Na informacijo o končnem znesku zbranih dobrodelnih sredstev bo moral še počakati, je pa lahko Goran Dragić ob polnočnem slovesu od Stožic že zbral prve vtise po poslovilni tekmi.
Ko je v soju žarometov in ognja ter ob glasnih vzklikih in gromkem aplavzu iz predora dvorane v Stožice še zadnjič pritekel na parket, je Goran Dragić v glavi vrtel marsikateri reprezentančni film. V nadaljnjih dveh urah in pol Noči zmaja pa je lahko med tekmo s številnimi nekdanjimi soigralci in ob vihranju zastav vseh klubov, v katerih je igral, in dresih le-teh, ki so jih nosilne originalne Zmajčice, podoživel tudi prenekateri klubski trenutek.
Ilirija, Slovan, Murcia, Olimpija, Baskonia, Phoenix, Brooklyn, Milwaukee, Toronto, Chicago in Miami. Naposled je bil – Team Gogi, ki je v poslovilnem spektaklu z rezultatom 108:86 premagal ekipo Luke Dončića. ”Lepo je bilo. Hvala vsem košarkarjem, ki so prišli. Brez besed sem,” je po prihodu iz garderobe zbranim novinarjem pripovedoval 38-letni Gogi, ki je na parketu prebil kar 31 minut. ”Preveč. Komaj sem zdržal. Nisem več v košarkarskem pogonu. To je očitno,” se je nasmehnil Ljubljančan, ki je v uradno statistiko vknjižil še zadnjih 23 točk.
Ker je v resnici košarkarsko upokojen že 16 mesecev, je bil prepričan o tem, da je svoje misli že povsem uredil in stabiliziral čustva. Vodja izjemno obsežnega projekta Matej Avanzo mu je vseeno obljubil tudi solze. In imel je prav. ”Da, da. Bile so tudi solze,” pravi Dragić, ki se je čustvom dokončno predal tri minute pred koncem. Takrat so na parket kot člani njegove zadnje peterke pritekli oče Marinko, brat Zoran, sin Mateo in nečak Marko, ob rob igrišče pa so se postavile še mama Mojca, hčerka Victorio in nečakinja Ana.
”Tisto me je zlomilo. Doživel sem nekaj utrinkov iz otroštva. Takrat sta naju z bratom starša peljala na igrišče, da sva igrala drug proti drugem. To so bili tisti lepi časi. Zdaj morava to prenesi na naše otroke. Upam, da si bosta te trenutke o konca življenja zapomnila tudi Marko in Mateo. Morda se ne zavedata, da sta igrala z najboljši igralci na svetu,” pripoveduje slavljenec večera, ki je bil deležen tudi številnih presenečenj in daril.
”Hvaležen sem vsem, obenem pa ponosen. Ne le na ta večer, ampak bolj na celotno kariero. To je bilo to. Konec je. Še se vidim v košarki, čeprav v drugačni vlogi. Še pred tem pa si želim tudi nekaj počitka,” je pred odhodom na nočno zabavo v središču Ljubljane dejal Goran Dragić, ki se v kratkem vrača v Miami. V prvi vrsti kot oče dveh šolarjev. V prihodnje pa bi lahko tam obrnil tudi prvo stran nove kariere. Znova v franšizi Miami Heat. ”Bomo videli,” je še pomežiknil zlati kapetan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje