Zaradi njega se je v svetu profesionalne košarke slišal tudi glas gluhih. Miha Zupan je bil prvi gluhi košarkar v evroligi in več let tudi slovenski članski reprezentant. Od aktivnega igranja se je poslovil v slogu, ki mu je že od rojstva najbolj poznan. V tišini. Brez pompa. Brez poslovilne tekme. Ob priznanju, da je košarkarska kariera nepreklicno končana, pa 38-letni kranjskogorski Ljubljančan ne skriva ponosa nad osebnim uspehom in prestavljenimi mejniki v gluhi skupnosti.

Miha Zupan. Lahko za vejico po vašem imenu dodamo nekdanji košarkar?
Zadnje čase ljudje name gledajo kot na plesalca. Več kot 20 let sem igral košarko, v oddaji Zvezde plešejo sem nastopal tri mesece. A ko me kdo zaustavi, v meni vidi plesalca. To me kar malce zabava in mi daje misliti.

Kakšna je bila pravzaprav vaša plesna izkušnja?
Ko so me povabili k sodelovanju v televizijskem šovu, nisem imel drugega dela. Zakaj pa ne, sem si dejal. Poleg tega me je zanimalo, kako se bom z gluhoto znašel na plesnem parketu. Prepričan sem bil tudi, da bo mojega sodelovanja po dveh ali treh nedeljah konec. Razpletlo pa se je tako, da sem zdržal do konca. S soplesalko Majo Geršak sva se odlično ujela. Veliko sva trenirala. Zame so bili te treningi precej težji od košarkarskih. Absorbirati sem moral veliko več informacij. Glava, roka, zapestje, koleno … Uf, koliko sem moral razmišljati. V košarki sta le napad in obramba. Ha, ha …

Poleg tega pa vam je gluhota pri plesu predstavljala še precej višjo oviro.
Če poslušam glasbo, se moram na to zelo osredotočiti. Posledično ne morem plesati. Ne začutim melodije, ne morem ji slediti. Preveč se obremenjujem s sluhom. Zato sem glasbo namenoma izključil. Odmislil. S soplesalko sva zato ubrala drugačno taktiko. Določila sva si kode, neke vrste signale. S stiski palcev, obrazno mimiko in drugimi gibi ter dotiki me je opozarjala na določene stvari. Sledil sem ji. Ona je bila moja glasba. Po njej sem vedel, kdaj spremeniti gibanje, kdaj se umiriti …

Brez slušnega aparata ne sliši popolnoma nič. Z njim približno 70 odstotkov, a ne čuti barve zvoka. Zato si od nekdaj pomaga z branjem z ustnic. Epidemija koronavirusa mu je z obvezno nošnjo mask predstavljala še dodatno težavo. Tišina je postala še bolj strašljiva. Ne le zanj. Za vse gluhe. “Velikokrat sem znašel v položaju, ko sem stopil korak ali dva nazaj ter sogovornika prosil, naj sname masko. Nekateri so želeli. Drugi ne. Tudi zaradi tega si želim, da se to stanje konča,” pravi.

Nekako sva odplesala od osnovnega vprašanja. Igralska kariera je končana?
Da. Občasno igram le z gluhimi košarkarji. Treningi niso redni. Še manj tekme. Prava igralska kariera pa je torej končana.

Nazadnje ste bili član ljubljanskega Slovana. Še lansko leto.
Želel sem končati tam, kjer sem povsem zares tudi začel. Prepričan sem bil o tem, da bi lahko igral še nekaj let. Predvsem kot opora mladim. Toda že v prvi sezoni nas je zaustavila korona. Padel sem iz ritma. Ko sem se poskušal vrniti, telo ni več sledilo glavi in srcu. Poleg tega hčerka vse resneje igra rokomet pri ljubljanskem Krimu. Težko bi usklajeval njene in svoje treninge.

Konec je. Se je težko sprijazniti s tem?
Košarka mi bo vedno ostala v srcu. Še vedno jo igram, a na prijateljski ter rekreativni ravni. S tem sem se lažje sprijaznil, saj mi je umik narekovalo telo. Dolga leta sem igral poklicno košarko, poleti pa sem bil v reprezentanci ali v ekipi gluhih. Leta brez počitka so se nakopičila in terjala svoj davek. Pregorel sem. Prvič sem to začutil že leta 2017, ko sem jeseni predčasno prekinil pogodbo s Heliosom. Nato sem poskušal še na nižji ravni. A telo ne prenese več pravega napora.

Pogled nazaj. Na kaj ste najbolj ponosni?
Moj največji uspeh je, da sem pobegnil v tujino.

Pobegnil? Ste namenoma izbrali to besedo?
Zanimalo me je, kako lahko kot gluh košarkar igram v tujini. V Sloveniji me marsikdo ni razumel. Dvomili so o tem, da lahko brez popolnega sluha igram. Malce sem se tudi sam bal tuje izkušnje. Na koncu pa sem uvidel, da so me v tujini spoštovali še toliko bolj. Znali so komunicirati. Biti gluh. To ne pomeni, da si bolan, da ti nekaj manjka. Pri tem mi je oči dokončno odprl trener Vangelis Angelou. Ko sem okrepil Trikalo, me je povabil na kavo. ’Vidim, da si obremenjen,’ mi je dejal. Prikimal sem. Povedal sem mu za svoje dvome. Nato mi je razložil, da v meni ne vidi gluhega moškega, temveč košarkarja. ’V Sloveniji so te košarkarsko vzgojili. To je tvoja prednost. Igraj. Pomagaj nam,’ mi je dejal. S temi besedami mi je z ramen odstranil velik kos bremena. Začel sem igrati košarko. Tudi zaradi tega sem lahko devet let igral v tujini. Zato govorim o tem, da sem pobegnil.

Kaj pa komunikacija?
Gluhota je lahko tudi prednost. Lahko vam navedem primer iz turške lige. Igrali smo v nabito polni dvorani. Nihče ni slišal, kaj nam govori trener. Ko je zahteval minuto odmora, je na tablo začel risati akcijo. Vsi so se trudili, da bi ga slišali. Jaz sem gledal le na tablo. Edini sem razumel, kaj je zahteval od nas. Soigralci so se le čudili. Jasno, bili so tudi primeri, ko je sodnik s piskom prekinil akcijo, jaz pa sem vseeno potegnil pod koš. Načeloma pa sem se s skoraj vsemi ekipami odlično ujel. V prvi vrsti je bilo zame pomembno, da sem se dobro razumel z organizatorjem igre.

Jezikovna pregrada?
Ko sem odhajal v tujino, nisem, z izjemo nekaj košarkarskih fraz, razumel angleško. Toda ob sebi sem imel prijatelja, ki mi je pomagal s prevodi. Bil je ob meni kar dve leti in pol. Velikanska opora. On je zdaj boter moji hčerki. Posledično sem se naučil komunicirati.

Ste imeli ob mejnikih, kakršna sta denimo igranje v evroligi in slovenski reprezentanci, v mislih tudi dokazovanje v vlogi ambasadorja gluhih športnikov?
Danes na to gledam drugače kot pred leti. Ko sem na tekmi proti Sieni prvič stopil pod evroligaške koše, sem bi navdušen zaradi osebnega uspeha. Ponosen sem bil nase, saj mi je uspelo kot košarkarju. Podobno je bilo na velikih tekmovanjih v dresu slovenske reprezentance. Priznam, da sem si od nekdaj želel braniti barve svoje države. Ni me zanimalo, ali bom igral pet ali 30 minut. Vesel sem bil že samega selektorjevega vabila. A sčasoma sem se začel zares zavedati dejstva, da sem bil resnično prvi gluhi košarkar v evroligi in reprezentanci. Ko sem bil igralec, me je gnal adrenalin. Ko sem se umiril, sem razmišljal tudi o tem, kako so trenerji in igralci sprejeli gluhega košarkarja. Iskreno sem hvaležen vsem, ki so me sprejeli. Obenem pa sem ponosen na prehojeno pot. Pokazal sem, kako premagovati ovire.

Verjetno pa se je našel marsikdo s podcenjujočim odnosom. Ste to čutili? Se vas je dotaknilo?
Miha ni sposoben. Da, tudi to sem slišal. Ni mi bilo vseeno. Še več, bolelo me je. Zato nisem nikoli zamahnil z roko. Če sem čutil, da mi soigralec ne zaupa, sem ga povabil na kavo. Povedal sem mu za svojo veliko željo, a tudi za slušno težavo. Pri večini je pogovor padel na plodna tla. Ob tem mi na misel pride zgodba iz Romunije. Moj soigralec je imel gluhega prijatelja. Nekoč sem ga po tekmi srečal ob robu tribune. Hitro sva se začela pogovarjati v znakovnem jeziku. Soigralec je pritekel in želel prevajati. Povedala sva mu, da se razumeva. Začudeno me je vprašal, od kdaj govorim romunsko. Pojasnila sva mu, da je znakovni jezik univerzalen. V garderobi me je nato vprašal, ali je njegov prijatelj zaostal. Zatrdil sem mu, da nikakor. Bil je le gluh. Nisem še videl človeka, ki bi ga bilo nato tako sram. Zaradi predsodkov, ki jih je gojil. Nato je spoznal gluho skupnost.

Igrali ste z Dragićem, Milićem, Bečirovićem, Dončićem … Kdo je na vas pustil največji vtis?
Izpostavil bi tri osebe. Prvi je Dragiša Drobnjak. Začutil je, da sem kot gluha oseba zelo negotov. Nisem se družil s soigralci. Izogibal sem se družabnemu življenju. Dragiša me je vključil vanj. Sledil mu je Saša Dončić. V njegovi družbi sem neizmerno užival. Name ni nikoli gledal kot na gluho osebo. Bil je nekdo, s katerim sem vedno lahko komuniciral. V družbo je vključil še Vjekoslava Petrovića in Stipeta Modrića. Užival sem. Bil sem enakovreden. Prav zaradi tega mu bom vselej hvaležen. Zaradi tega sem nato v Olimpijo prišel še toliko bolj samozavesten. Tam me je pričakal Marko Milić, za katerega lahko rečem, da je bil moj vzornik. Nadgradil je delo Dončića in Drobnjaka. Mentalno me je pripravil na še večje izzive. V košarki in življenju.

In kakšno je vaše novo življenje?
Sem oče in mož.

Pa tudi strasten smučar. Pozimi smo vas večkrat srečali v Kranjski Gori. Na dnevni in nočni smuki.
To je moj drugi šport. Moja največja sprostitev. Uživam v svežem zraku, na snegu, v mrazu … Izjemen občutek. Ko smučam, sem povsem sproščen.

Za konec nam povejte, kaj bi svetovali staršem, ki se soočijo z rojstvom gluhega otroka.
Naj si vzamejo čas. Naj se posvetijo komunikaciji. Naš znakovni jezik je zelo lep. Ni je ovire, ki je ne bi mogli odpraviti.

205 centimetrov visoki krilni center je kariero začel pri ljubljanskem Slovanu. Igral je še za Olimpijo, Trikalo, Spartak, Türk Telekom, Usak, Oradeo, Belediyespor in Helios. Pečat je pustil tudi v reprezentanci gluhih. “Žal mi je, da je reprezentanca razpadla. Preprosto pri nas ni več posluha,” pravi Zupan.

#related-news_1