Vzorniku je brisal parket, zdaj je njegov kapetan

Foto: Aleš Fevžer

Miha Cerkvenik pred torkovim soočenjem z jeruzalemskim Hapoelom o učnem letu v Cedeviti Olimpiji, pozitivni energiji, otroških sanjah in reprezentančnem odru.

Že ko je junija v finalu slovenskega prvenstva v dresu novomeške Krke drago prodal svojo kožo proti favorizirani Cedeviti Olimpiji, je bilo jasno, da ga čaka selitev. Ali kar – vrnitev. Kot otrok z Brezovice pri Ljubljani se je sicer s košarko najprej spoznal v Košarkarski šoli Petra Vilfana, matični klub pa je bila prav Olimpija. A do članske ekipe je nato prišel po široki obvozni poti. V Stožicah se je namreč kalil do leta 2020, nato se je podal na drugi konec mesta, in sicer v Iliriji. V zadnjih treh sezonah pa je nosil dres Krke. Igra usode je želela, da je prav na prvi uradni tekmi kot član Olimpije s trojko v zaključku tekme pokopal novomeške upe na superpokalno lovoriko. “Tiste zmage se res nisem mogel povsem sproščeno veseliti, saj mi je Krka dala zelo veliko,” priznava Miha Cerkvenik. Slabe tri mesece pozneje se je 24-letni krilni košarkar že dodobra ustalil v najmočnejšem slovenskem klubu in se vrnil tudi na reprezentančni zemljevid.

Intervju: Miha Cerkvenik

Na sobotnem tivolskem obračunu z Bosno ste dobro unovčili ponujene minute. V kolikšni meri tekme krepijo vašo samozavest?
Odkrito, kot košarkar sem zelo samozavesten. Ne iščem tovrstnih potrditev na tekmah. Vem, da lahko igram. Zavedam pa se tudi ravni, na kateri se borim. Izkoristiti moram vsak trening in vsako minuto na tekmi. Le tako bom pridobil trenerjevo zaupanje. Delo, delo, delo. Samozavest je bila vedno prisotna in vedno bo.

Omenili ste višjo raven. Kaj bi izpostavili ob selitvi iz Krke v Olimpijo?
Preskok je bil res velik in zame zelo zahteven. Kot košarkar moraš biti na takšne stvari pripravljen. Skušam se prilagoditi. Največja razlika? Izpostavil bi fizično čvrstost. Pa tudi mentalno moraš biti močnejši. Sistem igre vključuje veliko taktik, ki terjajo popolno osredotočenost. To si stalno dopovedujem. Zato z mislimi nikoli ne odtavam drugam.

Kako potrpežljivi pa ste na tekmah, na katerih je odmerek minut skromnejši?
Slovensko prvenstvo, liga ABA ali EuroCup. Pravzaprav je vseeno, vsake tekme se lotevam maksimalno zavzeto in skušam izkoristiti ponujeno priložnost. O minutah odloča trener. Njegovo zaupanje pa si lahko, kot sem že dejal, pridobim zgolj z delom.

A verjetno je učno obdobje lažje preživeti ob rezultatskem uspehu in dobrem vzdušju.

Vsekakor. Imamo izjemno ekipo. Delamo drug za drugega. Navdušuje me povezanost, ki se kaže tudi v medsebojni pomoči. S takšno ekipo je omenjeni preskok lažji. V nobenem trenutku nisem začutil negativne energije.

Kdo je vodja ekipe?
Težko vprašanje. Stežka izpostavim posameznika. Prav dejstvo, da dihamo kot ekipa, je naša največja moč.

Kaj pa glas v garderobi?

Jaka Blažič je kapetan. Ima tudi največ izkušenj. Zna potegniti voz. Ponavljam pa, da nas odlikuje predvsem ekipni duh.

Ni skrivnost, da ste se kalili že v mlajših kategorijah …
Prav zaradi tega še toliko bolj cenim to, kar se mi dogaja. Na stotine otrok je šlo skozi košarkarsko šolo Olimpije. Prepričan sem, da vsi sanjajo o igranju za člansko ekipo. Meni se sanje uresničujejo še ob veliki rezultatski uspešnosti.

Kdo je v tistih letih na vas pustil največji vtis?

Vzornikov sem imel kar nekaj. A že ko sem kot otrok in član mlajših ekip brisal parket, je bil Jaka Blažič že del ekipe. Gre za vzorčni primer domačega košarkarja, ki kaže, kako braniti barve Olimpije. Zdaj je še kapetan in vodja. Vesel sem, da sem v njegovi družbi.

Prav kratkim ste dober vtis pustili tudi v slovenski reprezentanci …
Že ko sem bil vpoklican v ekipo, sem se zavedal pomembnosti tega Fibinega okna. Trudil sem se po najboljših močeh. Obžalujem tisti poraz proti Estoniji, ki nas bo bolel še zelo dolgo. A to je košarka. Vtis smo proti Švedski vsekakor popravili. Februarja sledi nadaljevanje. Verjamem, da z zmagami.