Zaradi Dončića slišal za Ljubljano, zdaj jo je vzljubil

Devin Robinson. Foto: Aleš Fevžer

Prvi strelec Cedevite Olimpije Devin Robinson navdušeno pripoveduje o Ljubljani kot novem domu, a v isti sapi ne skriva, da ga mika selitev na višjo tekmovalno raven.

“Ljubljana, Slovenija? Uf, kje ste me našli? Iskreno, če ne bi bilo Luke Dončića, ne bi vedel, da kraj in država sploh obstajata. Nič nisem vedel o vaši deželi. Zato sem bil v precejšnjem precepu, ko je prišla ponudba. A sem hitro uvidel, da je bila odločitev za selitev več kot na mestu,” se poletnega prvega stika s Cedevito Olimpijo in podpisa pogodbe spominja 29-letni krilni center Devin Robinson, ki je v igralnem sistemu brez izrazitega ostrostrelca prevzel vlogo napadalnega vlečnega konja. Tako v ligi ABA (povprečje 17,2) kot v EuroCupu (15,8) je prvi strelec ljubljanskega kluba.

A bolj kot osebne statistike je bil v zadnjem obdobju vesel ekipnega vzpona, ki se zrcali v osmih zmagah na zadnjih devetih tekmah. “Morali smo se pogledati v ogledalo. Ko smo to storili, smo odpravili napake in se povezali. Spremenili smo naš ritem igre in postali bolj tekmovalni. To je dobro za vse. Za klub, igralce in celotno skupnost. To je dobro za Ljubljano. S to energijo moramo zaključiti koledarsko leto in se nato podati novim zmagam naproti,” o prelomu sezone, ki je sovpadal tudi z vrnitvijo glavnega trenerja Zvezdana Mitrovića, pripoveduje Robinson.

“Ne govori veliko. Ko pa spregovori, imajo njegove besede težo. Je profesionalec. Če upoštevaš njegova obrambna navodila, ti bo namenil tudi napadalno svobodo. Iz košarkarja gradi čvrstega moža. Tudi meni je zelo pomagal,” o črnogorskem trenerju na ljubljanski klopi pripoveduje 203 visoki Američan, vesel dejstva, da se zdaj uvrstitvi v končnico obeh tekmovanj zdita povsem realni. “Igrati moramo osredotočeno, od tekme do tekme. Verjamem, da nas lahko to ponese daleč,” pravi pred zadnjima tekmama v koledarskem letu.

Cedevita Olimpija je zanj po Ulmu in Manresi tretji evropski delodajalec. Pred tem se je na kratko mudil na Tajvanu in v Portoriku, medtem ko pa je v ZDA nihal med ligo NBA in razvojnimi ekipami. Prave priložnosti ni dočakal, saj je v dresu Washingtona zaigral na vsega osmih tekmah. Vrnitev v najmočnejšo ligo se ne zdi realna, vseeno pa meni, da Olimpija ni njegova najvišja točka.

“Seveda želim več. A v tem trenutku je Cedevita Olimpija pravi klub zame. Igram v dveh močnih mednarodnih tekmovanjih. Rastem, kot oseba in košarkar. Ne želim pa gledati v prihodnost. Trenutno sem z mislimi povsem pri tekoči sezoni,” pravi sproščeni Američan, ki sicer največ časa zunaj parketa preživi v družbi ameriških soigralcev.

“Nismo zaprta skupina. Rad se družim tudi z ostalimi fanti,” doda naslednji v plejadi Američanov v Stožicah. Kot mnogi predhodniki ne skriva navdušenja nad okoljem. “V Ljubljano sem bom rad vrnil tudi, ko ne bom več košarkar Olimpije,” pravi in doda: “Kaj mi je najbolj všeč? Odlična hrana. Lepo in mirno mesto. Svež zrak, bližina gora. Kot bi bil doma.”