Sani Bečirović: Tega ne bi nikoli storil

Sani Bečirović. Foto: Aleš Fevžer

Sani Bečirović po zamenjavi delovnega okolja o tretjem slovesu od Panathinaikosa, "prepovedanem" prestopu, klicu iz Rusije, sodelovanju z Aleksandrom Sekulićem in slovenski košarki.

Baterija njegovega mobilnega telefona stežka “preživi” dan brez polnjenja. Stalni klici, sporočila, dogovarjanje, usklajevanje, potrjevanje … A če je še pred tedni to počel kot športno-tehnični direktor Panathinaikosa, je po slovesu od Aten 44-letni Sani Bečirović že zavihal rokave v vlogi športnega direktorja Zenita iz Sankt Peterburga. Selitev je resda vajen. Že kot košarkar je zamenjal več kot 15 okolij, veliko pa se je selil tudi v zadnjih letih. Cedevita Olimpija, Panathinaikos in zdaj Zenit. Ujeli smo ga kar med kratkim postankom v domovini.

Intervju: Sani Bečirović

Trikrat ste se poslovili od Panathinaikosa. Je bilo tokratno slovo najtežje doslej?

Nedvomno. Kot košarkar sem sam želel v novo okolje, v katerem bom imel večjo vlogo. Kot trenerski pomočnik pa sem vedel, da sem vezan na glavnega trenerja. Zdaj pa … Še danes čutim grenak priokus. S Panathinaikosom sem že v prvem letu dosegel tisto, o čemer mnogi sanjajo. Bili smo evropski in državni prvaki. Tudi druga sezona je bila uspešna, saj smo se znova uvrstili na evroligaški zaključni turnir in osvojili pokalno lovoriko. Res pa je, da smo slabo odigrali tako v finalu evrolige kot nato tudi v finalni seriji državnega prvenstva. Če potegnem črto, moram biti z doseženim zadovoljen. Pričakoval sem, da bomo našli skupni jezik o podaljšanju sodelovanja, toda … Razplet me je malce presenetil. To je pač šport. To je življenje.

Ni skrivnost, da so Atene postale vaš drugi dom.

Ekipa je sestavljena za nadaljnje triletno obdobje. Vseskozi sem deloval kot nekdo, ki želi v Panathinaikosu delovati nadaljnjih pet ali deset let. Čutim Atene, Panathinaikos je zame kot družina, drugi dom. Določene epizode pa so privedle do tega, da danes pač nisem več del kluba.

Ob tem ne moremo mimo kontroverznega predsednika Dimitriosa Giannakopoulosa. Kako komentirate njegove izpade na družbenih omrežjih in incidente ob robu tekem?

Brez komentarja.

Zelena ostaja vaša barva?

Brez dvoma. S preteklostjo sem se sprijaznil. Čakajo me novi izzivi.

Hipotetično, če bi na vaš naslov prišla ponudba Olympiacosa …

Ne. Naj kar prekinem vaše vprašanje. Odgovor je jasen. Tega ne bi nikoli storil. Če bi, bi podrl moja moralna načela. Ponavljam, konec moje zgodbe s Panathinaikosom ni bil takšen, kot bi si želel. A klub mi je veliko dal. Tudi jaz sem zeleni družini veliko vrnil. Zato ni zneska, ki bi me zvabil v Olympiacos.

Omenili ste nove izzive. Zelo hitro ste jih našli. Zenit iz Sankt Peterburga?

Nisem iskal Zenita, Zenit je našel mene. Vsekakor pa je za povezavo najbolj zaslužen Aleksander Sekulić, s katerim sva imela od nekdaj odličen odnos. Pogosto sva razpravljala o košarkarjih. Večkrat sem mu tudi prijateljsko svetoval. Tudi tokrat sva povsem po naključju govorila o določenem košarkarju, iz tega pa se je rodila ideja o moji selitvi v Zenit v vlogi športnega direktorja. Priznam, da sem bil pred tem že sprijaznjen s sezono brez delodajalca. A ko je prišla ponudba, smo hitro našli skupni jezik.

Ruski klubi so še vedno izolirani. Ali to ni bila zaviralna okoliščina pri tehtanju ponudbe?

Po naravi sem pozitivno naravnan. Zato tudi o tej okoliščini nisem veliko razmišljal. Bolj me je pritegnila profesionalnost kluba. Navdušen sem nad odzivnostjo in organiziranostjo. Ne skrivam pa, da mi je pri srcu tudi močan slovenski pečat v trenerskem štabu. Hitro sem zavihal rokave. Zdaj sem že v dnevnem stiku z vodstvom kluba.

Cilj je jasen?

CSKA je največji tekmec. Večni izziv. Tudi Unics in Lokomotiv bosta nevarna. Merimo pa na vrh.

Ena od nalog športnega direktorja je tudi iskanje glavnega trenerja. Vi pa znova prihajate v okolje, ki že ima trenerja.

Aleksander Sekulić je velik strokovnjak, ki je kot trener dozorel za največji domet. Vrsto let vodi slovensko reprezentanco, v kateri je tudi eden najboljših košarkarjev na planetu. V tem obdobju je obdržal zaupanje košarkarjev. Ko mu je javnost deloma obrnila hrbet, so ga igralci podprli. Z željo in energijo v zadnjih kvalifikacijah so jasno dokazali, da igrajo zanj. Prepričan sem o tem, da je odlična izbira tudi za Zenit. Posledično zdaj gradimo ekipo z značajskimi košarkarji.

Do trenerja Sekulića smo bili kritični tudi v medijih, predvsem na račun avtoritete in strateških usmeritev. Kaj bi nam dejali, če bi vas tedaj prosili za mnenje? Bi mu stopili v bran?

Lagal bi, če bi dejal, da se mu ni primeril kakšen spodrsljaj. Vseeno bi mu stopil v bran. Zakaj? V prvi vrsti se je treba zavedati, da Slovenija ni košarkarska velesila. Če iz enačbe vzamemo Luko Dončića in naturaliziranega centra, je edini košarkar na evroligaški ravni Klemen Prepelič. Vseeno se je Slovenija znova uvrstila na EuroBasket, pri tem pa v prvi plan potisnila nekaj novih obrazov. Nadalje, košarka se razvija v neko novo smer, v kateri glavno besedo prevzemajo košarkarji. Vem, vsem nam, ki smo odraščali v okolju, v katerem je bil trener absolutna avtoriteta in nekdo, ki stalno grozi in vpije, je to težko sprejeti. Menim, da se zdaj tudi v Evropi vse bolj približujejo ameriškemu konceptu, v katerem je trener predvsem menedžer.

Nov izziv za Slovenijo je EuroBasket 2025. S kakšnimi pričakovanji?

Bodimo realni, objektivi in iskreni. Luka Dončić je izjemen posameznik. Gre za košarkarja, ki lahko sam odloči tekmo. Lahko nas popelje daleč, tudi do konca. A košarka je od nekdaj ekipna igra, Slovenija pa še zdaleč nima zapolnjenih vseh igralnih položajev do te mere, da bi se lahko v vsakem trenutku kosala z Nemčijo, Srbijo, Francijo … Slovenski navijači bi torej morali biti zadovoljni že z uvrstitvijo v izločilne boje. Ali je dosegljivo še kaj več? To bo odvisno od forme, zdravja in kadrovske razpoložljivosti.

S Panathinaikosom na vrhu Evrope. Foto: Profimedia

Vas Dončićev odnos do reprezentance preseneča?

Luka si za odnos, ki ga kaže do reprezentance, zasluži globok priklon. Ko govorimo o tem, da je na voljo slovenski izbrani vrsti, pogosto pozabljamo na dejstvo, da gre za planetarno zvezdo. Vsakodnevno se sooča s pritiski in stresom. Ste se vprašali, ali gre lahko v mestno središče na kavo. Takoj se bo pojavil grozd tistih, ki želijo fotografijo ali podpis. In prav zaradi tega gre še toliko bolj ceniti dejstvo, da se je vselej pripravljen izpostaviti in pomagati reprezentanci. Gre za izjemno osebnost. Pa se košarke nismo niti dotaknili. O njegovih košarkarskih odlikah niti ne gre izgubljati besed.

Ste ga v zadnjem obdobju videli?

Videl sem kar nekaj fotografij in slišal, da je izgubil več kot 10 kilogramov. Prav veselim se, da ga vidim na delu. Sprva v dresu reprezentance in nato v ligi NBA. Zdaj bomo videli pravega Dončića, morda kar kot najboljšega evropskega košarkarja.

Sta on in Nikola Jokić še produkt legendarne jugoslovanske košarkarske šole, ki vam je bila od nekaj tako blizu, ali pa gre vendarle za nek novi rod?

Za šolo, o kateri govorite, so ključne košarkarske osnove. To vsekakor imata. Vse skupaj pa nadgrajujeta s športno inteligenco, tehnično podkovanostjo in balkanskim košarkarskim šarmom. Za oba je značilen ta “šmek” iz naše regije.

Kaj pa vaši reprezentančni spomini? Je to še vedno boleča točka?

Reprezentanca je moja največja bolečina. Če bi lahko v karieri kaj spremenil, je to tisti EuroBasket 2005, ko smo po odličnem prvem delu nato klonili proti Nemčiji. Boli tudi svetovno prvenstvo 2010, ko smo igrali odlično košarko, a naleteli na Turčijo. Dejal bi, da smo v tistih letih imeli individualno kakovost, a se nismo znali v celoti podrediti skupnemu uspehu reprezentance. Bili smo v tranzicijski fazi, v kateri nismo videli skupnega cilja. Prevečkrat smo posamezniki vlekli voz vsak na svojo stran. Dobro smo se razumeli, a v ključnih trenutkih se ni vedelo, kdo je tisti, ki mora potegniti. Kot bi vsak od nas sam pri sebi menil, da je prav on tisti.

Reprezentanca ostaja boleča tema. Foto: Aleš Fevžer

A to je izziv za selektorja?

Res je. A tudi košarkarji sami bi za boljši rezultat morali storiti več. Takrat tega nisem videl. Ko na vse skupaj gledam z neke razdalje, sem bolj kritičen.

Pred kratkim je minilo desetletje od konca kariere. Zdi se, da ste se v novem življenju dolgo iskali. Bi dejali, da ste se našli?

Ne gre za iskanje. Gre za vprašanje, koliko so pripravljen tvegati. Mnogi nekdanji košarkarji niso. Jaz sem se preizkusil v marsičem. V košarki in poslu. Nekajkrat sem se tudi opekel. Stokrat. In verjetno se bom še stokrat. A prav zaradi tega sem še bolj motiviran. Bolj strma je gora, bolj odločno se bom pognal proti vrhu. Takšen sem.

Ste vrata v slovensko košarko pustili odprta?

Nisem človek, ki bi zapiral vrata. Zakaj pa ne?! Pustimo se presenetiti.