Položaj krilnega centra je v slovenski reprezentančni košarki že nekaj časa najbolj podhranjen. Pred svetovnim prvenstvom pa je selektor Aleksander Sekulić ostal brez obeh "štiric". Po Edu Muriću jo je skupil še Vlatko Čančar. Kaj to pomeni za izbrano vrsto? Kakšne alternative ima na voljo selektor?
Že davno so minili časi, ko je imela Slovenija visokih košarkarjev za izvoz. Ko je selektor “jokerja” na položaju naturaliziranega igralca porabil za organizatorja igre ali pa te možnosti niti ni izkoristil. Ko so mnogi košarkarji pri 205 centimetrih vedeli, da bodo zaradi izjemne konkurence za vselej pač le klubski košarkarji. Ko se, denimo, odsotnost Erazma Lorbka ali Matjaža Smodiša na “štirici” ni usodno poznala. Ko sta si kot klasična centra garderobo delila Rašo Nesterović in Primož Brezec. Ali ko sta bila lahko Marko Milić in Boštjan Nachbar pač le klasični krili in ju ni bilo treba siliti pod koš.
Res je, Slovenija takrat ni imela Luke Dončića. Ni imela košarkarja, ki bi tako zelo izstopal, ki bi imel takšen vpliv na igro, ki bi reprezentanco že zgolj s prisotnostjo dvignil med kandidate za najvišja mesta, ki bi bil z vizijo tako zelo povezovalen in bi delal boljše tudi svoje soigralce. Genialnost takšnega košarkarja pomaga prikriti marsikatero hibo, stežka pa nevtralizira tako očiten kakovostni in kvantitativni prepad med zunanjimi in centrskimi položaji.
Danes si reprezentance brez naturaliziranega centra praktično ni mogoče predstavljati. O tem, da bi Žiga Dimec v nekih drugih časih stežka videl veliko reprezentančno tekmovanje, prav tako ni dvoma. V tokratni akciji pa daleč največ prilagodljivosti in bržčas eksperimentiranja terja položaj krilnega centra. Usoda je želela, da je macola poškodb Slovence udarila prav tukaj.
Roko na srce, že Edo Murić po telesni zgradbi in igralskih predispozicijah ni “štirica”. A je to v danem položaju pač postal, prilagodil igro ter marsikatero pomanjkljivost in manjkajoče centimetre premostil z izjemno borbenostjo. Ta je do izraza prišla predvsem v obrambnih akcijah. Ko si je v zadnji tekmi klubske sezone poškodoval kolenske vezi, je bilo jasno, da se je v težavah znašel tudi selektor.
Jasno pa je bilo tudi, da bo precej težjega bremena deležen Vlatko Čančar. Zdaj jo je na skorajda identičen način skupil še član Denverja. Tudi zanj je svetovno prvenstvo končano že krepko pred začetkom, o čemer smo najprej izvedeli preko ameriških medijev in ne preko uradnih kanalov Košarkarske zveze Slovenije, kar je precej nenavadno.
Reprezentanca je tako po obrambnem garaču in vezivu slačilnice ostala še brez igralca, ki je igri dajal širino in raznolikost ter pomembno napadalno energijo. Moža, ki se je bil sposoben boriti pod košem, obenem pa svojega čuvaja potegniti iz rakete, posledično raztegniti obrambo in se nasloniti tudi na dober met z razdalje. In obenem nekoga, ki je trenutek pred ostalimi razumel tudi namere kreatorja igre Dončića in se mu prilagoditi.
Izpad Murića in Čančarja bo nemogoče nadomestiti. Reševanje položaja z občasnimi nižjimi – tako imenovane “small ball” – peterkami je primerno le za odseke tekem in odvisno od postave in moči tekmeca. Ta bo seveda še bolj izrazito napadal to slovensko šibkost. Ob dejstvu, da bo svojo priložnost iskal Jakob Čebašek, zdaj v praksi Sekuliću preostaneta le še popolni novinec Aljaž Kunc, ki se je v preteklih letih uril v ligi NCAA, in pa Bine Prepelič, ki je za člansko reprezentanco odslej zaigral le v kvalifikacijah. Oba si zdaj lahko povsem realno obetata pot na Okinavo. Že na prvi pogled obema manjkajo mednarodne izkušnje z najvišje ravni, prvemu tudi večja vloga na tem igralnem položaju, drugemu pa vsekakor še kakšen dodaten centimeter.
Uvodne tri pripravljane tekme slovenske reprezentance so resda razkrile kar nekaj pomanjkljivosti. Od skromne forme nekaterih nosilcev, preko komunikacijskih šumov ter sistemske neodzivnosti in vse do pretirane mehkobe v obrambi. A zdi se, da glavni izziv prinaša poškodba Vlatka Čančarja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje