Kam bo po zgodovinskem nastopu na olimpijskem turnirju v Tokiu in kratkih družinskih oddihih pot vodila slovenske košarkarje?

Pred natančno enim tednom je večje število navijačev na Kongresnem trgu v Ljubljani pozdravilo glavnino slovenske olimpijske odprave, ki je v Tokiu navdušila s kar petimi kolajnami, med katerimi so bile prvič tudi kar tri zlate. Na odru so mnogi pogrešali košarkarsko reprezentanco, zaradi česar so si junaki z »lesenimi« kolajnami prislužili kar nekaj kritik na socialnih omrežjih.

So pa prav tisti večer košarkarji, katerih odsotnost na sprejemu gre bolj kot »zasluženi čas z družino« razumeti v luči ne povsem idiličnih odnosov med Olimpijskim komitejem Slovenije in Košarkarsko zvezo Slovenije, kar bržčas potrjujejo tudi poznejše udeležbe na lokalnih sprejemih, na dvorcu Zemono proslavili najbolj odmevno in predvsem najbolj dobičkonosno pogodbo v zgodovini slovenskega športa.

Luka Dončić bo v novi sezoni severnoameriške poklicne lige NBA še igral v okviru doslej obstoječe pogodbe, ki mu bo prinesla dobrih deset milijonov ameriških dolarjev, čez leto pa bo v veljavo vstopila nova pogodba. Z njo bo LD 77 v petih letih zaslužil kar 207 milijonov ameriških dolarjev, od česar pa bo seveda moral odtrgati še lep davčni delež.

Kaj pa njegovi soigralci? Kakšna bo, v senci Dončićeve zvezdniške kariere, nadaljnja košarkarska pot preostalih članov olimpijske reprezentance?

Luka Rupnik (Cedevita Olimpija)

Idrijski organizator igre bo sezono začel tam, kjer je zadnjo končal – v Stožicah. Že ko se je lani sredi sezone iz Zaragoze preselil k Cedeviti Olimpiji, je bilo jasno, da gre za dolgoročnejše sodelovanje. Pri slovenskih prvakih ga na treningu pričakujejo že v tem tednu.

Aleksej Nikolić (Burgos)

Eden od štirih slovenskih košarkarskih olimpijcev, ki bodo sezono začeli v novem klubskem okolju. Na krilih uvrstitve na OI je 26-letni Postojnčan, ki je v pretekli sezoni po dolgotrajni odsotnosti zaradi zdravstvenih težav s košarkarskimi pljuči znova zadihal pri Gravelinesu, svoj podpis na pogodbo s španskim prvoligašem San Pablo Burgos pristavil prav na začetku olimpijskega turnirja.

Klemen Prepelič (Valencia)

Eden od ključnih mož čete selektorja Aleksandra Sekulića bo v novi sezoni igral tudi v Stožicah, a le kot gost. Bistričan je namreč lani podpisal dveletno pogodbo z Valencio. A če je imela ta v pretekli sezoni še evroligaški status, se zdaj vrača v EuroCup in bo že decembra gostovala pri Cedeviti Olimpiji. Posledično pa selitev na to raven tekmovanja pomeni, da bo slovenski reprezentanci lahko na voljo tudi v Fibinih kvalifikacijskih oknih.

Edo Murić (Cedevita Olimpija)

Kapetan slovenske reprezentance, ki se je v Tokiu po številu nastopov prebil na šesto mesto, bo v novi sezoni edini, ki bo igral v domačem kraju. Vprašanje klubske prihodnosti je namreč 29-letni ljubljanski krilni košarkar razrešil tik pred kvalifikacijskim turnirjem Kaunasu. Takrat so namreč iz Cedevite Olimpije sporočili, da bo Murić vsaj še eno leto »zmaj«.

Mike Tobey (Valencia)

Vrednost košarkarskih delnic Američana s slovenskim potnim listom, ki je z Dončićem sodeloval tako zgledno, kot bi se skupaj podila po bežigrajski betonskih igriščih, je poleti močno poskočila. Celo do te mere, da se je začelo šušljati o morebitni vrnitvi v ligo NBA. Oviro pa predstavlja obstoječa pogodba z Valencio. Mike Tobey bo tako po vsej verjetnosti še drugo leto zapored Prepelićev klubski soigralec.

Jaka Blažič (Cedevita Olimpija)

Tudi blejski Ljubljančan se bo ta teden zglasil na treningu Cedevite Olimpije, čeprav se je njegovo imel znašlo na seznamu želja številnih evropskih klubov. Podobno je bilo sicer že lani, ko je bil kapetan zeleno-belih z eno nogo že pri Virtusu iz Bologne. Toda Jaka Blažič je še vedno član Olimpije.

Žiga Dimec (Cedevita Olimpija)

Tudi 28-letni Savinjčan po zgodovinski olimpijski avanturi ne bo menjal klubskih barv. V Cedevito Olimpijo se je bradati 211 centimetrov visoki center ob klavrnem propadanju Primorske iz Kopra preselil leta 2020. Na račun tega je bil ljubljanski klub v Tokiu med najbolj zastopanimi.

Gregor Hrovat (Pau Orthez)

Med kvalifikacijskim turnirjem in OI je 26-letni Primorec podaljšal status zdomca v Franciji. Je pa Cholet, kjer je pustil zelo dober vtis, zamenjal za Pau Orthez. Zanj bo to četrti delodajalec v tujini, kamor se je iz ljubljanske Olimpije podal leta 2018. Odtlej je igral v Turčiji, Nemčiji in Franciji.

Zoran Dragić (?)

Edni član japonske dvanajsterice, ki še nima zagotovljenega delodajalca za sezono 2021/22, je prav najstarejši med njimi – 32-letni Zoran Dragić. Nazadnje je Ljubljančan igral za Baskonio. Nadaljevanje kariere pri klubu iz Vitorie sicer ni izključeno. Vsekakor pa se je v Tokiu v dobri luči predstavil tudi mnogim drugim potencialnim snubcem.

Vlatko Čančar (Denver)

Potem ko je v reprezentančnem dresu odigral občutno večjo in bolj odgovorno nalogo kot na klubski ravni, se 24-letni Koprčan vrača v ligo NBA. Z moštvom Denver Nuggets ga veže še povsem čvrsta pogodba. Ker je ta, za razliko od košarkarjev v Evropi, na finančni ravni povsem javna, lahko dodamo, da mu bo pripadlo 1,8 milijona ameriških dolarjev. Ob »zelencih« pa bo Čančar upal tudi na igralne minute.

Jakob Čebašek (Leuven Bears)

Kljub skromni vlogi v Tokiu (nekoliko večjo je imel v Kaunasu) se je 30-letni Ljubljančan v olimpijskem letu v velikem slogu vrnil na reprezentančni zemljevid. Zdaj upa še na klubsko ustalitev. V zadnjih dveh letih in pol je namreč zamenjal kar šest klubov. Preteklo sezono je zaključil v Romuniji (Dinamo Bukareštva), novo bo začel v Belgiji, kamor ga je zvabil Stella Artois Leuven Bears. Tam bo njegov soigralec tudi rojak David Kralj.