Jaka Blažič: Najtežja odločitev v moji karieri

Košarka 23. Jul 202211:00
Delite:
Jaka Blažič. Foto: Aleš Fevžer

Odločitev za selitev iz Cedevite Olimpije v Bahcesehir, s katerim je podpisal enoletno pogodbo, Jaka Blažič označuje za najtežjo v karieri. A še preden se bo v celoti posvetil turškemu izzivu, 32-letnega blejskega Ljubljančana čaka vroče reprezentančno poletje, katerega vrhunec bo EuroBasket 2022.

Čeprav tega tedaj še ni želel ali mogel potrditi, je Jaka Blažič s kapetanskim dvigovanjem pokala za naslov slovenskega prvaka na zadnji majski dan zaključil svoje drugo poglavje v ljubljanski Olimpiji. Po sezoni, v kateri je kot vodja na parketu in prvi glas v slačilnici, obenem pa z zanj značilnima borbenostjo ter garaštvom in s skorajda nalezljivo nepopustljivostjo vidno pripomogel k prebujanju košarkarsko zaspane in tudi razvajene Ljubljane, je znova začutil klic tujine. Po Crveni zvezdi, Baskonii, Andorri in Barceloni ga pot zdaj vodi v Bahcesehir. “Prejel sem ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti,” poudarja ob koncu poletnega oddiha in na pragu nove reprezentančne zgodbe. Že v ponedeljek se bo namreč srečal z reprezentančnimi soigralci. Tudi tokrat z željo, da bo poletna košarkarska avantura spominjala na zlati EuroBasket 2017 ali lanskoletni olimpijski Tokio, obenem pa s trdno odločnostjo, da se znova povsem podredi ekipi, pa čeprav to pomeni, da bo proti tekmečevemu obroču sprožil občutno manj žog kot v uspešni klubski sezoni.

Eden od stebrov reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

So baterije polne?

Že drugo poletje zapored smo praktično takoj po koncu klubske sezone zajadrali v reprezentanco, imeli nato dopust in se vrnili v izbrano vrsto. Verjamem, da sem letos to obdobje dobro izkoristil. Imel sem tri tedne počitka. Dovolj za ‘reset’, dovolj za svežino, ki jo potrebujem ob začetku reprezentančnih priprav.

Vseeno smo vas ujeli po treningu. Bi dejali, da se pri dvaintridesetih letih drugače obnašate do svojega telesa kot pred desetletjem?

Oh, telo se stalno oglaša. Drobne težave, manjše poškodbe … Zato je treba opraviti občutno več preventivnih vaj. Zavestno se posvečam kondicijski vadbi. To je odgovornost poklicnega športnika. Zakaj? Na terenu želim biti optimalen. Obenem pa vem, da s takšnim načinom življenja podaljšujem kariero. Zato tudi te dni, torej tik pred reprezentančnim zborom, treniram.

Ste premor izkoristili tudi za obisk Turčije in srečanje z novimi delodajalci?

Ne, sem pa v stiku z njimi. Ko bomo v okviru priprav z reprezentanco gostovali v Carigradu, se bom srečal z vodilnimi možmi moštva Bahcesehir Koleji.

Vaš prestop, predvsem destinacija, je marsikoga presenetila. Lahko pojasnite ozadje odhoda iz Cedevite Olimpije, s katero ste v Ljubljani znova zanetili košarkarsko iskro?

Ko sem sprejel odločitev za slovo od Cedevite Olimpije nisem bil ravnodušen. Še danes nisem. To je bila najtežja odločitev v moji karieri. Navezal sem se na Ljubljano in na klub. Bil sem ponosen na doseženo. A ko je na moj naslov prišla ponudba iz Turčije, je preprosto nisem mogel zavrniti. Ne želim se spuščati v podrobnosti. Dosedanji klub se ponudbi pač ni mogel približati. Poleg tega bi dejal, da sem se z Ljubljančani razšel v prijateljskem duhu. Cedeviti Olimpiji želim veliko sreče in uspeha. O slednjem niti ne dvomim. V Stožicah namreč znova sestavljajo zelo kakovostno ekipo. Verjetno gre pričakovati še dve tuji okrepitvi, ki bosta dali ekipi novo dimenzijo.

V Ljubljano bi se rad vrnil in v Cedeviti Olimpiji tudi končal kariero. Foto: Aleš Fevžer

Vrnitve ne izključujete?

Moj sanjski scenarij vključuje vrnitev v Cedevito Olimpijo, kjer bi tudi zaključil kariero. Ali je vse skupaj uresničljivo, pa bomo videli.

Komu bi, če bi odločali sami, predali kapetanski trak?

Verjetno ga bo prevzel Edo Murić. On je prvi pristavil podpis na pogodbo z združenim klubom. Z igro in odnosom si tudi zasluži kapetanski trak.

Kako pa je odločitev sprejela družina?

Tudi zaradi tega je bila odločitev težka. V Ljubljani smo se odlično počutili. Žena je imela službo, hčerka se je dobro vključila v vrtec, blizu so bili sorodniki … Prav zaradi tega sem se ob tehtanju veliko pogovarjal z družino in prijatelji. Pomagali so mi pri iskanju plusov in minusov.

Kakšno vlogo si obetate v Turčiji?

Name so postali pozorni zaradi predstav v Olimpiji, zato sem dobil zagotovilo, da bom imel tudi v novem klubu podobno vlogo. Govoril sem s trenerjem. Pričakuje, da bom vodja ekipe in nekdo, ki bo garal v obrambi. V skladu s tem gradijo tudi preostali del kadra. Pričakovati gre, da bomo konkurenčni. Tako v turškem prvenstvu kot v Fibini Ligi prvakov.

Še pred tem vas čaka reprezentančno poletje. V zadnjem obdobju gre čutiti veliko optimizma. Luka Dončić in Goran Dragić sta javno napovedala, da bo Slovenija napadala kolajno.

Mene ne boste slišali napovedovati kolajne. Korak za korakom. Tekma za tekmo. To je moje pravilo. Že začetek, torej proti Litvi, bo peklenski. Zmagovito odprtje bi nam v zelo zahtevni kölnski skupini, ki je morda celo najtežja, dalo krila. Sicer pa, če se navežem na vašo iztočnico, tudi sam zaznavam optimistično ozračje. Lepo je čutiti podporo. To je še dodaten razlog za motiviranost v pripravljalnem obdobju. Biti pravi v pravem trenutku. To mora biti naš cilj. Tudi odločnost, ki jo kaže Luka Dončić, je dovolj zgovorna. Obenem pa upam in verjamem, da bo z nami znova tudi Goran Dragić. Pritisk nanj je kar močan.

Foto: Aleš Fevžer

Ste tudi vi vključeni v to lobiranje?

Verjetno bi v reprezentanci težko našli koga, ki mu ne bi dejal: ‘Gogi, pojdi z nami še na EuroBasket.’  A ne gre le za nas. Kot bi cela Slovenija navijala za to, da se odloči še za eno veliko tekmovanje. Tudi mene znanci in prijatelji stalno sprašujejo, ali bo igral tudi v Nemčiji. Bomo videli … Odločitev je njegova.

Na kakšen način pa ste vi dojemali njegovo vrnitev v reprezentanco in sodelovanje z Dončićem? Razmerje moči je bilo vendarle nekoliko drugačno kot leta 2017.

Zdaj je vodja Luka. Brez dvoma. To smo vsi tudi pričakovali. Gogi mu je to z veseljem prepustil. Znova se je podredil ekipi. Tokrat na nekoliko drugačen način. Me je pa, to moram priznati, na tekmi proti Hrvaški s svojo igro vendarle nekoliko presenetil. V določenih potezah je bil znova stari Gogi. Luka pa .. Naredil je tisto, kar dela že vrsto let. Tudi zaradi tega je bila tekma proti Hrvaški na videz tako preprosta in lahkotna. Več težav smo imeli na Švedskem. A pomembno je, da smo dosegli tisto, po kar smo prišli. Zdaj gremo naprej. Proti EuroBasketu. Ne pozabimo pa niti na pomembni avgustovski kvalifikacijski tekmi za SP 2023.

Ob omembi podrejanja ne moremo mimo velike razlike med vašimi predstavami v klubu in nato v reprezentanci. Žoga je manj v vaših rokah, obrambne naloge so bolj izrazite, več ste na klopi …

Na takšen položaj se je treba zavestno pripraviti. Igralcem so v reprezentanci dodeljene posebne naloge, pogosto drugačne kot v klubih. Tu do izraza pride prilagodljivost. Tudi podrejanje. Morda je to težava, ki je v preteklosti hromila slovensko reprezentanco. V njej je bilo veliko kakovostnih igralcev, pri čemer pa so vsi želeli največ prispevati v neke vrste vodstveni vlogi. Morda ima ta reprezentanca celo malo manj talenta, a po drugi strani bolj jasno razdeljene naloge. Takšen je tudi naš pristop. Tudi moj. No, seveda pa je vse to lažje izvajati, ko imaš ob sebi enega najboljših košarkarjev na svetu. Luka Dončić je pač tisti, ki ima na igralski ravni glavno besedo.

Slovenska prednost je poleg uigranosti, dobrega medsebojnega poznavanja in izstopajočega posameznika prav gotovo tudi kemija. Javna skrivnost je, da jo s svojim odnosom do soigralcev neguje in spodbuja prav Dončić.

On je svetovna zvezda. Toda med nami se sprosti. Uživa. Bili bi presenečeni, kako skromen je. Lahko je tisto, kar v resnici je. Verjetno se tudi zaradi tega z veseljem odziva vabilom selektorja. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje. Na igrišču pa … No, saj vidite sami.

Komentari

Vaš komentar