Odkrita čustva zadnjega slovenskega tekmeca Dražena Petrovića

Roman Horvat. Foto: Aleš Fevžer

Natančno 32 let po smrti Dražena Petrovića si zdi, da je bilo o hrvaškem košarkarskem velikanu in tragediji na nemški avtocesti povedano že skoraj vse. Vseeno nam je kakšno novo podrobnost z brskanjem po spominu poskusil poiskati nekdanji slovenski reprezentant Roman Horvat, sicer zadnji košarkar, ki je nad Dalmatincem storil osebno napako, le nekaj ur pred nesrečo pa je z njim klepetal tudi na letališču.

Danes si bo verjetno marsikateri košarkarski navdušenec predvajal klapsko pesem “Život leti kapetane”, ki velja kot najbolj znanj uglasben spomin na velikana hrvaške, jugoslovanske, evropske in svetovne košarke Dražena Petrovića. V prometni nesreči je umrl prav na današnji dan pred 32 leti.

Le dan pred tem je odigral tudi svojo zadnjo tekmo, in sicer v Vroclavu na Poljskem, kjer sta se v finalu kvalifikacijskega turnirja za nastop na EuroBasketu 1993 pomerili izbrani vrsti Slovenije in Hrvaške. Čeprav sta bili obe že uvrščeni na prvenstvu, zaradi česar dvoboj ni imel prave tekmovalne teže, pa jo je Petrović vzel skrajno resno. V svojem slogu je sosedom natresel 30 točk, tretjino hrvaških, kar pa je bilo vendarle premalo za zmago. Te se je veselila Slovenija (94:90).

Dražen Petrović ((22. 10. 1964 – 7. 6. 1993). Foto: Fiba

Zadnji koš je dosegel 40 sekund pred koncem, s črte prostih metov, kamor ga je po osebni napaki, zanj peti, “poslal” Roman Horvat. “Da, da, spominjam se tistega trenutka,” je kot iz topa izstrelil danes 53-let nekdanji slovenski reprezentant, ki je tedaj pri pokrivanju tekmeca združil moči z Darkom Mirtom, a pri iskanju obrambnega okopa nepravilno zaustavil Petrovića. Ta je kmalu zatem žogo še zadnjič v življenju poslal skozi obroč.

Bratov spomin

O zadnjih trenutkih na parketu smo se predlani pogovarjali tudi z Draženovim bratom Aleksandrom Petrovićem. “Na tisti tekmi se je zgodilo nekaj, kar se Draženu nikoli ni dogajalo. V končnici tekme je zgrešil prosti met. Kot bi bila to napoved nečesa slabega. To tekmo smo igrali 6. junija. Naslednji dan nas je pot preko Frankfurta vodila domov. Takrat se je zgodila tragedija,” je dejal Aco.

“Tekma v nekoliko netipični polkrožni dvorani res ni odločala o ničemer. A naboj se je le čutil. Zaradi prestiža. Hrvati so imeli zvezdniško ekipo, mi smo igrali brez poškodovanega Jureta Zdovca. Spominjam se, da so bili Slavko Kotnik, Teoman Alibegović in Darko Mirt zelo razpoloženi. Tudi meni je šlo dobro od rok. Le Dražena nismo mogli zaustaviti. V obrambi smo menjavali igralce, pa je neumorno polnil naš koš. A vodili smo celotno tekmo in na koncu zmagali,” se je razgovoril Horvat.

S cmokom v grlu nam je nato priznal, da mu nekaj že dobrih 30 let leži na duši. “Kot mlajši košarkar sem z velikimi očmi in velikim spoštovanjem gledal že Jureta Zdovca, pa čeprav je bil moj soigralec. No, ko pa se je na drugi strani pojavil še Dražen … Priznam, takrat sem premleval, ali bi mu rekel za avtogram. Na koncu sem si dejal: ‘Zakaj bi mu?! Saj le moj tekmec.’ Danes mi je seveda žal. Obžaloval sem že naslednji dan. Tista tragedija sem nas je res močno dotaknila. Imeli smo ga za svojega. Dejal bi, da je dodobra zaznamovala tudi slovenski nastop EuroBasketu,” pripoveduje Kranjčan.

Roman Horvat že vrsto let deluje v prvoligaškem klubu iz Šenčurja. Foto: Aleš Fevžer

Ob tem je postregel s še eno anekdoto. “Dan po tekmi sem na letališči sedel v družbi Alibegovića in našega fizioterapevta Antona Šercerja. Slednja sta dobro poznala Dražena, tako da je ta prisedel. Spraševali smo ga o tem, kako s j e prilagodil na fizično močnejšo igro v ligi NBA, a ob tem ohranil občutek za met. Takrat sem se lahko na lastne oči prepričal o tem, da ga v življenju zares zanima samo košarka. Ob slovesu v Frankfurtu sem mu stisnil roko. Nas je čakal let v Ljubljano, on se je podal na cesto. Zvečer me je udarila vest o smrti,” je pogovor zaključil Roman Horvat.