Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Zoran Dragić v intervjuju za Sportklub osvetljuje nikoli končano bratsko tekmo, pojasnjuje, da zgodba o štiričlanski družini iz enosobnega stanovanja v ljubljanskih Kosezah ni le urbani mit, se spominja vloge očeta Marinka in mame Mojce, razmišlja o koncu velike kariere Gorana Dragića, obenem pa govori tudi o svoji klubski in reprezentančni prihodnosti.
Kot suhljati fantič je kot senca sledil tri leta starejšemu bratu. Tudi ko se je ta z ulice Franca Mlakarja mimo igrišča OŠ Koseze odpravil do dotrajane dvorane Ilirije ob Vodnikovi cesti. A Zoran Dragić je danes ponosen tudi na dejstvo, da je zgradil samostojno košarkarsko kariero. Igral je v ligi NBA, v Evropi za Baskonio, Unicajo, Himki, Anadolu Efes, Žalgiris … Tudi za Slovan, Krko in Olimpijo. Vrsto let je eden od stebrov slovenske reprezentance, s katero je večkrat nastopil na evropskem in svetovnem prvenstvu ter pred tremi leti tudi na olimpijskih igrah. Pred kratkim je prestopil v Bilbao.
”Brata imam neizmerno rad,” poudarja, a dodaja, da mu je šlo vseeno v nos, če so ga označevali le za slabšega brata zvezdnika iz lige NBA ali za tistega, ki igra zgolj zaradi brata. Vseeno 35-letni Ljubljančan ni zameril, da smo tokratni intervju vendarle v pretežni meri izkoristili za pogovor prav o – Goranu Dragiću. Zlati kapetan se bo namreč v soboto v razprodanih ljubljanskih Stožicah na spektakularnem dogodku ‘Night of the Dragon’ tudi uradno upokojil.
Brata iz enosobnega koseškega stanovanja. Poimenovanje, ki bi ga lahko z Goranom zaščitila, danes zveni kot svojevrsten ljubljanski športni mit. Kakšna je istovetnost te zgodbe? Kako avtentična je v resnici?
Danes vsi živimo drugače, v precej večjih bivališčih. Toda še vedno smo lastniki tistega stanovanja na ulici Franca Mlakarja. Nikoli ga nismo prodali. In morda se šele zdaj zares zavedam majhnosti stanovanja, v katerem smo bivali vsi štirje. To nas je zaznamovalo. Verjetno smo zaradi tega vsi po vrsti bolj skromni. Poglejte Gogija. Nikoli ni hrepenel po zares dragih avtomobilih, pa čeprav bi si jih zlahka privoščil.
Kakšno vlogo so odigrali starši?
Šele zdaj, ko imam svojo družino, vidim vse razsežnosti. Oče je kar nekaj časa opravljal dve službi hkrati, mama je ob delu kuhala, prala, pospravljala … Skrbela sta, da sva se šolala in hodila na treninge ter tekme. Prisotna sta bila na vsaki tekmi, res prava podpora.
Pomanjkanja niste čutili?
Ne, nikoli. Imeli smo vse. Stanovanje, avto, prehrano. Hodili smo tudi na morje, v Punat. Med počitnicami sva bila z bratom na Zaplani, v Prekmurju ali v Bosni. Imela sva lepo otroštvo. Ne bi ga zamenjal za nič. Bilo je boljše in lepše odraščati v tistih časih kot danes. Danes je vse povezano s tehnologijo. Vse je dosegljivo z enim klikom. Mi pa smo odraščali brez tega, pa smo se vseeno družili. Drug za drugega smo vedeli, kje se nahajamo. Brez aplikacij. No, smo pa verjetno tudi edina generacija, ki je imela takšno otroštvo, nato pa je uspešno osvojila še sodobno tehnologijo.
Goran nam je v podkastu N1 potožil, da je bil občasno v osnovni šoli zapostavljen zaradi srbske krvi oziroma črke ć na koncu priimka. Je bila vaša izkušnja podobna?
Sto ljudi, sto čudes. Ne vem. Morda pri kakšni učiteljici, a večjih težav res nisem imel. Moram biti pošten in priznati, da sem tudi sam pogosto kaj ušpičil, zato sem bil oštevan ali slabo ocenjen zaradi tega, ne zaradi priimka.
Ena na ena. Kdaj ste ga prvič premagali?
Hm, verjetno nikoli. Tudi najine tekme so se v otroštvu le redko končale. Zaradi borbenosti in tekmovalnosti sva se namreč večinoma sporekla in tudi stepla. Pozneje, ko sva bila uveljavljena košarkarja, nisva igrala, da ne bi po nepotrebnem staknila kakšne poškodbe. Se pa spominjam, ko sem leta 2010 prvič prišel na reprezentančne priprave. Bil sem zagnan in željan dokazovanja. Ko sem ga kril v obrambi, nisem prav nič pazil. Tudi kakšen komolec sem nevarno dvignil proti njegovemu obrazu. Ko me je jezno spraševal, kaj mi je, sem mu mirno odgovoril: ”Gogi, ti imaš zagotovljeno mesto v reprezentanci, jaz ne. Moram se dokazati. Tudi proti bratu. Tukaj pač nisva brata.” No, zato tudi danes sprejmem kakšen udarec mlajšega reprezentanta. Lep primer je bil Vlatko Čančar, ko se je prvič udeležil priprav. Večkrat me je v žaru borbe udaril. Nisem mu ostal dolžan. Tudi jaz sem mu moral pokazati, da mu v reprezentanci ne bo nič podarjeno.
Kdaj vam je postalo jasno, da bi košarka lahko postala kruh?
Gogi je bil star 17, jaz pa 14 let, ko sva prestopila k Slovanu. Oba sva se začela oblikovati kot košarkarja, najprej on, nato jaz. Pojavile so se tudi prve štipendije. Takrat sva spoznavala, da bi košarka lahko postala poklic. Pravega preizkusa pa je športnik deležen ob prestopu v tujino. Ko je brat podpisal za Murcio, je prebil novo mejo. V tujini je vse drugače. Tudi jaz sem v Krki že igral na visoki ravni, a vendarle še v drugačnih okvirih. Ko sem odšel v Unicajo, sem vedel, da moram izkoristiti priložnost. In tako je šla najina pot le še navzgor.
Tudi do lige NBA.
Danes se zdi marsikaj samoumevno, pa čeprav je daleč od tega. No, takrat pa sem res z velikimi očmi spremljal, v kakšen svet se je podal Goran. Zbujal sem se sredi noči, spremljal prenose tekem in bil navdušen nad dejstvom, da se je brat znašel v svetu, v katerem so Shaquille O’Neal, Kobe Bryant, Steve Nash … Legende. Velikani. To so košarkarji, ki jih je tudi LeBron James kot novinec lahko le občudoval.
A bratski odnos se je z leti verjetno vendarle spreminjal.
Da, da. Sprva sva bila res stalno povezana. Vedno mi je tudi svetoval, me spodbujal in nagovarjal k pozitivnemu razmišljanju. Ko sva si nato ustvarila lastni družini, sva se malenkostno oddaljila. Logično, vsak ima svoje življenje. Tudi karierni poti sta naju ločili, zbliževala naju je predvsem reprezentanca. Morda bo več časa za druženje spet po koncu karier, čeprav se zdi, da bova živela na različnih celinah.
Čutite ob bratovi upokojitvi cmok v grlu?
Gogi že skoraj leto in pol ne igra košarke. Imel sem dovolj časa, da sprejmem to njegovo upokojitev. A ko se bo zgodil ta večer, bom prav gotovo čutil, da je res konec. Bomo videli. Veselim se poslovilne tekme. S trenerjem novega kluba sem se hitro dogovoril in mi je dovolil skok v Slovenijo.
Kakšen je bil Goranov vpliv na vašo košarkarsko pot?
V prvi vrsti je moj brat. Nehote pa je bil vedno tudi dodaten motiv. Silil me je v dokazovanje. Tudi takrat, ko so ljudje le zamahnili z roko in dejali: ”Eh, mlajši brat ni tako dober.” Jasno, vedno sem bil vesel vseh njegovih uspehov. So pa ti vplivali tudi name. Dvomim o tem, da bi uspel, če bi bil edinec. Želel sem graditi svojo kariero, ustvarjati lastno košarkarsko podobo. Uspelo mi je, na kar sem ponosen. Nekaj sem dosegel. Marsikaj sem dal tudi reprezentanci, v kateri nisem zaradi tega, ker bi bil brat Gorana Dragića.
Kako pa komentirate njegovo izjavo, da se v prihodnosti ne vidi v slovenski košarki?
Vsak človek ima svoje mnenje. Zato to težko komentiram.
Goran se poslavlja. Vi ste tri leta mlajši, še vedno aktivni, a vendarle na nižji igralni ravni. Ne igrate v ligi NBA ali v evroligi. Igro morate prilagajati letom in telesu. Se je težko sprijazniti z dejstvom, da ste vrhunec bržčas že dosegli?
Še dandanes verjamem, da bi lahko igral tudi na evroligaški ravni. Tudi v reprezentanci sem zaustavljal tekmece, ki igrajo v evroligi. Res pa je, da se nisem zadržal na najvišji ravni in tam vztrajal do konca kariere. Splet okoliščin. S tem nimam težav. Star sem 35 let, ponosen sem na svojo pot. Vem, da lahko igram še dve ali tri leta.
Na klubski ravni vas po nesrečni sezoni v Ljubljani čaka nov španski izziv.
Liga ACB mi je bila vedno pri srcu. Zato nisem prav veliko razmišljal, ko me je poklical Bilbao, čeprav sem imel še nekaj ponudb.
A ne iz Cedevite Olimpije?
Ne. Po zadnji tekmi sem bil povabljen na zaključno kosilo, nato so se stiki prekinili.
Ko je Simone Pianigiani pred dobrim letom postal trener Cedevite Olimpije, je bilo mogoče slutiti, da za vas ne bo prostora v ekipi, pa čeprav ste imeli veljavno pogodbo. Ko sta nato med svetovnim prvenstvom Gregor Glas in Jaka Blažič prejela klubski načrt dela, vi pa ne, je postalo dokončno jasno, da nas vas italijanski trener ne računa. Popeljite nas skozi zadnje leto.
Simone Pianigiani pet let ni deloval v vidnih košarkarskih krogih. Bil je na stranskem tiru. Klub se je odločil zanj, on je ob tem dejal, da me ne želi v ekipi. V klubu so ga poslušali. Dobil sem proste roke za iskanje kluba. Rečeno mi je bilo, da naj treniram sam. Za kar nekaj časa sem se preselil k bratu v Ameriko in marljivo treniral. Kot pravi profesionalec. Bil sem v formi. Paradoks je, da je Olimpija medtem nizala poraze. Nadaljevanje zgodbe poznate. V začetku leta so me po trenerski zamenjavi vpoklicali. Igral sem, po koncu sezone pa z odgovornimi nismo bili v stiku.
Po vrnitvi pod koše vas nekoliko presenetljivo ni bilo na reprezentančnem seznamu za februarsko kvalifikacijsko okno. Vas je to prizadelo?
O tem sem se na štiri oči odkrito pogovoril s selektorjem. Te teme zato ne bi pogreval.
Poleti ste se vrnili v reprezentanco, v lovu na drugo zaporedno olimpijsko vozovnico. Pariz je bil zelo oddaljen. Je to realna slika slovenske košarke?
Ne želim pritrditi. Ne smem. Če bi, bi se sprijaznil s porazoma. Raje iščem razloge. Glavni je v manku energije. Hrvaška nas je ‘ubila’, nato je bila izrazito boljša še Grčija. Gostitelji so imeli kakovostno zapolnjena vsa mesta, mi pa veliko težav. Dva pomembna košarkarja, torej Vlatko Čančar in Edo Murić, eno leto nista igrala, manjkal je Jaka Blažič, novinec Josh Nebo nas je postopoma spoznaval in še bi lahko našteval. Ni šlo.
Del reprezentance je bil tudi Luka Dončić, in sicer vsega dober teden po izjemno dolgi sezoni v ligi NBA. Nihče mu ne bi zameril prostega poletja. Kakšen je vaš pogled na njegovo reprezentančno razpoložljivost?
Res je, vsi bi razumeli, če bi se odločil izpustiti to reprezentančno akcijo. Zakaj je prišel? Res ima rad reprezentanco. Med sezono v Dallasu pogreša slovensko okolje, manjka mu reprezentančno druženje. Tukaj se dobro počuti. Prišel je, kar gre spoštovati. Je pa razumljivo, da je bil po sezoni, ki se je razvlekla v finale lige NBA, utrujen.
Se v prihodnje še vidite v reprezentanci?
Tudi v prihodnje bom na voljo selektorju. Moja želja je, da bi se leta 2025 od reprezentance poslovil z nastopom na evropskem prvenstvu.
Se strinjate, da je čas za izrazito reprezentančno pomladitev?
To je bolj vprašanje za Košarkarsko zvezo Slovenije. Naš čas se res izteka. To mi je jasno. Se pa sprašujem, kdo so košarkarji novega rodu. Časi so se spremenili. Konkretno, v reprezentanco sem prišel kot evroligaški košarkar. Danes mnogi mladi nimajo stika niti z ligo ABA. Nikogar ne želim odpisati. Daleč od tega. Je pa dejstvo, da novi rodovi trenutno ne igrajo na tako visoki ravni.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje