Širša košarkarska javnost zanj verjetno še ni slišala. Videla ga je morda že. Toda Mitja Tršelič je nedvomno človek, kakršnega bi si želelo sleherno košarkarsko okolje. Olimpija ga je imela. Oziroma ga še ima. Čeprav ni več zaposlen v Cedevita Olimpiji, pa bo nekdanji neformalni navijaški vodja v Tivoliju in nato vrsto let sodelavec v različnih klubskih selekcijah v sredo, ko bodo zmaji v polnih Stožicah naskakovali polfinale EuroCupa, znova sedel v prvi vrsti. "Kot že 45 let," se nasmehne Mito.

Privoščil si je krajših oddih ob morju. Toda v sredo, ko bo Cedevita Olimpija gostila Bursaspor in si skušala utreti pot do polfinala evropskega pokala, bo Mitja Tršelič znova sedel ob robu parketa. Lučaj od ljubljanske klopi, v neposredni bližini športnega direktorja, v predelu, kjer je svoje zadnje tekme spremljal tudi zdaj že dobro leto in pol pokojni Smiljan Steiner, dolgoletni tehnični vodja Olimpije. “Leta 1977 sem kot najstnik z družbo prvič prestopil prag Tivolija. Od takrat naprej sem bil prisoten na vseh domačih tekmah. No, na skoraj vseh. Le v letu služenja vojaškega roka sem manjkal. Nekoč sem imel hudo vročino, približno 40 stopinj. A sem vseeno šel. Vrtelo se mi je, celo sesedel sem se, tako da so me zbujali z vodo,” pripoveduje Mito.

Kot “inventar” tribun dvorane pod Šišenskim hribom je bil hitro, še krepko pred razmahom organiziranih navijaških skupin, določen za vodjo navijačev. “Določili so me. Jaz sem to sprejel. Včasih sem ‘šprical’ šolo, da sem pripravil vse potrebno. V dobi stacionarnih telefonov je bilo to še nekoliko težje. Živel sem s klubom. Ne le jaz. Tivoli ima dušo. Prav gotovo bo tudi v sredo vzdušje v Stožicah odlično. Toda … Drugače je. Podobno kot v Zadru. Dvorana na Višnjiku je večja in lepša. Toda Jazine so bile vendarle Jazine. Navijači so bližje parketu, zvok je bolj udaren,” je vzporednico z dalmatinskim mestom, v katerem pravijo, da je bog ustvaril človeka, Zadar pa košarko, dejal Tršelič.

A ni ostal le na tribuni. Leta 1983 ga je ogovoril Janez Drvarič. “Prisoten si na vseh treningih in tekmah. Poprimi še za kakšno delo,” mu je dejal. In tako je prestopil tudi klubski prag. Sprva kot sekretar mladinskega pogona. Pozneje je bil vključen v vse starostne selekcije. Ko je imel že omenjeni Steiner, dobra duša Olimpije, zdravstvene težave, je kot tehnični vodja sedel še na klop članske ekipe. Umaknil se je šele letos. “Kar 39 let sem bil v klubu. Dvakrat dnevno v dvorani. Vsak večer. Tudi ob koncih tedna in med prazniki. Nabere se. Pride čas, ko bi človek rad imel tudi kakšen večer zase. No, na tekme bom hodil. Na vse,” pripoveduje Tršelič.

Ko se ozira nazaj, poleg nepozabnih tivolskih večerov z veseljem govori o številnih navijaških gostovanjih. “Zaključni evroligaški turnir v Rimu 1997, tik pred tem odločilna tekma proti Stefanelu v Milanu, pa finale evropskega pokala v Lozani 1994 … A začelo se je že v nekdanji Jugoslaviji. Nikoli ne bom pozabil finala državnega pokala v Novem Sadu, kjer se je Olimpija pomerila s Cibono. Žal pa se spominjam tudi tekme proti Bosni v Sarajevu, ko je Olimpija izpadla iz prve zvezne lige,” je po spominu pobrskal naš sogovornik.

Prisoten je bil tako v novejšem obdobju, ko je Olimpija delovala kot prehodni dom za tujce, kot v “Jugo” časih, za katere je bila značilna precej večja kadrovska stabilnost. V tem kontekstu izpostavi predvsem dve imeni, ki sta nanj pustili še posebej velik vtis. Prvi je Vinko Jelovac, najbolj priljubljeni Istran v Ljubljani. Drugi pa Slobodan Subotić. “Ko mi je Piksi povedal, da zapušča Olimpijo, so me oblile solze. Še danes sva v dobrih odnosih. On je res ‘car’. Da, všeč so mi bili igralci, ki so v Tivoliju nanizali več sezon. Nista bila le Vinko in Piksi,” pripoveduje Mito.

Manj prijetna so bila zanj zadnja leta, v katerih je Olimpija izgubljala stik z Evropo in jadranskim vrhom ter tudi neko rdečo nit. Ob tem kritično ocenjuje tudi ljubljansko košarkarsko kulturo, ki je do izraza prišla v tej sezoni. “Ljubljana je specifična. Zdaj so rezultati. Dvorana je razprodana. Ko pa ni šlo, so klubu vsi obrnili hrbet. Moti me, da v mestu ni prave podpore klubu,” razmišlja dobri poznavalec košarke, ki si od projekta Cedevita Olimpije tudi v prihodnje veliko obeta. “Morda celo Evroligo. Vseeno pa bo klub dolgoročno težko stabilen član najmočnejšega tekmovanja,” je pogovor zaključil navijač in športni delavec, ki je v letih velikega ljubljanskega prepiha poosebljal zvestobo  in s tem (z)gradil del klubske identitete.