Na praznično soboto se v slovensko reprezentanco vrača Goran Dragić. Za nocojšnjo prijateljsko tekmo z Italijo v Trstu ter nato še za kvalifikacijski tekmi za nastop SP 2023 proti Hrvaški v Ljubljani in Švedski v Stockholmu. Obenem pa tudi, čeprav tega sam ne mara najbolj, za novo priložnost, da se mu slovenska košarka zahvali za vse, kar ji je poklonil.

Vse tri tekme, na katerih bo Goran Dragić igral za Slovenijo, si boste lahko v neposrednem prenosu ogledali na Sportklubu. Prvo, prijateljsko proti Italiji v Trstu, že nocoj ob 20.30. Vrhunec zmajeve zadnje trilogije bo sosedski dvoboj s hrvaško v Stožicah (30. junij, 20.15), zastor pa bo padel 3. julija ob gostovanju na Švedskem (17.00).

Prav nihče mu ne bi zameril. Še več, privoščili bi mu, da bi bila zadnja slika reprezentančne kariere tista iz Carigrada. Goran Dragić pred reprezentanco Slovenije z visoko dvignjenim pokalom za naslov evropskega prvaka. Pa je dolgo kazalo, da bo ostalo pri tem. Natančneje, 1.742 dni. Toliko časa je bil namreč njegov reprezentančni status zamrznjen. Seveda mu prav nihče zdaj ne bo očital vnovične aktivacije, teh nekaj kosov zarečenega kruha. Povsem nasprotno. Gogi v dresu slovenske reprezentance je pač svojevrstna podoba, ki jo rad vidi sleherni navijač izbrane vrste. Pa tudi če zaradi tega v zgodovino ne bo odšel kot tisti, ki se je poslovil povsem na vrhu.

A če malce obrnemo zgodbo … V svojem zadnjem nastopu je Dragić s krči v nogah nemočno obsedel na klopi. Zdaj bo imel priložnost, da vstane, da iz svoje bogate zakladnice potegne nekaj svojih starih trikov, pomaga soigralcem do pomembnih zmag, se še enkrat pokaže pred občinstvom v domačem mestu in nato reprezentančno žezlo dokončno preda novemu zvezdniku slovenske in kajpak tudi svetovne košarke.

In čeprav je selektor Aleksander Sekulić pred dnevi v Trstu dejal, kako neizmerno motiviran in zagnan je Dragić, tako da ga za igro na vso moč ne skrbi, pa je jasno, da bo košarkarska skupnost znala obuditi spomin na njegovo izjemno reprezentančno kariero, vnovič ovrednotila dosežke, vlogo in tudi zapuščino. In ta je … Izjemna. Milo rečeno. Goran Dragić je namreč v več kot desetletje dolgi članski reprezentančni karieri postavil nove standarde pripadnosti izbrani vrsti in posledično državi, spisal svojevrsten priročnik o vztrajnosti in nepopustljivosti, posodobil definicijo kapetana, ne le v košarki, temveč za reprezentance vseh športov, in nenazadnje večplastno sooblikoval eno najlepših in najbolj odmevnih slovenskih športnih zgodb.

Letos sicer mineva 16 let od ognjenega krsta Gorana Dragića v slovenski reprezentanci. Zanjo je zbral 79 nastopov, kar ga na večni lestvici uvršča na drugo mesto. Pred njim je le Jaka Lakovič. Zaigral je na treh svetovnih (2006, 2010 in 2014) in petih evropskih prvenstvih (2007, 2009, 2011, 2013 in 2017). Nazadnje torej pred petimi leti, ko je kot kapetan evropskih prvakov in MVP prvenstva naznanil slovo. Odtlej je bil ob skoraj vsakem stiku s slovensko sedmo silo deležen vprašanj o vrnitvi v reprezentanco. Vztrajno je ponavljal, da je to poglavje zaprto. A, kot kaže, vendarle ni bilo povsem …

Ni bil klasični produkt sistema, ki bi po logičnem in vnaprej predvidenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto. Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.

Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna. Večkrat smo poudarjali način, na katerega je na soigralce pred petimi leti prenesel zmagovalno miselnost. Pa na vodenje procesa vključevanja Luke Dončića. Na razbremenjevanje soigralcev, a hkratno zaupanje in posredovanje vlog. Tudi zaradi tega so Jaka Blažič, Aleksej Nikolič in Klemen Prepelič v tistih zadnjih minutah finala evropskega prvenstva proti Srbiji, ko sta tako Luka kot Goran obsedela na klopi, znali odigrati tako odločno in samozavestno. Na trenutke se je zdelo, da se presegli sebe. Pot pa jim je pokazal … Goran Dragić.

Nekdanji soigralci o Goranu Dragiću

Jaka Lakovič

“Bil sem kar malce presenečen, ko sem slišal, da se vrača v reprezentanco. Sledilo pa je novo presenečenje, ko sem izvedel, da bo zaigral le še dvakrat. Upal sem, da bo ‘potegnil’ do EuroBasketa. Ne vem, ali bi bilo to izvedljivo. A če gre za njegovi zadnji tekmi, naj ga vsi, torej trenerji, soigralci in navijači, izkoristijo,” pravi Jaka Lakovič, ki mu je med prvimi na stežaj odprl vrata reprezentančne garderobe ter bil njegov mentor. Nato sta skupaj bila mnoge bitke. Tudi najbolj pomembno. Leta 2017. Gogi kot kapetan, Jale kot pomočnik selektorja. “Še danes ga vidim kot suhljatega fantiča, ki je prišel na reprezentančni zbor. Če le pomislim, v kakšnega košarkarja se je nato razvil in kako je kot nesporni ‘lider’ Slovenijo vodil na naslova evropskega prvaka, lahko s ponosom rečem, da sem bil del te zgodbe,” dodaja rekorder po število nastopov v slovenski reprezentanci.

Goran Jagodnik

“Ko sem ga prvič pozdravil v reprezentanci, je bil še otrok. No, otrok … Pač, mlad. 20-letni zelenec. Iz tistega fanta je nato zrasel veliki vodja. Njegova kariera se je začela strmo vzpenjati leta 2007, ko je na evropskem prvenstvu nastopal z zaščitno masko. Ob tem bi izpostavil vlogo, ki jo je odigral Jaka Lakovič. Bil je njegov mentor. Spremljal in usmerjal ga je na vsakem koraku. Gogi je črpal znanje in rastel. Nadaljevanje zgodbe je znano. Govorimo lahko le v presežniku,” se spominja Goran Jagodnik.

Tudi zanj je bil sprva nepopisan list. “Nisem prav veliko vedel o njem. Spoznaval sem ga skozi igro. Ko je vklopil svoj turbo pogon, je bil prehiter za vse nas. Predvsem za nas, malce starejše, torej za Nesterovića, Smodiša in mene. Toda igri je dajal zagon, reprezentanci pa energijo, kakršne pred tem nismo poznali. Saj veste, fant, ki ukrade žogo, da ostali niti ne vemo, kje je. Pa ne le to. Tudi značajsko se je razvijal v vodjo. Prototip vzhajajoče zvede,” je prepričan čvrsti Primorec, ki se je iz reprezentance umaknil tik pred Dragićevim zenitom. A ga je seveda spremljal. “Leta 2017 je bil alfa in omega. Takrat je združil vse. Po eni strani znanje, izkušnje in motiv, po drugi strani pa je niz razočaranj, kamor lahko štejemo evropska prvenstva 2007, 2009, 2011 in predvsem 2013, pretvoril v neizmerno željo. Ve, kakšni občutki košarkarja prevevajo ob porazih. Takrat se je odločil, da je tega dovolj. Dozorel je,” pravi Jagodnik.

Sani Bečirović

“Nepopustljivost in skromnost,” kot iz topa izstreli Sani Bečirović, ko mu omenimo Dragića. Poudarja, da gre za odliki, ki sta zaznamovali njegovo pot. “Na vseh vratih se je pojavil na videz lahkotno in skromno, a po drugi strani s trdno prepričanostjo o uspehu. Kot bi želel sporočiti, da bo s svojim delom dokazal, da zmore. In je,” pripoveduje zdajšnji športni direktor Cedevite Olimpije, ki je Gogija v izbrani vrsti pozdravil leta 2006. Ob tem poudarja, da je bil njegov vstop v reprezentanco drugačen, nič kaj pompozen.

“Moral se je dokazovati. Nič mu ni bilo dano. Popolno nasprotje Dončića, ki je nase kot šestnajstletnik lepil oči. Gogi se je soočal s skeptiki. Veliko je bilo dvomov, veliko je bilo vprašanj. Podobno tudi v ligi NBA. A znova se vrnemo k vztrajnosti in skromnosti. Kot pravi deloholik je prepričal vse,” pripoveduje Bečirović, ki sicer deloma razume dvomljivce, čeprav sam nikoli ni spadal mednje. “Kdor spremlja od zunaj, ne vidi vsega. Jaz sem bil v garderobi. Videl sem ga na treningih. Tam sem si ustvaril realno sliko. Bil je posvečen delu, zavzet in požrtvovalen, obenem pa pripravljen na nova spoznanja. Tudi zaradi tega je poskrbel za eno najbolj veličastnih karier v zgodovini slovenske košarke,” dodaja Bečirović.

Saša Zagorac

Na prav poseben način pa je reprezentančno pot Gorana Dragića spremljal Saša Zagorac. Leta 2004 sta bila namreč soigralca na mladinskem prvenstvu mlajših članov (U-20) na Češkem. V zlatem slogu pa sta 13 let pozneje sklenila reprezentančno sodelovanje – na EuroBasketu 2017. “V tem obdobju se je močno spremenil. Igralsko. Osebno? Precej manj. Zanimivo, včasih še danes deluje prav sramežljivo. A kar najbolj šteje, je odnos do ostalih. Na tej ravni je ostal – isti,” pripoveduje ljubljanski vrstnik, ki je seveda spremljal, kako si je na svoja ramena naložil breme in Slovenijo popeljal do naslova evropskega prvaka.

Ob tem mu je v oči najbolj padel odnos do Dončića. “Niti kančka težav ni imel s tem, da je vse, kar je znal, prenašal na mladega zvezdnika. Sprejel ga je, si ga izbral za ‘cimra’, ga učil, usmerjal in tudi dal odgovornost. To ni samoumevno. Marsikateri košarkar pri teh letih bi želel vse storiti in osvojiti sam. Po drugi strani se je bil Luka, kljub zavedanju izjemnega potenciala in kakovosti, pripravljen učiti. Lojalni, realni in umirjeni Dragić, ki je bil pripravljen storiti vse za uspeh. Na drugi strani pa mladi Dončić, ki se je prišel igrat. Povezuje pa ju neverjetna kakovost. Nikoli nisem bil na takšni ravni, a takšni ljudje se pač začutijo. Klik. In to je to,” pravi in dodaja, da brez Dragića in Dončića tudi on ne bi bil, kar je.