Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalGala večerja, glamur, žarometi, šov, spektakularna tekma brez tekmovalnega naboja, zvezdniški blišč … Slovo Gorana Dragića je pravzaprav vse to, kar v resnici poslavljajoči se šampion ni bil. Pa je le pristal na takšen dogodek, deloma zaradi dobrodelnosti, deloma zaradi spoznanja, da si vendarle zasluži poklon in široko izkazano čast ob koncu poglavja.
Mama Mojca mu je po poškodbi noge prepovedala nogomet. Poklapano je sledil prijatelju na košarkarski trening in v dvorani Ilirije ob Vodnikovi ulici neopazno sedel na leseno klop. Trener Spasoje Todorović je ob preštevanju igralcev nejevoljno pristal pri lihem številu. Ni mu preostalo drugega, kot da ogovori suhljatega fantiča, ki se je tedaj že sprijaznil z razblinjenimi sanjami o nogometni karieri. Že naslednji dan je z vrstniki opravil trening kot polnopravni član ekipe.
Omenjeni klubski trener, v Ljubljani tedaj vsem znan kot Spale, je pozneje priznal, da je hitro videl, da ima mladi Goran v sebi vendarle nekaj več. Ni bilo dovolj le za popolnitev ekipe. Znal je odgovarjati tudi na zahtevnejše izzive, pa čeprav bi mu takrat še kako prav prišli dodatni centimetri in predvsem kilogrami. A nekako je znal ta manko prekriti z drugimi vrlinami, s čimer je pravzaprav nakazal tok svoje kariere, v kateri mu resnično ni bilo nič podarjeno.
Ni bil klasični produkt sistema, ki bi po vnaprej predvidenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela in več dokazovanja. Preko Ilirije, kjer je pri šestnajstih letih že igral med člani, in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v mlajše kategorije, leta 2006 pa je priložnost dočakal še v članski vrsti.
Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je v preveliki želji pregorel. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana, njegova številka tri pa je od včeraj uradno upokojena.
Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna. Že omenjeno evropsko prvenstvo pred sedmimi leti, na katerem je ob zlatu prejel še priznane za najkoristnejšega košarkarja, je njegov največji reprezentančni podvig, dodatno odlikovanje pa si je prislužil tudi za mentorsko delo ob tedanjem prihodu Luke Dončića.
Tudi na klubski ravni se je soočal z vzponi in padci. Potem ko je, tudi preko sodišča, iskal pot iz Slovana v tujino, mu sprva v Španiji ni bilo postalo z rožami. Nezaupanje vanj, status posojenega košarkarja … Podobnega padca na realna tla je bil deležen še ob selitvi v ligo NBA. Pri Phoenixu se je sprva boril za vsako igralno minuto, zaradi česar je znova začel dvomiti o lastnih sposobnostih. Danes, ko pogleda na celotno pot v ZDA, se lahko le nasmehne.
Za njim je desetletje in pol igranja v najmočnejši ligi na svetu. Phoenix, Houston, Toronto, Brooklyn, Chicago, Milwaukee in predvsem Miami. Tudi čez lužo je postal – nekdo. Kot prvi Slovenec je zaigral na tekmi zvezd, prejel priznanje za košarkarja, ki je najbolj napredoval, se kot nosilec Miamija prebil v finale lige NBA, kjer mu je sicer načrte prekrižala poškodba, in ne nazadnje tudi bogato zaslužil.
Zadnjo tekmo je odigral že pred letom in pol, se medtem že privadil na novo življenje, nocoj v Stožicah (20.00) pa ga čaka še zadnji veliki aplavz.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje