V 78. letu starosti se je poslovil Dušan "Duda" Ivković. Legendarni košarkarski trener je v svoji karieri vodil številne največje evropske klube, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot zadnji selektor jugoslovanske reprezentance pred razpadom nekdanje skupne države.

Umrl je Dušan Ivković. Za 77-letnega legendarnega trenerja je bilo v noči na četrtek usodno zalitje pljuč. Po informacijah iz Beograda je umrl ob 6:50. Novico je za Sportklub potrdil Goran Kalinić, predsednik srbskega kluba Radnički, kjer je Duda, kot so ga klicali sopotniki, tudi začel bogato športno pot. Po Aleksandru Nikoliću leta 2000 in Ranku Žeravici  (2015) se je tako poslovil še tretji trenerski velikan in znanilec zgodovinskega košarkarskega obdobja.

Trener, selektor, prvak

Čeprav je v košarkarske vode zajadral kot igralec, smo o njegovi karieri pod košem, ki je bila izključno vezana na Radnički iz Beograda, redko pisali in govorili. Razumljivo, saj ga je zaznamovalo trenersko delo. V njem je nadaljeval pot, ki so jo v znameniti jugoslovanski šoli nastavili njegovi predhodniki. Sprva je bil trener v matičnem klubu, nato je že leta 1978 sedel na klop Partizana in z njim postal prvak nekdanje skupne države ter zmagovalec pokala Radivoja Korača.

Sledil je niz klubov, v katerih je pustil svojo sled. Aris, Šibenka, Vojvodina, PAOK, Panionios, Olympiacos, AEK, CSKA, Dynamo, Olympiacos in nazadnje leta 2016 Anadolu Efes. Zaznamoval je kariere mnogih velikih imen evropske košarke. Deloval je avtoritativno, a vselej na podlagi izjemnega znanja.

Na to obdobje je vezana kopica lovorik. Dvakrat je bil trener prvaka evrolige (Olympiacos: 1997 in 2021), enkrat zmagovalca evropskega pokala, še večkrat pa državnih prvakov Grčije in Rusije. Ne čudi, da ga je evroliga uvrstila med 50 največjih v svoji zgodovini. Toda Ivkovića je najbolj zaznamovalo selektorsko delo.

Zadnji selektor modrega sanjskega moštva

Priložnost je dobil že v mlajši jugoslovanskih reprezentančnih selekcijah in že tam je zbiral kolajne, tudi na univerzijadah. Leta 1987 je postal selektor članske izbrane vrste. Pod svojim okriljem je zbral modro sanjsko ekipo. Dražen Petrović, Vlade Divac, Dino Rađa, Jure Zdovc, Toni Kukoč …

S to ekipo je zaznamoval unikatno ero. Začela se je leta 1988 na olimpijskih igrah, kjer je bila Jugoslavija srebrna. Leto zatem je Zagreb gostil EuroBasket. Končal se je s popolnim jugoslovanskim zmagoslavjem. Leto pozneje je država že pokala po šivih, a na svetovnem prvenstvu so “plavi” še enkrat pometli s konkurenco. Leta 1991, sredi slovenske osamosvojitve, je reprezentanco v Rimu še drugič zaporedoma popeljal na evropski prestol. Tedaj že brez Zdovca, ki je pred polfinalom zapustil ekipo.

Večkrat je poudaril, da si je želel nastopiti tudi na olimpijskih igrah 1992 v Barceloni in se soočiti z zvezdniško ameriško reprezentanco. Načrte mu je prekrižal razpad države. Pozneje je pomagal srbsko-črnogorskemu ostanku nekdanje Jugoslavije. V tem obdobju je bil leta 1995 vnovič evropski prvak. Na EuroBasketu 2009 je vodil Srbijo in jo tudi ob zmagi nad Slovenijo popeljal do srebra.