Komentar ob porazu slovenske košarkarske reprezentance v tretjem krogu kvalifikacij za EuroBasket 2025 na Portugalskem (82:74).
S poudarjanjem, kako se je Portugalska odrezala v predhodnem kvalifikacijskem oknu in med poletno reprezentančno akcijo, si v slovenski košarki zagotovo ne bodo storili usluge. Kot tudi ne z izpostavljanjem odziva na katastrofalno podobo v prvem polčasu in z osvetljevanjem resda pogumne predstave dela mladih obrazov. Tudi naštevanje manjkajočih nosilcev ne more spremeniti izrazito negativnega vtisa proti reprezentanci, ki na Fibini jakostni lestvici za Slovenijo zaostaja 44 mest.
Celostna podoba Slovenije v predmestju Lizbone si lahko prisluži izključno negativno oceno. Četa Aleksandra Sekulića v petek zvečer v Almadi ni vodila niti sekunde tekme, na vrhuncu nemoči je zaostajala s 25 točkami, bila je slabša v skoku, skromnejša v metu … To in še marsikaj je pokazala statistika. Ta pa ne razkriva nerazumljive mehkobe ob vstopu v tekmo, pogoste neprilagodljivosti ter manka kolektivne volje in prave energije. Če košarkarji, kot pravijo sami, niso podcenjevali tekmeca, pa so zagotovo podcenili tekmo.
Pod velik vprašaj se postavlja tudi sama priprava na tokratnega nasprotnika, kar se v zadnjem obdobju ni zgodilo prvič. Kot se ni primerilo prvič, da strokovni štab na očitne pomanjkljivosti v igri ni našel ustreznega odgovora. Stihijske menjave odražajo pomanjkanje strategije. Ob grobem posegu v peterko, ki je v drugem delu le razvila učinkovito igro, stopila zaostanek in pripravila temelje za prelom tekme, pa se lahko odkrito vprašamo tudi o pravem občutku.
Slovenija ima ob februarski zalogi točk in dovolj širokem situ še vedno vse vajeti trdno v svojih rokah in na polovici kvalifikacij odprto pot do petnajste zaporedne uvrstitve na EuroBasket 2025. V tem pogledu portugalska zaušnica seveda ni usodna. Poleg tega gre v ponedeljek v Kopru pričakovati oster odziv in udejanjenje objektivne premoči, ki izhaja predvsem iz individualne kakovosti. Čeprav je jasno, da slovenski košarkarski bazen kopni, pa klubske kariere portugalskih košarkarjev večinoma pač niso primerljive s slovenskimi, očitna pa je razlika tudi v reprezentančnih izkušnjah.
Vseeno tokratnega hudega spodrsljaja nikakor ne gre kar tako pomesti pod preprogo, saj – skupaj s podobo v poletnih olimpijskih kvalifikacijah – kaže na krizo vodenja oziroma vprašljivost ustrezne hierarhične strukture in tudi na očitno bledenje reprezentančnega kulta.
Na tej točki bi več odločnosti, odgovornosti, odzivnosti in nenazadnje vizionarstva moralo pokazati tudi vodstvo krovne organizacije, ki z neomajnim podpiranjem obstoječe reprezentančne usmeritve in na nek način s stalnim čakanjem na poletne večplastne učinke vročice s prvim zvezdnikom slovenske košarke pristaja na postopno odklanjanje od nekdanjih šampionskih vzgibov. Kdo ve, morda s tem zapravlja tudi priložnost za – marsikaj več.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!