"O tem sem sanjal, odkar sem prvič prijel žogo"

“O tem sem sanjal, odkar sem prvič prijel žogo”

Mark Padjen, ki je minuli teden postal že 113. košarkar v dresu moške članske košarkarske reprezentant, upa na zmago proti Portugalski, s katero bi mu krst v izbrani vrsti ostal še v lepšem spominu.

Ko je v začetku meseca Marko Padjenu zazvonil telefon, klicatelj pa je bil nekdanji zlati reprezentant Saša Zagorac, je bil 18-letni košarkar ljubljanske Ilirije in dijak Gimnazije Šentvid prepričan o tem, da ga čaka zgolj običajen pogovor z uradnim zastopnikom. A sledilo je presenečenje, Zagorac mu je namreč zaupal, da se je njegovo ime znašlo na seznamu članskega selektorja Aleksandra Sekulića.

“Od veselja sem v svoji sobi kar skakal. Stežka opišem, saj je bilo zame to res veliko presenečenje,” pripoveduje Padjen, ki naposled ni bil zgolj reprezentančni nabornik, temveč je v petek v Almedi pri Lizboni na parketu prebil kar 16 minut. V pogumni prestavi pa je navdušil z energijo, obrambno zavzetostjo, občutkom za napadalno igro in odličnimi podajami.

Mark Padjen prvič v dresu članske reprezentance. Foto: Fiba

Ob štirih poskusih je resda ostal brez prvih reprezentančnih točk, zato pa je bil s sedmimi asistencami celo najboljši v tem elementu. Debi v članski reprezentanci bo Ljubljančanu v spominu ostal tudi po bolečem porazu proti Portugalski (74:82). “Iskreno, osebna statistika me ne zanima. Večja težava je poraz. Pokopal nas je predvsem slab prvi polčas. Nato smo dvignili raven energije, a nam je zmanjkalo časa za preobrat. Grenak priokus ostaja. Zato upam, da bomo v Kopru to popravili in se bom lahko veselil prve reprezentančne zmage,” pravi 194 centimetrov visoki branilec.

Vseeno ne skriva velikih oči na vsakem koraku. “Ko uradni napovedovalec izreče tvoje ime, stečeš na parket, se postaviš v vrsto s fanti, ki si jih spremljal celo življenje, pogledaš zastavo in zapoješ Zdravljico … O tem sem sanjal od trenutka, ko sem v roke prvič prijel košarkarsko žogo. To so sanje vsakega košarkarja. Počaščen sem, da sem lahko tukaj, obenem pa ponosen, da sem to dosegel z lastnim trudom,” poudarja mladenič, še pred nekaj meseci član mladinske reprezentance, ki je na evropskem prvenstvu osvojila bronasto odličje.

Trema je bila zatorej razumljivo velika. Na parketu jo je hitro razblinil, priznava pa, da se je bal tudi prvih medijskih nastopov, cmok v grlu pa čuti še zaradi krsta, ki ga čaka v ponedeljek zvečer, ko bo, tako kot vsi predhodniki, verjetno moral po tekmi vzeti mikrofon in na sredini dvorane Bonifika zapeti pesem. “Tega trenutka se bojim od vpoklica. Vključitev v reprezentanco so sicer mi močno olajšali izkušeni fantje, ki so me toplo sprejeli. Pomagajo mi z nasveti, v prvi vrsti kapetan Edo Murić, seveda pa tudi Jaka Blažič in Klemen Prepelič,” pravi Padjen in dodaja, da je bil do preteklega ponedeljka Žiga Daneu, nekdanji soigralec iz Ilirije, edini reprezentant, ki ga je osebno poznal.

Zdaj je njegov mobilni telefon bogatejši za kar nekaj številk, sam pa izpostavlja, da je bogatejši predvsem za izjemno izkušnjo. Obogatiti jo bo skušal še v ponedeljek, ko se bo Slovenija še drugič v enem tednu pomerila s Portugalsko in bi si ob zmagi ter porazu Ukrajine (proti Izraelu) že zagotovila nastop na EuroBasketu 2025. Sledi vrnitev vrste Ilirije, kjer mu trener Stipe Modrić letos namenja izdatno minutažo. “To je pravi klub zame. Deležen sem popolnega zaupanja. Tudi pogoji za delo so vrhunski. To je zame odlična odskočna deska, kakršno kot mlad košarkar potrebujem,” dodaja reprezentant iz Tivolija, kamor se je pred leti preselil iz že propadlih Parkljev.