svetovno košarko. On je presegel slovensko košarko. Promovira svetovno košarko.

V reprezentanci ne bo Gorana Dragića. Zdi se, da je tokrat slovo dokončno.

Bojim se, da je tokrat slovo dokončno. Tako jasno, spontano in preprosto je to povedal, da je o tem verjetno razmišljal dolgo časa. Našli bomo način, da se mu zahvalimo. Če je zadnjo tekmo že odigral, način zahvale ne bo sporen.

“Na EuroBasketu si nismo zaslužili kolajne. V mislih imam več poletnih okoliščin. K treningom nismo pristopili, kot bi morali. Nismo dali svojega maksimuma,” nam je v nedavnem intervjuju dejal Jaka Blažič. Je to tudi šola za KZS?

Bili ste zraven, ko sem dan po tistem nesrečnem porazu proti Poljski z velikim cmokom v grlu stopil pred novinarje in dejal, da se moramo nekaj naučiti prav vsi. Vodstvo, štab in igralci. Verjamem, da smo sprejeli to lekcijo. Ob tem bi se vrnil v leto 2021, na kvalifikacijski turnir v Kaunasu. Takrat smo, vsaj po mojem občutku in vedenju, igrali najboljšo košarko v naši zgodovini in tedaj najlepšo košarko v Evropi. Hitro, tekoče, napadalno … V ozadju je bila kemija. In morda smo v nadaljevanju pazili predvsem na kemijo, malce pa pozabili na druge stvari. Tudi na to, kakšno vlogo ima kdo. Rezultata ni bilo. Šola je bila draga. Del odziva smo doživeli v kvalifikacijah za SP.

“Če se ne bi uvrstili na SP, s Sekulićem ne bi imela legitimnosti. ” Foto. Matej Erjavec

Omenili ste vaš medijski nastop dan po četrtfinalnem porazu v Berlinu. Takrat ste zatrdili, da Aleksander Sekulić ostaja selektor. Pri tem ste vztrajali. Je bila v nadaljnjih tednih ali mesecih ta teza kdaj postavljena pod vprašaj?

Pri meni ne. Vse skupaj je bilo zelo jasno. Če se Slovenija ne bi uvrstila na svetovno prvenstvo, ne bi imela legitimnosti. Ne on in ne jaz. Vem, pojavljale so se govorice. Predvsem v povezavi z Igorjem Kokoškovom. Ob tem tudi ne skrivam, da smo bili v stiku z njim. A pogovarjali smo se le o vlogi svetovalca. Takšen koncept se je uveljavil tudi v ZDA.

Ste bili v podpori Sekuliću pri KZS enotni?

Nismo bili enotni. To priznam. Pogosto nismo enotni, a nato nastopamo enotno. Včasih se uskladimo, včasih preglasujemo. A nato ni nekih zamer. Smo ekipa. V prvi vrsti zaradi tega, ker smo tukaj zbrani ljudje, ki ne živimo od košarke, ampak za košarko.

Na kakšen način pa se soočate s kritikami, tudi tistimi, ki vključujejo pozive k odstopu?

Nisem razmišljal o odstopu. Sem pa pred tretjim mandatom resno razmišljal o tem, ali še kandidirati. Deloma je bilo to povezano tudi z zdravstvenimi težavami. Dva meseca pred volilno skupščino sem preživel infarkt. Povezan naj bi bil predvsem s stresom. Zato sem se znašel na precepu. Sicer pa na kritike skušam gledati zelo realno. In pogosto ali kar večinoma pogrešam alternativne rešitve ali konstruktivnost. Poleg tega pa me kritike pogosto dodatno motivirajo.