Končno je nazaj. Cedevita Olimpija je Zorana Dragića v uvodnih dveh mesecih sezone močno pogrešala. Težave, ki so se kopičile, je lahko le nemo opazoval, a verjame, da sezona še zdaleč ni izgubljena. Mlajši od bratov Dragić je v intervjuju za Sportklub spregovoril tudi o reprezentanci in kako dolgo bo še nosil njen dres ter zakaj mu je bilo vseeno, ko se je starejši brat Goran odločil, da se vrne v izbrano vrsto.

Sredi lanske sezone je v Cedevita Olimpijo prišel kot nova okrepitev in pomagal ne le rešiti sezono, temveč po desetletju zatišja znova ustvariti tudi košarkarsko evforijo, ki je napolnila dvorano Stožice. Tudi letos je kot nova okrepitev, potem ko je bil uvodne tri mesece na stranskem tiru zaradi strganega rektusa, trebušne mišice blizu kolka. Odigral je tri tekme, zadnji dve so zmaji tudi dobili. Vključno s torkovo proti Ulmu, ko so v Ljubljani povsem nadigrali nemški Ulm.

Poškodbo je staknil na septembrskem evropskem prvenstvu, na tekmi osmine finala proti Belgiji. Na “tisti” tekmi proti Poljski, ki bo še dolgo skelela slovenske ljubitelje košarke, tako ni mogel pomagati svojim soigralcem. Poudaril je, da se raje ozira v prihodnost, predvsem je srečen, da si je Slovenija že pred februarsko akcijo zagotovila uvrstitev na svetovno prvenstvo. Tam bosta, če bo le služilo zdravje, znova združila moči z bratom Gorano Dragićem.

Skozi pogovor je še razkril, do kdaj si želi nositi dres slovenske reprezentance, kako malo je manjkalo, da bi se minulo poletje znova preselil v tujino in za koga stiska pesti na svetovnem prvenstvu v nogometu.

Intervju z Zoranom Dragićem

Niste še dolgo nazaj na parketu po poškodbi. Kaj točno je bila težava in kakšna je zdaj pripravljenost?

Rektus je bil strgan. To je zraven kolka, na rastišču. Ni tako nedolžna poškodba. Čutim še malce, tudi vidi se, tam je zdaj brazgotina. Nisem še stoodstoten. Tri mesece nisem delal, recimo, da sem nekje na 90 odstotkih. Še vedno se morem navaditi, da šprintam na polno in ne najprej počasi, šele nato šprint in podobne zadeve. Ampak to bo še prišlo s treningi.

Znova zelo specifična sezona. Ekipa se je zdela dobro zastavljena, a ste jo morali spremljati s strani, medtem ko so se kopičile poškodbe. Kako ste to doživljali?

Ni bilo lahko, sploh nam poškodovanim, da smo tako izgubljali. Nekaj tekem bi res lahko dobili, a smo imeli res malo rotacijo. Šest, sedem igralcev je igralo po 35 minut. Težko je zdržati. Poškodovalo se je pet ali šest igralcev. Na začetku sezone nismo vsi skupaj trenirali niti en teden, da bi ustvarili neko kemijo in se spoznali, da vidimo, kje so prednosti in slabosti, na čemu je treba delati. Težava je, da niso bile manjše poškodbe, temveč takšne z odsotnostjo dveh mesecev. To je veliko, sploh, ko manjkajo glavni igralci.

Na zadnji tekmi proti Ulmu se je to dobro pokazalo.

Ja, videla se je ta širina. Imeli smo deset igralcev, tudi, če je kdo naredil osebno napako, to ni bila težava, saj vemo, da imamo še enega ali dva na tem položaju. Zdaj dober teden treniramo vsi skupaj, bolje se poznamo, raste samozavest in je vse lažje. Tudi treningi so kvalitetnejši, narediš lahko več in se osredotočiš na akcije. Prej so morali igrati tudi druge pozicije, toliko, da so naredili trening.

Ob pogledu na lestvico v EuroCupu, ko je še pisalo 0-6, kaj vam je šlo po glavi?

Ni lepo, ko vidiš 0-6, a to ni realen rezultat z vsemi težavami, ki smo jih imeli. Velik pečat so dale poškodbe, sicer bi bilo drugače, če bi bili vsi od začetka. Tako se je odvilo, pozabimo, kaj je bilo in glejmo naprej, kaj nas čaka jutri.

Čeprav je situacija od lani povsem različna, lani ste bili decembra z Yogijem Ferrellom in Alenom Omićem nove okrepitve, ste pa letos kot nove okrepitve s Karlom Matkovićem in Lovrom Gnjidićem kot povratniki po poškodbah. Je primerljivo in kakšna je razlika v utripu garderobe?

Smo malce bolj samozavestni, ker vemo, da imamo ekipo in je možnost, da zmagamo in se lahko borimo. Tudi mi se še moramo navaditi. Tri mesece nismo igrali, navaditi se moramo na novince. Na Josha Adamsa, na Amarja Alibegovića … Da vidimo, kaj oni delajo, kaj moramo mi delati, da se ujamemo in ustvarimo boljšo povezavo.

Vas lahko morda konkurenca zdaj jemlje manj resno, po tem slabšem začetku in postanete skoraj kot skriti favoriti?

Delamo na tem. Zdaj smo dvakrat zapored zmagali. V nedeljo imamo težko tekmo. Najmanj kar nam ostane je, da se borimo in pokažemo, da lahko igramo tudi proti klubom z velikimi proračuni, kot ga ima Partizan. Ekipe vedo, da smo imeli težave s poškodbami in se zavedajo, da zdaj, ko smo kompletni, nismo ista Cedevita Olimpija, kot prej.

Vam je sicer všeč usmeritev kluba, da gradi ekipo na domačih igralcih? Direktor Davor Užbinec za domače šteje vse z območja Balkana. Letos je ekipa res z izjemo Adamsa in Ferrella zelo domača.

Če zmagujemo, mi je všeč, tako bom rekel. (smeh, op.a.) Kdorkoli je v Cedevita Olimpiji, mora dati svoj maksimum. Enako je v tujini. Klub je treba spoštovati. Delaš, plačuje te redno. Meni je vseeno, kdo pride, dokler zmagujemo in imamo lepo sezono ter iz nje nekaj povlečemo.

Jurica Golemac pravi, da greste v tekmo s Partizanom sproščeno.

Nimamo pritiska. Je res, da šele teden in pol skupaj treniramo res maksimalno, so pa detajli, kot denimo, da ne smemo imeti izgubljenih žog in zapirati v obrambi, ki jih lahko oni hitro kaznujejo. Če ne bomo tega delali, jim lahko pariramo. V četrtek so imeli še težko tekmo z Zvezdo, imeli bodo malo časa, da se pripravijo na nas.

Pred leti se vas je povezovalo z Zvezdo, a do podpisa ni prišlo. Je bilo dejansko blizu?

Takrat, ko sem šel v Khimki, se je zanimala Zvezda, a sem se odločil za Khimki.

Poleti smo nekako čakali, da skupaj z Alenom Omićem, Jako Blažičem in Edom Murićem podaljšate pogodbe. Blažič je naposled odšel, ste bili tudi vi blizu odhoda?

Imel sem možnosti, a sem ravnokar podpisal in potem naslednji dan dobil opcijo. (smeh, op.a.). Bile so možnosti, a sem vesel. Podpisal sem tukaj, najlepše je igrati doma.

Zoran Dragić o svoji in Goranovi želji po igranju v reprezentanci: “Jaz imam še vedno to željo. Tudi on jo ima. Telo trpi, a dokler lahko, zakaj pa ne? Enkrat se bo ta zgodba končala. Poskušamo jo končati v čim lepšem stilu.”

Kaj pa spomin na september in evropsko prvenstvo, še skeli, sploh zato, ker ste morali odločilno tekmo proti Poljski gledati s strani?

Se je zgodilo, kar se je. Nihče ni nikogar podcenjeval, a Poljska je imela res neverjeten dan. Prvi polčas niso zgrešili. Mi igrali preveč bledo. Potem smo se vrnili, nisem v življenju videl, da bi nekdo od -23 v desetih minutah prišel na +4. Žal je zmanjkalo moči, da bi prišli v polfinale. Malce je grenkega priokusa, a to je za nami, treba je pozabiti. Prihaja še februarsko okno, ki nič ne pomeni, ker smo že na svetovnem prvenstvu, ki nas čaka poleti.

Do novembra se prah nekako še ni polegel. Špekuliralo se je o menjavi selektorja Aleksandra Sekulića. Vi ste ga podpirali še naprej?

Ja. Sekulić je naredil vse, kar je lahko. Mislim, da tukaj ni nič kriv, v smislu, kako smo mi igrali. Za zdaj je še trener, ne vem pa, kako se bo zveza odločila. Tudi opravil je ta posel, da smo se uvrstili na svetovno prvenstvo.

Odgovor novembra je bil odličen. Ste pričakovali tako lepi zmagi?

Če po resnici povem, nisem. Proti Nemčiji sem mislil, da bo težko. V Izraelu sem nekako še, ker niso prišli vsi iz Evrolige, Nemčija pa je že drugače, ker imajo igralce iz močne lige. Vsa čast. Pokazali so karakter, kako se bori za Slovenijo. Res neverjetno so odigrali ti dve tekmi.

Ostajate predani reprezentanci, si želite prihodnje leto na svetovno prvenstvo?

Vsekakor. Če se bo selektor odločil, seveda. Rekel sem si do olimpijskih iger, to je to.

Edo Murić:

“Zlomil se je Goran Dragić, le kako se ne bi jaz?!”

Košarka

7. Dec 2022 0

Košarka

7. Dec 2022 0

Težko je vso poletje nameniti reprezentanci, vsako leto je težje, ko telo trpi. A je Edo Murić dejal za Sportklub, “še celo Goran Dragić se je na koncu zlomil, kako se ne bi jaz?” Kako vi to občutite?

Jaz imam še vedno to željo. Tudi on jo ima. Telo trpi, a dokler lahko, zakaj pa ne? Enkrat se bo ta zgodba končala. Poskušamo jo končati v čim lepšem stilu.

Ste bili najsrečnejši v Sloveniji, ko je Goran Dragić najavil vrnitev v reprezentanco?

Meni je bilo vseeno, če vam povem. Mislim vseeno, bil sem vesel, a toliko je bilo teh pogovorov glede tega … Seveda sem bil vesel, ker se je tako odločil, super, da se je, lepo je bilo spet z njim igrati v reprezentanci na velikem tekmovanju, ampak to je bilo njegova odločitev. Rekel sem mu le, da bi bilo dobro in lepo, a on sam sebe najbolje pozna. Nisem pa skakal od sreče, on je sam svoj človek, kot sem tudi jaz.

Predsednik Cedevita Olimpije Emil Tedeschi je izrazil željo, da bi vaju z Goranom združil tukaj. Realno ali ne?

Vem, da je to rekel, a to je bil bolj hec. Mislim, da bo Gogi končal kariero v NBA ligi. Dostikrat sva se pogovarjala, da se ne bo vračal in končal tam, ko bo imel dovolj. Nikoli se pa ne ve. Ne vem jaz, kaj bo imel jutri v glavi. Lahko pride in reče, da prihaja domov.

Ga spremljate v Chicagu? Kako se je znašel?

Super je, zelo mu je všeč, tudi trener. Počuti se kot doma. V ekipi je nekaj Balkancev. V Chicagu je tudi ogromno Srbov. Se ti zdi, da si na Balkanu.

Svetovno prvenstvo v nogometu kaj spremljate? Imate kakšne favorite?

Spremljam. Navijal sem za naše Balkance. Da bi imel favorita, pa ne. Lepo mi je gledati dober nogomet. Precej je bilo presenečenj. Zanimiv turnir, pa naj zmaga najboljši.