Novica o tem, da je pred kratkim umrl Petar Skansi, eden izmed največjih gospodov košarke v naši regiji, me je vrnila v nepozaben dan, ko sva se v Splitu kar tri ure brez prestanka pogovarjala o igri pod koši. Beseda je tekla o otroštvu, dozorevanju, jugoslovanski ligi, potrjevanju v reprezentanci, pa tudi o anekdotah, povezanih s Čačkom, Skopjem, Zadrom in Beogradom. Štiri kolajne v dresu reprezentance Jugoslavije – zlato SP 1970, srebro OI 1968, SP 1967, EP 1965, 108 tekem, 805 točk …

Intervju obljavljamo v spomin na Petra Skansija, ki je 78. letu starosti umrl pretekli ponedeljek. Legenda Jugoplastike, legenda Jugoslovanske reprezentance. Pozneje tudi trener in prvi selektor samostojne Hrvaške. Bil je tudi tesno povezan s Slovenijo. Ne le za radi SP 1970 v Tivoliju.  Pozneje je bil namreč trener novomeške Krke (leta 2004), obenem pa je v Ljubljani, kjer je deloval poslovno, tudi živel.

Umrl je hrvaški velikan, ki je pečat pustil tudi v Sloveniji

Košarka

4. Apr 2022 0

Košarka

4. Apr 2022 0

Novica o smrti Petra Skansija (1943-2022) je zedinila ljubitelje košarke na prostoru bivše skupne države ter, vsaj začasno, na stranski tir postavila delitve na “njihove” in naše”. Skansi je vedno bil in ostal – naš! Vseh nas, ki smo odraščali ob spremljanju legende jugoslovanske košarke ali pa vsaj poslušali zgodbe …

Imel sem to čast, da ga spoznam pred približno dvema desetletjema, ko se je na noge postavljala jadranska liga. Pogovarjala sva se večkrat. V Splitu, Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, še posebej pa mi je v spominu ostalo druženje ob koncu tedna v Goriških brdih, ki so nam ga konec leta 2010 privoščili Miran Franko, Društvo “Sonček” in skupina izjemnih vinogradnikov iz teh krajev. Tedaj so zbrali zlate fante iz Ljubljane 1970, skupaj s še nekaterimi velikani športa, med katerimi so bili tudi Miroslav Cerar, Bogdan Tanjević in Boris Kristančič.

Če sta bila olimpijsko srebro iz Ciudad de Mexica 1968 in zlato iz Ljubljane 1970 temelja vseh prihodnjih uspehov jugoslovanske košarke, potem je bil Skansi vsekakor eden izmed najbolj trdnih stebrov teh uspehov, saj je bil v tistih časih nezamenljiv v državni izbrani vrsti (center, 206 cm). Ob Ratomirju Tvrdiću in Damirju Šolmanu je tvoril dobro znani tercet iz Grip in bil eden izmed najbolj zaslužnih za oblikovanje močne Jugoplastike, s katero je kot igralec in trener osvajal naslove.

O tem, kako je postal igralec in kaj je doprineslo k vzponu košarke v Jugoslaviji, sem se z njim pogovarjal ob več priložnostih, ko sem poizvedoval po podatkih za pisanje knjige “Džez basket”. V Splitu sva se spomladi 2011 dotaknila večine pomembnih tem za splitsko košarko. Na tem mestu izpostavljam le del tistega, o čemer sva takrat razpravljala.

Kdaj ste se prvič srečali s košarko?

V srednji šoli, seveda. Moja zgodba je dokaj neznačilna. S košarko sem začel pozno, pred tem sem igral vaterpolo in rokomet. A bil sem zelo visok in šibak za to starostno obdobje. V tehnični šoli je učitelj za športno vzgojo zahteval, naj začnem trenirati košarko, meni pa to ni padlo niti na kraj pameti. Zato mi je dal “cvek” in me s tem želel v to prisiliti (smeh). Nato sem mu med tretjim in četrtim letnikom obljubil, da poleti začnem s košarko, a sem se mu zlagal. Dal mi je pozitivno oceno, jaz pa sem nadaljeval z vaterpolom, saj je bil takrat v Splitu precej bolj “in” kot pa košarka. Ko sem se potem jeseni vrnil nazaj v šolske klopi, sem za prvi semester spet dobil enico. No, potem me je pozimi leta 1960 vendarle prisilil, da spremenim šport. Bil je član uprave košarkarske ekipe in v meni videl nekaj posebnega: višino in primernost za igranje. In tako sem dobil prve košarkarske prijatelje. Začutil sem, da nekaj veljam, čeprav sem imel zaradi svoje višine takrat kar nekaj kompleksov. No, in tako sem se zaljubil v košarko.

Kdo je še pripomogel, da se zaljubite?

Prvi trener je vedno najbolj pomembna oseba. Tega sem se kasneje naučil tudi preko svoje trenerske službe. Ta odnos igralec-trener je neverjetno pomemben. Ne samo zaradi učnih razlogov, temveč tudi čustvenih. Branko Radović je bil tisti, ki je v meni videl dobrega igralca, mi posvečal čas, vsi pa vemo, kako rad je imel košarko. Z njim je moška košarka prišla v Split oziroma ambicije za neke pomembnejše rezultate.

Kako je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja videti postavljanje na noge velike Jugoplastike?

Odločilnega pomena je bila ideja o postavitvi lastnega kadra, uporaba naravnega talenta, ki ga v Dalmaciji vsekakor lažje najdeš, kot v kakšni drugi regiji, saj imajo ljudje izjemne predispozicije za igranje košarke. Moja generacija je imela v postavi pet igralcev od tukaj, ko pa smo želeli postati jugoslovanski prvaki, je bilo treba dodati še kakšen pomemben člen. Ogrodje ekipe je bilo vedno iz Splita in kar je najbolj pomembno, vodstvo, torej tisti duh zagona, je bil lokalen.

Neko obdobje v Splitu ni bilo ravno najbolj priljubljeno igrati košarke. Ljudje iz vašega prvega športa, vaterpola, so na to gledali celo nekoliko posmehljivo.

Da, res je bilo tako. Split je imel takrat odlično žensko ekipo v zvezni ligi, tako da so na košarko gledali kot na ženski šport. Ko se je Branko Radović, ki je takrat igral za Partizan in Zvezdo, vrnil v Split, smo imeli igrišča na prostem na Špinutu, zraven ceste, ki je vodila proti bazenom. Ko smo trenirali pred mrakom, so se množice ljudi zgrinjale proti morju do bazenov, on pa je nekoč dejal: “Dočakal bom trenutek, ko se bo taka dolga ‘kača’ ljudi vila proti košarkarskemu igrišču.” To njegovo vizionarstvo in ta zaljubljenost v košarko sta nas vse okužila. Niti najmanj nas ni bilo sram igrati košarko. Porodni krči so bili zelo kratki. Jaz sem recimo s treningom začel pozimi 1960, torej z nekaj več kot 17 leti, že pri dopolnjenem 20. letu sem bil član reprezentance.

Ali se spominjate svojih prvih športnih copatov, prvega dresa, žoge in igrišča?

Iz svoje mladosti se ne spominjam, da bi bil reven. Jasno, nihče ni bil premožen, a bili smo vajeni tega, da nikomur nič ne manjka. Vem le to, da so bile stare “All-star” superge sinonim odličnosti. Z njimi se nihče ni sprehodil po ulici! Hranili smo jih le za nastope. Ko sem začel igrati v reprezentanci, ni bilo govora o pomanjkanju. V klubu smo imeli en dres, ki smo ga nosili domov, matere so ga oprale in stvar je bila rešena. Ko sem rekel, da nismo čutili pomanjkanja, s tem nisem mislil “škrtarjenja” v klubu, ampak enostavno niso bili taki časi, da bi čutili potrebo po luksuzu. Bolj pomembna je bila vzgoja, kultura, čistoča. Vedno smo imeli vodo, pa če kdaj po naključju ni bila topla, toliko bolje, saj smo bili še mladi (smeh).

Če me spomin ne vara, so igralci Jugoplastike s trenerjem Brankom Radovićem sodelovali pri gradnji prve dvorane za košarko v Splitu.

V Splitu imamo zelo žgoče debate o tem. Saj veste, kako dandanes stvari potekajo, vse se privatizira … Tako tudi ta objekt na Gripah, ki smo ga dobili v zameno za igrišče na Špinutu, kjer so zgradili bloke. To je bil svojčas travnik, obdelovalna površina, na katerem se je zgradil dobršen delež Splita. Ker so želeli, da nas naženejo nekam na obrobje, smo se preselili sem, do Grip, sredi ničesar. Potem pa se je tu kasneje začelo okoli graditi. Najprej ena, pa druga tribuna, pa še kakšna slačilnica in pred kvalifikacijami za SP v Ljubljani 1970 se je ta struktura pokrila s streho ter uredila, olepšala, tako da smo dobili neko dostojno dvoranico.

Kako je izgledal prehod s prašnih igrišč pod luči umetne razsvetljave v dvorani?

Menim, da je jugoslovanska košarka doživela kar precejšnjo metamorfozo, strahovit napredek, v tistem trenutku, ko so organi sprejeli, da se od danes (1968) ne sme več igrati na odprtem, temveč morajo vsi klubi tekme gostiti v dvorani. Takrat je izginil vpliv vetra, dežja, drsenja … Danes smo začudeni, kako se je lahko košarka igrala na pesku, na kamnih, na neravnih podlagah. Seveda preigravanj ali podaj, ki so danes možne, takrat ni bilo moč ustvariti, saj je bila žoga iz usnja ter kot taka precej bolj dovzetna, da se napoji z vodo. Spominjam se, ko smo nekoč igrali v Karlovcu, v t.i. Jarku, cel dan je padal dež, Jarek pa je pač – jarek (smeh). Nabralo se je deset centimetrov vode, mi pa smo vseeno odigrali tekmo. Kako smo premikali žogo? Potiskali smo jo po vodi, namesto, da jo vodimo z rokami.

Kdaj ste se prvič srečali z Ratom Tvrdićem in kako se je ekipa odzvala na prihod Damirja Šolmana iz Zagreba?

Rato in jaz sva zahajala v isto šolo in se poznala še preden sem začel igrati košarko. Mladina v Splitu je poznala vse športe. Igral sem rokomet, on je bil tam vratar. Tako je najino poznavanje preraslo v doživljenjsko prijateljstvo prek treningov in igre košarke. Šolmana sem jaz osebno pripeljal iz Zagreba. Tam sem študiral, igral pa v Splitu. Nikoli nisem igral v prestolnici, temveč potoval gor-dol. In imel sem priložnost, da se z Damirjem zbližam ter kar precej prispeval, da ga nagovorijo in pripeljejo v Split. Njegov prihod je bil za nas pomemben za to, da pridobimo na kakovosti. Bil je eden izmed najbolj talentiranih mladih igralcev tistih časov in je lepo zaokrožil našo peterko na način, da smo imeli na SP v Ljubljani 1970 v ekipi tri člane kluba – branilca, krilo in centra. To si jemljem za veliko čast, saj tega zlata v vseh mestih ne dojemajo enako. V Splitu še najmanj, a to ni nobena novost. Split se namreč nikoli ne ozira preveč nazaj v preteklost. V klubu pa smo zelo ponosni, saj smo bili nosilci te reprezentance.

Kdaj ste se prvič srečali s selektorjem Rankom Žeravico in kakšen vtis je pustil na vas?

Ranko je bil trener, ki je nasledil Aco Nikolića in iz mojega zornega kota je bil zelo pogumen človek, saj sem bil mnenja, da si vpoklica ne zaslužim, ker nisem dovolj dober za igranje v reprezentanci, ki je bila že leta 1963 izjemna svetovno uveljavljena ekipa. Ta ekipa z Đurićem, Koraćem, Nikolićem, Daneuom, Gjergjo … To so bile takrat že svetovne košarkarske zvezde. Toda njegova želja, da razširi bazo igralcev, je bila prevelika, da se ne bi mogel upreti izzivu vključevanja nove generacije. Z današnje perspektive lahko pri takratnih trenerjih in igralcih jasno najdem kar nekaj slabih lastnosti, smo bili pa za takratne čase vsekakor avantgarda. Mentorji so se učili skupaj z nami. Sem mnenja, da velike trenerje naredijo igralci, veliki trenerji pa naredijo igralce. To je vzajemno.

Kaj vam je dejal na prvem treningu?

Spomnim se samo kakšnih posameznih epizod. Ena izmed najbolj takšnih, ki se ti vtisnejo v spomin je dogodek, ko sem bil godrnjav. Po nizu kritik ali popravljanju napak, sem ga v navalu jeze enkrat vprašal: “Dobro, no, zakaj ste me pa potem poklicali v reprezentanco, če vam pa čisto nič, kar naredim, ni všeč?” Takrat sem bil še mlad in butast, pa nisem razumel, da me s tem želi izboljšati in kaj novega naučiti.

Kako je ekipa Jugoplastike doživljala uspehe Zadra v 60-tih letih prejšnjega stoletja?

Zadrska ekipa je bila za nas vedno nedosegljiva. Pojem košarke. Oni so, konec koncev, sliko moči o sebi ustvarili kar zgodaj. Košarka je šport, za katerega se zdi, kot da se je rodil v Zadru. Tako smo vsaj mi dojemali stvari. V Dalmaciji je nekaj časa prevladoval občutek, da se imajo samo oni pravico ukvarjanja s košarko. Nekajkrat sem imel priložnost, da igram za Zadar, pogosto so me klicali. Saj veste, v tistih časih je liga trajala krajše. Poletni turnirji so bili precej bolj priljubljeni, kot danes, tako da mi je igranje za Zadar služilo kot zabava, njim pa kot velika okrepitev. Niso imeli visokih igralcev, jaz pa sem kar zgodaj stopil v stik z njimi. Vendar Split in Zadar nikoli nista bila v prijateljskih odnosih, zlasti od tedaj, ko se je Split okrepil, smo se pa absolutno spoštovali.

No, potem se je Jugoplastika okrepila … 

Ko se je to zgodilo, smo jih začeli premagovati, takrat smo se potem začeli gledati bolj mrko. V tem ni nič slabega. Ni večjega zadovoljstva kot to, da soseda premagaš v igri. To je povsem naravno in logično. Zadrski uspehi so enaki splitskim, saj so v Evropi orali ledino. Split je imel srečo tudi zato, ker je bil dober v pravem trenutku in osvojil številne evropske lovorike. Že v prvem nastopu v Pokalu prvakov smo prišli do finala (1972) ter ga nesrečno izgubili v Tel Avivu. Tisti poraz je bil za nas močan udarec, čeprav zdaj, ko gledam nazaj, si verjetno res nismo zaslužili, da tako zlahka in hitro pridemo do največjega uspeha. Tisti poraz je bil zelo pomemben v kasnejši fazi tega kluba. Naučili smo se veliko stvari, zato da je generacija Tonija Kukoča, Dina Rađe in ostalih profitirala na tem našem, pod navednicami, neuspehu. Mislim, da je Split v primerjavi z Zadrom žel večje uspehe, je pa, vsaj po mojem skromnem mnenju, veličina klubov povsem na enaki ravni.

Enkrat so vas Zadrčani lepo presenetili na čelu s Krešimirjem Ćosićem. To je bil zelo pomemben poraz v finalu jugoslovanskega pokala 1970. (Split: Jugoplastika – Zadar 60:64).

Drži, z današnje perspektive ni bilo nič tako zelo pomembnega. Pač samo en finale pokala. Pogosto se je dogajalo, da se je Košarkarska zveza Jugoslavije privoščila kakšne administrativne napake. Mi smo mislili, da Krešo Ćosić, ki je celo leto igral v ZDA (Univerza Brigham Young), ne more priti v Jugoslavijo in igrati samo na eni tekmi, v finalu pokala. To nas je takrat šokiralo. Res je, bili smo favoriti, mislili, da si zaslužimo naslov, a ga nismo osvojili. Predvsem na račun Krešovega igranja, ki se je takrat vzel od nikoder in odigral to eno tekmo v sezoni.

Kakšno mesto ima Krešimir Ćosić v zgodovini košarke?

To, kar bom povedal, ni nič novega: Krešo je zame brez konkurence največji igralec, ki je kadarkoli igral v našem regijskem bazenu. Zaradi dolgoletne reprezentančne kariere je preživel tri generacije jugoslovanskih košarkarjev. V vseh je igral vidno vlogo, v vseh je bil vodja, v vseh treh je bil človek, ki si je znal izmisliti nove stvari. Vsekakor gre za igralca, ki je rojen pred časom sodobne košarke in njegove uspehe težko vzporejamo s čimer koli. Bil je tudi moj velik prijatelj. Skupaj sva preživljala najlepše trenutke. Tudi karakterno gledano izjemna oseba, velik človek. Lump v mladosti, preveč resen v zrelih letih. Žal ni dočakal starosti. Niti kot igralec ni igral do poznih let. Skratka, bil je oseba, ki me je navdahnila in pogosto se ga spomnim Pošten človek, v prvi vrsti pa izjemen, res zunajserijski igralec.

Kako so splitski košarkarji gledali na še eno zadrsko legendo, Josipa Gjergio?

Bil je moj reprezentančni sostanovalec, velik prijatelj. Bil mi je naklonjen, rad sem ga imel. Na igrišču sva bila nemogoča sovražnika, kajpak. Zato, ker je bil predober igralec nekako kar nisi imel izbire, moral si ga sovražiti, a le na igrišču. Pino Gjergja je poba, s katerim sem se celo življenje hecal. Resen pogovor sva imela samo takrat, ko je bilo potrebno Kreša ohraniti v reprezentanci. Bila sva njegova velika zaščitnika.

Mislite takrat, ko je Žeravica s seznama za SP v Montevideu 1967 prečrtal Ćosića?

Mislim, da Žeravica ni tako naiven, pa Krešimirjevih odlik ni znal prepoznati. Trenerji so bili pogosto trmasti. Želeli so posredovati svoje ideje. Morajo biti pripravljeni tudi na nekatere žrtve. Tako zelo smo bili prepričani v Krešovo genialnost, da smo bili pripravljeni vsi oditi iz reprezentance, da odidemo s priprav kar lepo domov, če Ćosić ne gre z nami. Ne zato, ker bi želeli pokazati neko svojo prevlado nad trenerjem, temveč zato, ker smo malce podvomili v to, ali se trener sploh zaveda, kako zelo kakovostnega igralca pušča doma.

Kaj pa menite o Radivoju Koraću?

Pokojni Radivoj Korać bi bil v današnjem času zvezdnik. Ko se je pojavil pred teboj, si vedno dobil tiste mravljince, ki jih dandanes začutimo ob prisotnosti velikih filmskih igralcev, estradnikov. Nenadkriljiv strelec, pa hkrati oseba, ki ti je bila še kako antipatična, ker je lahko s tako lahkoto reševala težave. Bil je tudi oseba, s katero je bil užitek preživeti prosti čas. Kljub svoji veličini je bil še kako pristopen. Vse te osebe, ki jih naštevate, so me bogatile in ko se jih spomnim, se šele dobro zavem, kako je lepo biti dober človek po srcu.

Kako ste vi doživeli zmago proti Sovjetski zvezi v polfinalu OI 1968, prvo olimpijsko kolajno za Jugoslavijo?

Naša reprezentanca je bila kar nekaj let na pragu uspeha. Ves čas smo bili v območju kolajn. Ta olimpijski finale je bil do tedaj vedno rezerviran za Američane in Ruse. Razbiti ta duopol je bil eden izmed največjih uspehov jugoslovanskega športa, kar potrjuje tudi stavek nekaterih: “Za Jugoslavijo bodo nekateri Američani prvič slišali šele takrat, ko bodo izvedeli, da z vami njihova reprezentanca igra finale olimpijskih iger.” Če nisi pripravljen osvojiti zlata, potem ga niti ne boš. Mi nismo bili, smo pa bili dovolj zreli, da porazimo Ruse. En polčas smo igrali zelo dobro, potem pa ugasnili. Mislim, da je tisti finale, čeprav smo ga igrali proti zelo dobri ameriški zasedbi, vlil upanje za prihodnost, da se tudi z njimi lahko kosamo, kar se je kasneje izkazalo kot pravi občutek. Dojeli so, da na OI ne morejo pošiljati mladincev, ampak uspeh prinašajo le profesionalci.

Ali so v Splitu dvomili v določene administrativne odločitve iz Beograda, iz pisarne zveze?

Takrat smo bili mnenja, da se dogajajo napake in pogosto verjeli, da se to dogaja namerno. Zdaj, po toliko letih, dojemam, kako je moč krovne organizacije pomembna za uspeh nekega športa. Sicer pa mislim, da nam danes še kako manjkajo ti športni delavci iz tistih časov. Ta šport je v našem prostoru izgubil identiteto, saj nima velikih funkcionarjev.

Spomnite nas, kdo so?

Na primer, pokojni Rašo Šaper. Bil je duša košarke. Neverjetno smo ga cenili, a velikokrat mislili, da je politik brez pravega razloga. Eno izmed velikih imen jugoslovanske košarke je Nebojša Popović, ki je prav tako dajal občutek, da nam nagaja. Bili smo prepričani, da bi morali biti, namesto enkrat, kar trikrat jugoslovanski prvaki in nas sodniki kradejo. Danes se to zdi pljunek v morje, kaj se je vse dogajalo kasneje.

Torej trdite, da je na primer, Nebojša Popović kljub veliki avtoriteti vedno deloval kot človek Crvene zvezde?

Ne morem točno določiti, kaj je bila težava, vendar to stigmatiziranje ljudi prek pripadnosti klubu, je odločalo o našem prepričanju. Če je bil Nebojša Popović “zvezdaš” in smo imeli probleme z Zvezdo in smo se počutili zapostavljene, je bil logično oseba, ki smo ga imeli na piki (smeh)… Organizacije sestavljajo ljudje, ne pa prostori na Francoski ulici, ali ne vem kje. Ne, to so ljudje. Torej, od tajnice do predsednika, tudi hišnik, ki nadzira skladišče z rekviziti. Vse to so osebe, ki ustvarjajo vzdušje, potrebno za uspeh in koristno v trenutkih, ko se tekme odločajo in potrebuješ značaj ekipe. Radi smo imeli reprezentanco in jo cenili, kar nas je zelo povezovalo. Ko smo se vračali v klube in smo igrali domača prvenstva, nismo nikakor mogli sprejeti dejstva, da je nekdo bliže koritu od nas, kar nas je motilo. Z več razumevanja bi lahko dojeli, da ima jugoslovanska košarka bazo v perifernih mestih, ne le v Beogradu.

Kakšna je bila v tistem času vloga Bore Stankovića?

Samo en hiter medklic, tak z vidika člana hrvaške košarke. Bil sem selektor hrvaške reprezentance leta 1992 v Barceloni, ko je država razpadala in so se rojevale nove reprezentance. Bora Stanković je opravil velikansko delo in vlekel dobre poteze, da je Hrvaška sploh lahko nastopila na OI v Barceloni, ko je omogočil kvalifikacije. Ni se mogel deklarativno postaviti na našo stran, je pa prek ostalih kanalov, prek Tekmovalne komisije FIBA, ki jo je vodil Raša (Šaper), in ostalih komisij Mednarodne košarkarske zveze vsekakor izdatno pomagal k temu, da Jugoslavija pridobi na pomembnosti. Da ima veljavo, kot si jo zasluži. Košarka je šport, v katerem sodniki močno vplivajo na rezultat. Za to mora obstajati krovna organizacija, ki nadzira dogajanje, objektivna in poštena. Videli smo veliko število primerov, ko je sojenje vplivalo na to, da nekdo postane velik in nekdo drug propade. Mislim, da se je FIBA, čeprav je bilo veliko napak, vseeno pokazala kot poštena organizacija. Mislim, da znotraj organizacije sicer vsi niso bili pošteni, toda vrh se je trudil nadzorovati, da je vse izvedeno pravilno.

Borac je imel v tistih časih precej boljše odnose z Jugoplastiko kot pa z Zvezdo in Partizanom. Ste se, glede na to vez med Čačkom in Splitom, kdaj počutili prikrajšane za uspeh pri vseh tistih pasteh, ki jih je nudila dvorana ob Moravi?

(smeh) Poleg tega, da so nameščali obroče, so bili tam ventilatorji s toplim zrakom, ki so v prvem polčasu, ko smo metali na to stran, greli dvorani, na drugi pa so jih ugasnili (smeh). Tam so me z dežnikom zahakljali za nogo, posipali koruzo na parket, da mi zdrsne … Pa da mi ne bi zamerili, tam sem bil neizmerno spoštovan in v Čačku se je vedno igrala dobra košarka. Toda, bog pomagaj, kako že rečejo, cilj opravičuje sredstva (smeh). Imeli so prenočišče, spodaj lokal, gor nekaj sob. Pridemo tja iz Splita, že tako se pot vleče. Najprej vlak, ki je krenil ob 12. uri, potem pa še avtobus. Odšli smo v četrtek zvečer, prišli v petek ponoči. In potem tam v lokalu, kjer smo nameravali večerjati, vidimo Radmila Mišovića s svojo ekipo, kako tam “naliva”. Pijejo špricer, razbijajo kozarce ob zid za hrbtom… In točno smo vedeli, kaj nas jutri čaka – dali nam bodo med 46 in 52 točk (smeh)! Prepričan sem bil, da nas s tem zavaja. Mislim, saj ni možnosti, da ga pijejo. To je bil le prizor za nas, želeli so narediti vtis na nas, da bi se preveč sprostili…

Po čem pa ste si zapomnili ostala prizorišča v Jugoslaviji?

V Ljubljani me je vedno zeblo, brr. Ne moreš zadeti prostega meta, zmrznjene dlani … Zdaj, ko živim med Ljubljano in Splitom. Mi je v Splitu vedno bolj mrzlo, saj v Ljubljani bolj grejejo (smeh). Največje veselje je bil odhod v Beograd, saj je bil v zraku vedno zabavno vzdušje. Konec koncev so nas imeli v Beogradu radi, zato ker smo Dalmatinci vedno povsod dobro sprejeti. Beograjčani niso problematični, radi se zabavajo. V Skopju smo se vedno znašli, igrali dobro. Z njimi smo se celo tako zbližali, da smo enkrat, ko so gostovali v Splitu, Lazo Lečića (op. a. veleznani trener Rabotničkega) za štos  pred tekmo poklicali na sestanek v našo slačilnico, da posluša celotno taktično pripravo na srečanje in podobno. Ni mu pomagalo! Gre za izjemno osebo. Deset ali petnajst dni pred začetkom prvenstva so ga bili polni časopisi. Vedno je smelo napovedoval, kako bo z Rabotničkim novi prvak Jugoslavije. Enkrat smo ga tako vprašali: “No, dobro Lazo, za vraga, kako je to možno?” Pa nam je odvrnil: “Kako naj bom drugače prvak, kot pa še preden se vse začne!? Ha ha ha…”

Ste imeli kakšne ponudbe, da odidete iz Splita?

Imel sem nekaj ponudb iz ZDA. Najprej kot študent, potem po koncu 70-tih let tudi za profesionalni klub. Imel sem dilemo, preden sem odšel v Zagreb na faks (op. a. strojna fakulteta). Klicali so me iz Partizana. Vsi smo bili zaljubljeni v kraj, kjer živimo in na kraj pameti nam ni padlo, da odidemo iz Splita. Žal, ali pa na srečo, se je tedaj zelo težko kar tako odšlo iz Jugoslavije. Obstajala je starostna meja, ki je bila najprej 30, potem pa padla na 28 let. Eno sezono sem kot profesionalec odigral v Italiji, ko sem dopolnil 28 let.

Če se dobro spominjam, je ena izmed vaših najboljših tekem v reprezentanci Jugoslavije tista, ki je odločala ravno o naslovu svetovnih prvakov v Ljubljani: Jugoslavija – ZDA 70:63!

Odigral sem res dobro tekmo. No, pa saj sem skozi celoten turnir blestel. Mislim, da sem bil proglašen celo za igralca turnirja v jugoslovanski zasedbi, za najboljšega košarkarja v celoti pa je bil izbran Sergej Belov. To je bilo moje srečno leto. Imel sem jih 27, zase sem menil, da sem ravno prav dozorel. To tekmo sem si kar nekajkrat pogledal, imam shranjen posnetek. Prvič, ko sem začel gledati, sem si rekel, da ne bom. Vse skupaj je delovalo tako zelo nekakovostno, zato sem ugasnil. V očeh sem imel sodobno košarko, ki sem jo treniral ob vodenju ekip. Potem sem se še enkrat prisilil, pa še enkrat in na koncu v bistvu ugotovil, da smo igralo zelo, zelo kakovostno ter intenzivno košarko. Pa tisti zalizci, kratke hlačke, tista moda je bila nekaj posebnega … Danes ti hlače pokrivajo kolena, tako da nog skoraj ne vidiš. Takrat si jih moral. Daje nekakšen drugačen vtis o športu in ko se poglobiš, vidiš, da smo igrali res dobro košarko.

Kako je izgledal sprejem pri predsedniku Titu po osvojeni lovoriki v Ljubljani?

Po nas je prišlo vojno letalo, ki smo ga malce osiromašili (smeh). Nismo bili samo enkrat pri Titu, tako da po eni strani ni bilo veliko presenečenje, niti nekaj neobičajnega, kar ne bi nikoli doživeli. Vse države športnike izkoristijo v polnosti, ko to politikom pride prav. Pogosto politiki potem pozabijo na športnike, ko jim je to le ena dodatna obveznost in zato menim, da je bila Jugoslavija država, ki je kar veliko izpostavljala športnike, ali vsaj, ko govorimo o današnjem položaju na Hrvaškem. Mislim, da to pri nas ni dovolj dobro zakoreninjeno v zavest.

Kaj vam je košarka pomenila nekoč in kaj danes?

Nekoč je bila ljubezen, veliko veselje, postala je služba. Zdaj je pa ena velika košara spominov…