Januarsko imenovanje Gašperja Okorna za trenerja zagrebške Cibone je bilo precejšnje presenečenje. A po dvanajstih zaporednih zmagah na prav toliko tekmah je skeptikov v hrvaški prestolnici vse manj. ''Nimam čarovniške palice,'' nam je v intervjuju pred dvorano Dražena Petrovića dejal 48-letni slovenski trener, ki je z nekdanjim dvakratnim evropskim klubskim prvakom sklenil pogodbo le do konca sezone. Nato pa … Ne bi se branil podaljšanega sodelovanja. Predvsem ob obljubljeni finančni injekciji, ki naj bi Cibono v kratkem rešila večletnega tavanja in beraške palice.

Ko je v enem od lokalov pred dvorano Dražena Petrovića, ki jo je že pošteno načel zob časa, odložil kavo, je mimo pripeljal tramvaj. ”Obožujem to prevozno sredstvo. Mesta s tramvajem so prava mesta. Kakšna škoda, da ga je Ljubljana opustila,” z glavo zmajuje Gašper Okorn.

”Živel sem na Dunaju, ki je prekrasen, a za moj okus malce prevelik. Zagreb je metropola. Ima vse, kar potrebujem. Tukaj se odlično počutim. Poleg tega me do centra Ljubljane loči ura in pol vožnje. Ljubljana pa je moj dom. Ljubim jo,” nadaljuje eden od številnih slovenskih trenerskih legionarjev.

Toda v Zagrebu se Gašper Okorn ne počutil dobro le zaradi okolja in nostalgije, ki je vezana na zlata leta Cibone. Nasmeh se mu na obraz prikrade tudi ob pogledu na opravljeno delo. ”Gospod neporaženi” je namreč od prihoda v klub nanizal kar dvanajst zmag. Od tega tudi štiri v ligi ABA, s katerimi je zagrebški čoln zaplul v povsem varne vode. V ta niz je vpeta tudi zmaga v finalu hrvaškega pokala. Nanj so pri Ciboni čakali kar devet let.

Zdaj se bo poskušal podati še v boj za naslov državnega prvaka, s katerim vodstvu kluba bržčas ne bi pustil prav veliko dilem. Tudi ob misli, da so pred Cibono po skoraj dveh desetletjih prebijanja iz leta v leto lepši časi. Prav ta teden je namreč klubsko vodstvo naznanilo skorajšnjo sklenitev partnerstva s tujim investitorjem, ki bi Cibono rešil dolgov in ji namenil bolj zgleden proračun.

Se spominjate svojega zadnjega trenerskega poraza?

Če dobro pomislim … Tretja tekma lanskoletnega finala madžarskega prvenstva, ko sem vodil Falco proti zasedbi Szolnoki.

Po tisti lovoriki ste prevzeli vlogo športnega direktorja pri Falcu. Sledil je klic iz Zagreba. Cibona je bila takrat v nezavidljivem položaju. Po vašem prihodu pa je klub v vseh tekmovanjih nanizal 12 zmag. Kje ste našli stikalo za preklop?

Treba je priznati, da je ob koncu poletja Cibona delovala dobro. Pokazala je, na kakšen način bi lahko potekala sezona. A po nekaj porazih in poškodbah je klub padel v rezultatsko luknjo, iz katere nikakor ni znal splezati. Nimam čarovniške palice. Sem pa razgradil hierarhijo in igralcem namenil nove vloge. Ključno je bilo, da so fantje sprejeli nove vloge in se kljub mladosti zavedali, da so ekipa. Znova smo se oklenili agresivne in hitre košarke z veliko napadalne svobode. Tudi za ceno napak. To je celotna zgodba. Odgovor igralcev je bil fenomenalen. Nato se nam je marsikaj tudi poklopilo. Zato me bolj kot niz zmag, ki ste ga omenili, zanima način, na katerega prihajamo do zmag. Smo bolj samozavestni.

Na tej poti ste osvojili tudi hrvaški pokal. Po devetih letih.

To je bil eden od ključnih in prelomnih trenutkov sezone. Fantje so sebi in okolici dokazali, da lahko nekaj osvojijo.

Zdaj tudi kot trener lažje dihate. Verjetno mora Slovenec v Zagrebu pokazati še toliko več.

Tujec ima vedno manj kredita. Kjerkoli. Tudi na Madžarskem ali v Sloveniji. Bolj mu gledajo pod prste. Pokazati mora več. Vseeno pa mi je kot Slovencu v Zagrebu verjetno lažje kot mojemu predhodniku.

Govorite o Srbu (Vladimir Jovanović) in vojnih brazgotinah?

Da. Slovenci zaradi svoje izkušnje leta 1991 na vse skupaj gledamo drugače. Tukaj je položaj drugačen. Brazgotine so ostale. To moramo razumeti in spoštovati. Je pa ozračje vseeno že nekoliko drugačno kot pred 15 ali 20 leti.

Pred imenovanjem novega trenerja vas nihče ni omenjal za kandidata. Še več, ob vašem prihodu so se mnogi obregnili ob dejstvo, da ste tujec, zagotavljali, da gre zgolj za začasno rešitev. Ste čutili tovrstno ”dobrodošlico”?

Moj predhodnik je bil tujec, zato je bilo prvo vprašanje, zakaj uprava ni angažirala domačega strokovnjaka. Poleg tega v tem okolju za trenerja Cibone, ne glede na finančno stanje in položaj na lestvicah, še vedno veljajo visoki standardi. Po domače, ne more vsakdo voditi Cibone. Določenih vrstic v medijih ni bilo povsem prijetno prebrati. A nisem star 25 let. Če bi bil, bi se me bolj dotaknilo. Zdaj sem to vzel v zakup, predvsem pa me je dodatno motiviralo. Danes lahko rečem, da se je splošno prepričanje, ki me je pričakalo, začelo spreminjati.

Odraščali ste prav v letih, ko je bila Cibona z Draženom Petrovićem najboljša v Evropi. Ste ob klicu iz hrvaške prestolnice pomisliti tudi na to?

Ko me je poklical moj zastopnik in mi omenil Cibono, nisem razmišljal niti sekunde. Večina trenerjev v regiji bi želela sedeti na trenerskem mestu tega kluba. To je kultna zgodba. Ne glede na to, da je od slavnih let minilo že več desetletij. Res je, v 80. letih preteklega stoletja sem navdušeno spremljal, kako si je tista Cibona pokorila Evropo. Ob vodstvu Mirka Novosela ter z igralci, na čelu katerih je bil nepozabni Dražen. Ne skrivam, da me je spomin na tiste čase pritegnil tudi ob tem izzivu. Tu se skriva tudi del odgovora, ki ste ga nakazali v predhodnem vprašanju. Zakaj le za pol sezone? Preprosto, če bom v teh mesecih nekaj pokazal, bo to zame zgolj dobro. Uspešna zgodba bi bila dobra za moj življenjepis in bi mi odprla marsikatera nova vrata. Gledal pa sem tudi na klubsko stališče. Če se trener dokaže, si lahko zaslužil dolgoročno sodelovanje. Ne, ob stisku rok ni bilo pogojevanj.

Od nostalgije in spominov pač ni mogoče živeti. A vseeno dajete vtis, da ob pogledu na Draženov spomenik in upokojene drese pod stropom dvorane niste ravnodušni.

Prav pred dnevi sem z enim od hrvaških novinarjev obujal spomine. Pogosto odidem tudi v poseben VIP prostor, ki je ob vseh lovorikah zastrašujoč. Vedno čutim mravljince. Jaz pa sem danes trener v tem klubu. Na to pomislim tudi, ko me po skoraj vsaki tekmi pozdravi legendarni trener Mirko Novosel. Gospod danes šteje 84 let. Fizično ni več povsem pri močeh, a glava je še povsem sveža. O tem sem se lahko prepričal, ko sem nam je pridružil na kosilu po osvojenem pokalu. Priznam, v njegovi družbi čutim prav posebno spoštovanje.

Kot tujca sva hitro zajadrala v bogato zgodovino zagrebškega kluba. Kako pa nanj gledajo domačini?

Zgodba je podobna ljubljanski, pa čeprav Olimpija ni imela takšnih uspehov. A igrala je močno vlogo v Evroligi. To je dovolj, da imajo ljudje izjemno visoke kriterije. Stožice bodo polne, ko bo Cedevita Olimpija znova konkurenčna v Evropi. Tudi Cibona si lahko večjo podporo s tribun obeta, ko bo to resen igralec v mednarodnih tekmovanjih.

Je morda to tudi razlog, da Zagrebčani niso nikoli zares sprejeli Zagreba in Cedevite, pa čeprav sta igrala v Evroligi?

V Zagrebu je veljalo reklo, da lahko Cedevita osvojili nešteto lovorik, a nikoli ne bo Cibona. Ta stavek pove vse. Zgodovinski trenutki so pač premočni. Podoben status ima v mestu Dinamo.

Toda Dinamo redno igra v Evropi, prestavlja mejnike s prodajami igralcev in tekmecem na Hrvaškem le redko prepušča prestol.

Res je. A če Dinamo pet let ne bi bil prvak, bi bil še vedno Dinamo.

Vseeno je lahko odločanje za klubski izziv na podlagi nostalgičnih misli tudi nevarno. Cibona je bleda senca nekdanjega velikana. Še več, je klub z velikim finančnim primanjkljajem. Tudi na tej ravni ste vedeli, kam se podajate, mar ne?

Vedel sem, kam prihajam. Pravzaprav sem bil v Olimpiji pred šestimi leti v podobnem položaju. A vedel sem tudi, da je nova zagrebška uprava poravnala dolgove za tekočo sezono. Jasno je bilo tudi, da imajo velike načrte. Papirji so zdaj na mizi. Bilance so jasne. Klubski dolg znaša približno pet milijonov evrov. Prav ta teden so iz kluba sporočili, da so tik pred naznanitvijo odmevnega partnerstva. Dolg bo poleti v celoti saniran. Še več, klub naj bi imel na voljo 2 do 3 milijone evrov za prihodnjo sezono.   

Vrniva se za trenutek še do vaše ”dobrodošlice”. Med drugim smo lahko v hrvaških medijih prebrali, da ima Cibona že izbranega novega trenerja za prihodnjo sezono, vi pa v žepu pogodbo z Debrecenom.

Ta zgodba ni bila resnična. Zaradi teh govoric sem se v neugodnem položaju znašel tudi na Madžarskem, kjer mi je šlo vodstvo Falca zelo na roko. Podpisal sem s Cibono. Nadaljnje govorice demantiram.

Se torej vidite v vlogi kandidata za trenerja Cibone tudi v prihodnje?

Ne bi prav dolgo razmišljal. Predvsem ob ambicijah, ki jih kaže nova Cibona. Toda sezona še ni končana. Marsikaj moramo še pokazati, predvsem v hrvaškem prvenstvu. Verjamem, da bo ta del vplival tudi na odločanje vodilnih mož. S pokalom sem si priboril določen kapital, ki pa ga moram nadgraditi. Obetamo si lahko pestro končnico hrvaškega prvenstva s štirimi zelo izenačenimi klubi.

Izenačenost, o kateri govorite, pa je bržčas bolj posledica nižje ravni kakovosti.

Enemu od vaših hrvaških kolegov sem dejal, da je hrvaška liga prav gotovo močnejša od slovenske, obenem pa tukaj ni kluba, ki bi bil tako močan kot Cedevita Olimpija. Toda Split, Zadar, Cibona in Cedevita junior so boljši od ostalih ekip v slovenski ligi za prvaka.

Obrabljena trenerska puhlica pravi, da je užitek delati z mladimi košarkarji. Vi druge poti letos pravzaprav niti ne poznate …

Z mladimi je res užitek delati, a je vse skupaj lažje, če imaš ob njih tri ali štiri izkušene, ki prevzamejo breme v odločilnih trenutkih. Rad se pošalim, da imam v Zagrebu pravo ”NCAA ekipo”. Če izvzamemo Ivana Novačića, ki je prišel ob poškodbi Roka Prkačina, je najstarejši 24-letni Krešo Radovčić. Vsi ostali so krepko mlajši. Tekmo začenjamo z 20-letnimi mladeniči. Priznam, da je regeneracija zaradi tega hitrejša, a po drugi strani nimamo izkušenj, kako tekme, na katerih sedem minut pred koncem vodimo z 19 točkami prednosti, mirno pripeljati do konca. Toda ponavljam, da uživam. Fantje so učljivi, vodljivi in željni dokazovanja. Zato sem prepričan, da boste mnoge košarkarje Cibone že kmalu videli v resnih evropskih klubih. V prvi vrsti imam v mislih Gnjidića in Prkačina, pa tudi Brankovića in Gegića.

Gašper Okorn o slovenski reprezentanci

“Ko je v slovenski reprezentanci Luka Dončić, ta v eni sekundi postane kandidat za kolajne. Popolna Slovenija lahko na eni tekmi premaga vsako ekipo na svetu, če izvzamemo elitno selekcijo ZDA. Brez Dončića je slika precej drugačna. Ostali morajo nadoknaditi vsaj del tega prepada. Vsaj v tolikšni meri, da se Slovenija uvrsti na veliko tekmovanje. Začetek v kvalifikacijah za SP 2023 je bil uspešen. Sledila sta spodrsljaja proti Finski. Če ju ne bi bilo, bi se že lahko spogledovali s prvenstvom. Zdaj Slovenijo čaka težko junijsko delo, pri čemer je že jasno, da v naslednjo fazo tekmovanja ne bo odnesla idealnega izkupička.”