''V njegovi koži bi stežka preživel en sam dan.'' Saša Dončić v tivolskem klepetu po vrnitvi iz Dallasa, kjer je obiskal svojega sina, o novih teksaških prigodah, statusu, ki ga uživa Luka Dončić, pogovoru z ameriški novinarji in Marku Cubanu.

Ko je leta 2018, daleč od žarometov, iz domačega naslanjača spremljal nabor lige NBA, ni želel govoriti o svojem odnosu s sinom. Tudi ko se je Luka Dončić pozneje vzpenjal po lestvici najbolj priljubljenih košarkarjev najmočnejše lige na svetu, je na novinarska vprašanja odgovarjal: ”Lahko govorim o košarki, o osebnih zadevah ne.” Tega pravila se drži tudi zdaj, ko je nanj pozorna postala tudi ameriška sedma sila.

Pred dnevi se je vrnil s kratkega obiska v ZDA. Sprva je moštvo Dallas Mavericks prestregel na gostovanju v Los Angelesu, nato se je preselil še v Teksas. ”Nekaj je dogajanje okrog Luke spremljati preko televizijskega prenosa, povsem drugačna pa je živa izkušnja v dvorani,” pravi.

A čeprav je Dallasov zvezdnik št. 1 Luka, je vsaj na kratko ameriška zgodba postal tudi Saša Dončić. ”V ameriških dvoranah se je težko skriti. Seveda jih zanima tudi očetova zgodba. A stalno poudarjam, da je tukaj pomemben predvsem Luka,”  pravi 47-letni trener ljubljanske Ilirije.

Ko otrok v mlajši ligaški kategoriji doseže prvi koš, starši na tribuni ne skrivajo ponosa. Kakšen pa je ta odnos, če ga preslikamo v ligo NBA in v središče postavimo enega največjih zvezdnikov svetovne košarke?

Verjetno sem v svojem bistvu podoben tistemu očetu, ki je zadovoljen ob košu hčerke ali sina v U-13 kategoriji. Jasno, ligo NBA zaznamujejo velike dvorane, blišč, spremljevalni program … A na koncu vedno pridemo do vprašanja zadovoljstva, ponosa in sreče ob spoznanju, da tvoj otrok počne nekaj, v čemer uživa. Luka resnično uživa. Ima lepo življenje. Izboril pa si ga je sam.

Vas je ob tokratnem obisku ZDA kaj še posebej prevzelo?

Liga NBA je spektakel. Če se navežem na predhodni odgovor, seveda ne moram skrivati ponosa ob dejstvu, da je moj sin del tega spektakla. A znova … Ob vračanju v Slovenijo sem premišljeval o tem, da me je prevzelo vse tisto, kar sem videl, pa kamere ne zabeležijo. In to je sinovo zadovoljstvo ob manjših, tudi nekošarkarskih dogodkih. Včasih je kot otrok, ki dobi darilo ob praznikih.

A vrniva se na tekmo. Vrvež okrog njega.

Ne vem, če lahko kot oče to spremljam povsem ravnodušno. Konkretno, ob predstavitvi košarkarjev navijači ploskajo. Ko omenijo Luko, nastane delirij. Res je, nisem na vsaki tekmi. Daleč od tega. Ogledal sem si jih zgolj peščico. A tudi če bi bil prisoten na vseh, ne bi ostal povsem hladen. Ne skrivam orošenih oči.

Kako pa on doživlja dogajanje okrog sebe? 

Tudi na tem področju mu gre vse skupaj zelo dobro od rok. Osredotočen je na svoje delo. Čeprav deluje dostopen in komunikativen, je okrog sebe zgradil neke vrste zid. Ustvaril je mir, ki mu omogoča fokus na domače okolje in košarko. Vseeno sem mu dejal, da bi v njegovi koži stežka zdržal en sam dan. Stalni pritiski, milijon želja … Resnično se ne more povsem brezskrbno sprehoditi po ulici.

V tem verjetno ni sam …

Seveda, brez tega ne gre. Okrog sebe ima ekipo, ki mu pomaga na različnih področjih. Ti ljudje so mojstri svojega poklica. Vsak od njih ve, kaj je njegova naloga.

Kakšno je kosilo z njim v restavraciji?

Ve, v kakšno restavracijo se mora odpraviti. Večinoma v takšne, ki imajo ločene mize. Se pa tudi Luka dobro zaveda, kakšna je cena slave. Nima težav s podeljevanjem podpisov ali skupnimi fotografijami.

Kakšnega sprejema pa ste bili v Dallasu deležni vi?

Toplega, spoštljivega, odprtega … Vse OK. Dobro sem se počutil. Sem pa opazil, da so ljudje, kamorkoli sva prišla, iskali podobnosti med nama.

Kaj pa Mark Cuban?

Ne vem, kakšen je v poslu. Niti me ne zanima. Name pa je pustil zelo dober vtis. Zakaj? Ker se je vedel povsem običajno. Nekdo, s katerim se lahko običajno pogovarjaš.

Za rokav so vas cukali tudi novinarji …

Že ko sem bil v Los Angelesu, so mi znanci iz Slovenije pošiljali določene posnetke iz medijev. V Dallasu sem bil še toliko bolj na očeh. To je NBA. Tam se ne moreš ‘skriti’. Stalno si na radarju. Novinarji? Saj me poznate, če me kdo kaj vpraša, mu rade volje odgovorim, pa čeprav v moji polomljeni angleščini.

Ste tam še posebej pazili na svoje besede?

Ne. Podobno kot v Sloveniji. Držim se pravila, da o osebnih stvareh ne govorim. To so Američani razumeli. Niso silili vame.

Po spletu je zaokrožil tudi posnetek, na katerem vama družbo dela filmski zvezdnik Jamie Foxx …

Spoznali smo se na tekmi lige NFL. Sloviti poslovnež Jerry Jones, lastnik Dallas Cowboys, naju je povabil v ložo. Zanimivo, čeprav gre za moža z izjemnim vplivom in močnim statusom, je dejal, kako zelo je počaščen, da je Luka na tekmi. Tam je bil tudi Jamie Foxx. Navdušila me je ta sproščenost, skoraj vsakdanjost ljudi, ki so že marsikaj dosegli.

Ste znova dobili vtis o tem, da je Dallas okolje, v katerem bi lahko Luka tudi zaključil svojo kariero?

Na to vprašanje lahko odgovorim zgolj kot zunanji opazovalec oziroma vaš košarkarski sogovornik. Kot takšen ne vidim razloga, zakaj ne bi do konca kariere ostal v Dallasu in se tam podpisal pod največje uspehe. Poleg tega sem ob tem in predhodnem obisku Dallasa dobil občutek o tem, da se ljudje v klubu maksimalno trudijo za Lukovo dobro počutje. In imam občutek, da mu je všeč. Poleg tega si je ustvaril ime. Je prvi obraz Dallasa. Zato se poraja vprašanje, zakaj bi hodil drugam. Naj bo on tisti steber, okoli katerega se gradi ekipa.

Vse skupaj zveni kot velika zgodba o uspehu. A mnoge se v ZDA končajo klavrno. S finančnim zlomom. Se Luka zaveda te nevarnosti?

Denar v ligi NBA hitro pride, a lahko tudi hitro gre. Predvsem po koncu kariere, ko prihodki usahnejo, zvezdniki pa so vajeni razkošnega življenja. Toda pri ligi NBA se zavedajo teh pasti. Prav na podlagi številnih žalostnih zgodb igralce poučujejo o življenju na veliki nogi. Na koncu pa je tako ali tako vse odvisno od posameznika in njegovega značaja.