“Minulo soboto me je soseda na hodniku vprašala, kam se odpravljam. Odgovoril sem, da grem k maši. Začudila se je, saj ve, da nisem veren človek, ki bi zahajal v cerkev. No, hitro sem ji povedal, da je to maša s prijatelji,” z izjemno vedrino in govorno čistostjo pri svojih 87 letih pripoveduje velikan slovenske in nekdanje jugoslovanske košarke Ivo Daneu. Ko govori o druženju s prijatelji, ima v mislih predvsem sobotni klepet v enem od lokalov pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici.
Čeprav je druščina ob kavi ali kozarcu vina zelo pisana, spekter tem pa vselej širok, pogovor le redko zaobide košarko. Predvsem v zadnjem času, ko eden najbolj znanih mariborskih Ljubljančanov, ki zase pravi, da v prestolnici “začasno živi” že 68 let, v debati sodeluje tudi kot ponosni dedek člana slovenske izbrane vrste. Potem ko je namreč 22-letni Žiga Daneu po kaljenju pri Iliriji in Heliosu vendarle našel svoje mesto v prvi postavi Cedevite Olimpije, je minuli mesec na tekmah s Portugalsko prvič oblekel tudi slovenski dres in pustil zelo dober vtis.
“Žal mi je, da je reprezentanca v tej postavi drugorazredna. Če ni Luke Dončića, Vlatka Čančarja in ostalih, se težko kosamo z drugimi reprezentancami. Zato upam, da se bodo za evropsko prvenstvo zbrali najboljši, tako da se bo Slovenija pokazala v svetli luči,” pripoveduje Daneu, ki si je vnuka v živo ogledal na nedavni reprezentančni tekmi v Kopru, ga glasno spodbujal in mu po zmagi ter uvrstitvi na EuroBasket 2025 namenil nekaj koristnih nasvetov. Tako je bilo tudi minuli teden, ko je nato Cedevita Olimpija v EuroCupu premagala Hamburg. V Stožice se bo odpravil tudi nocoj, ko v goste k zmajem prihaja Cluj.
Rojeni Mariborčan, čigar starši so bili iz Trsta oziroma Bazovice, ob obisku tekem v Ljubljani odkrito pogreša boljše košarkarsko vzdušje. Kot pravi, je sam še pred odprtjem Tivolija igral pod milim nebom in tudi v slabem vremenu čutil navijaško podporo. “Spominjam se tekem proti Realu ali Lokomotivi leta 1965. Ob igrišču v Tivoliju se je zbralo devet tisoč gledalcev. Danes jih občasno ne naštejemo niti 900,” pripoveduje Ivo.
Ko ga vprašamo, ali so družinska kosila zelo košarkarsko obarvana, se skrivnostno namuzne. “Že sina (Jaka Daneu; op. a.) nisem želel pretirano nadlegovati s košarkarskimi temami. Podobno je z vnuki. Žiga? Povem mu osnove. Recimo, kako mora biti pri prostih metih uravnotežen, da mora iti v kolenih s telesom navzdol, da mora vreči čez prste in ne z dlanjo … Nasvete upošteva,” nadaljuje eden od velikanov nekdanje jugoslovanske košarke, ki je slovel po elegantni in domiselni igri ter bil v športu na ravni odnosa profesionalec že pred profesionalizmom. A čeprav je bil eden najboljših sinov jugoslovanske košarke, je vseeno redno hodil v službo. Sprva je bil zaposlen kot predstavnik zagrebškega velesejma, pozneje pa je dela še v Industriji motornih vozil. Pravi, da mu je takšno življenje dalo dodatno širino, vseeno je vesel, da se lahko vnuk osredotoča le na košarko.
Žiga Daneu. Foto: Aleš Fevžer
O tesni vezi smo se lahko prepričali tudi med zadnjo reprezentančno akcijo “Upam, da je bil dedek ponosen name,” je po nedavnem reprezentančnem krstu dejal 22-letni center in priznal, da mu je s klopi pogled pogosto pobegnil proti tribunam. “Če sem bil ponosen? Bil, vsekakor,” mu je na daljavo v smehu zdaj odgovoril Ivo Daneu.
“Veseli me, da mu je uspelo. V reprezentanci je imel celo vidnejšo vlogo kot v klubu. A verjamem, da bo tudi na račun dobrih reprezentančnih občutkov zaživel še v Olimpiji. Kot dedka me seveda radosti, da ima smisel za košarko. To se vidi v njegovi igri. Vsekakor pa je še v fazi, ko potrebuje veliko spodbude. Sam pravim, da nerad meče na koš. A v košarki zmaga tisti, ki doseže več košev,” razmišlja MVP svetovnega prvenstva 1967 in član zlate reprezentance na domačem mundialu tri leta pozneje.
Vseeno je do novodobnega ocenjevanja košarkarske vrednosti tudi nekoliko kritičen. “Statistika dandanes slavi predvsem takšne košarkarje, ki dosežejo veliko točk, ob tem pa se pogosto pozabi, koliko žog izgubijo najboljši strelci. To me moti,” poudarja prvi slovenski član Fibine hiše slavnih.
Dinastija
O nastavkih za film o izjemni košarkarski družini smo sicer pisali že pred tekmama s Portugalsko. Spomnimo, Ivo Daneu velja za nesporno legendo slovenske košarke. Leta 1970 je bil z jugoslovansko reprezentanco, v kateri je vknjižil kar 209 nastopov, svetovni prvak. V domači zbirki ima tudi olimpijsko srebro (1968), še dve srebrni odličji s svetovnih prvenstev in štiri kolajne z evropskih prvenstev. Leta 1967 je bil MVP svetovnega prvenstva, z Olimpijo pa šestkrat jugoslovanski prvak. Sam dodaja še zlato z neuradnega SP leta 1966.
Priimek, ki je na reprezentančnem radarju že skoraj 70 let: Ivo, Jaka in Žiga Daneu. Foto: Fiba/Aleš Fevžer
Sin Jaka Daneu (1971) je bil član prve samostojne slovenske reprezentance, zanjo pa je nastopil na kar 67 tekmah, kar ga na večni lestvici uvršča na deseto mesto. Dolgoletni član tedaj še evroligaške Olimpije, kjer mu je Zmago Sagadin odredil status obrambnega specialista, je štirikrat igral na EuroBasketu. Pozneje je bil v ljubljanskem klubu tudi trener, nato pa se je umaknil iz košarke.
Zgodbo o dinastiji zdaj nadaljuje predvsem sin Žiga (tudi mama Urša Žen je bila košarkarica) in hčerka Brina, ki igra v mlajših selekcijah ljubljanske Ježice (U-16, U-18).
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje