Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
O košarkarskem trenerju Zmagu Sagadinu, ki je danes dopolnil 70 let, so spregovorili njegovi nekdanji "varovanci" Slavko Kotnik, Jaka Daneu, Vlado Ilievski, Primož Brezec, Jiri Welsch in Teemu Rannikko.
“Sagadin, nehaj mučiti sebe in nas,” je pred pol stoletja v Laškem dejal ljubljanski zdravnik dr. Bohar. In tako zaključil košarkarsko kariero Zmaga Sagadina, ki je moral v domačem Celju priznati premoč kolenskim težavam. Zgodba bi se tu končala in, kot mnoge podobne, ostala povsem anonimna, če ne bi Sagadin vztrajal pod koši. Resda v drugačni vlogi – trenerski. Ta ga je dodobra zaznamovala. Kot je on zaznamoval slovensko klubsko in reprezentančno košarko.
Že v nekdanji skupni državi je deloval v celjskem in mariborskem klubu, ki pa sta bila kljub uspehom v senci ljubljanske Olimpije. Tja se je preselil leta 1985 in deloval v različnih vlogah. Najbolj izrazita je bila vloga trenerja članske ekipe. V več mandatih. Tudi po njegovi zaslugi se tivolski klub po razpadu nekdanje skupne države ni zadovoljil le s samoumevno prevlado na slovenski sceni. Pokukal je tudi na evropski oder in tam pustil neizbrisen pečat.
Sagadinova Olimpija je bila redni udeleženec evropskih klubskih tekmovanj, večinoma kar najmočnejšega, torej evroligaškega. Na tej ravni je največji uspeh zabeležila leta 1997, in sicer s tretjim mestom na zaključnem turnirju v Rimu. Tri leta pred tem so Ljubljančani osvojili evropski pokal, pred dvajsetimi leti tudi ligo ABA, predvsem pa so bili vrsto let konkurenčni v boju s proračunsko občutno močnejšimi evropskimi velikani.
Mednarodna konkurenčnost, ki se je preslikala tudi na stalno reprezentančno prisotnost na evropskih prvenstvih, je nedvomno eden od glavnih dosežkov Zmaga Sagadina, ki je zaznamoval slovenski košarkarski prehod na samostojno pot. Drugi vidik njegovega delovanja pa je “produkcija” igralcev, pod katero se je podpisal. Tivoli je namreč vrsto let veljal za valilnico talentov. Postal je zbirališče večine najboljših mladih slovenskih košarkarjev, ki so se skozi Sagadinovo urjenje razvijali do zavidljive evropske ravni. “Zatočišče” pa so našli tudi številni mladi košarkarji s področja nekdanje SFRJ in mladi tujci iz drugih okolij.
Marko Milić, Šarunas Jasikevičius, Vlado Ilievski, Sani Bečirović, Vladimer Stepania, Jurica Golemac, Beno Udrih, Primož Brezec, Jiri Welsch, Ariel McDonald, Marko Tušek, Boris Gorenc … Zgolj del tistih, ki so se iz Tivolija izstrelili v globalno košarkarsko orbito. Pod njegovo taktirko so igrali tudi Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Peter Vilfan, Matjaž Tovornik, Radisav Ćurčić, Rašo Nesterović, Klemen Prepelič … In čeprav je Zmago Sagadin deloval še v Splitu, Beogradu, Wloclaweku, Vilniusu, Zadru, Domžalah in Skopju, pa nikjer ni pustil takšnega pečata kot prav v Tivoliju. Danes je dopolnil 70 let. In kakšen je v očeh nekdanjih “varovancev”?
Daneu: Njegov pečat ostaja
“Zaznamoval je tako mojo kariero kot slovensko košarko,” pravi danes 51-letni Jaka Daneu, ki je glavnino košarkarskih dni preživel prav v dresu Olimpije. “Zmago je bil moj trener celo večnost. Vsaj od 15. leta naprej. Bil je trd in zahteven trener. Na igralce, s katerimi je delal, je imel zelo velik vpliv,” razmišlja nekdanji slovenski reprezentant in član ugledne košarkarske dinastije Daneu.
“Po osamosvojitvi se je slovenska košarka znašla na razpotju. Zavili smo v evropski prostor. Postali smo konkurenčni. Jasno, v okviru danih možnosti. In pri tem je Sagadin vsekakor odigral pomembno vlogo,” izpostavlja eden od redkih Ljubljančanov v tedanjem ljubljanske kolektivu, ki s Sagadinom sicer ni v rednem stiku, a meni, da oba negujeta neke vrste medsebojno spoštovanje.
“Čeprav je bil kot trener zelo nepopustljiv, pa mi njegov slog vodenja ali pa glasnost opozoril nista bila nikoli odveč. Res pa je, da po dolgih letih skupnega dela pride tudi do zasičenosti. A trdim, da je bil njegov način dela, vsaj v tistih časih, edina pravilna pot. Pot do uspeha,” dodaja Daneu.
Kotnik: Edinstven pristop
Podobno razmišlja tudi Slavko Kotnik, ki pravi, da so ga vodili številni trenerji, a Sagadinu pripisuje status najboljšega. “Imel je edinstven pristop. Predvsem pri spodbujanju igralca, da le-ta v košarko vloži svoj maksimum. ‘Dober si, zdaj to pokaži,’ so ob trepljanju dejali mnogi trenerji. A ne Zmago. On nam je vcepljal svoje poglede in dajal usmeritve, tako da si že kot igralec vedel, kako razmišlja. Konkretno, ko si storil napako, ti je bilo jasno, da te čaka klop. A tam nisi ostal pozabljen,” se spominja štajerski center.
Sodelovala sta v dveh različnih obdobjih. “Ko sem se vrnil, je bilo vse drugače. Bil sem najstarejši v ekipi. Posledično mi je bolj zaupal. Vedel je, da imam lahko pod nadzorom tudi garderobo. Pogosto sem vedel, kaj je moja naloga že brez njegove usmeritve. Tudi pogovarjala sva se manj kot v mladosti,” pravi Kotnik, ki je košarkarske copate na klin obesil pred dvajsetimi leti.
“Ko si starejši, tudi povišane tone preslišiš,” se nasmehne 59-letni košarkarski upokojenec in dodaja: “Pogosto je bilo mogoče slišati Sagadinovo vpitje. A nikoli ni bilo slabonamerno. Vedno je imel idejo in vzrok za povzdignjen glas.”
Brezec: Od nočnih mor do hvaležnosti
Eden od vzorčnih primerov njegovega procesa pa je Primož Brezec. V Ljubljano je prišel iz Sežane. In odšel v ligo NBA. “Hvaležen sem mu. Rad spijem kavo z njim. In rad mu povem, da je bila odločitev za Olimpijo ena mojih najboljših v karieri,” pripoveduje 216 centimetrov visoki Primorec, ki se je z družino ustalil v prestolnici, čeprav je zaradi nove službe pogosto na poti.
“Ni pa bilo lahko,” se nasmehne Brezec in globoko zajame sapo: “Veliko je bilo sestankov, pa individualnega dela, nadiranja, grajanja tudi po dobrih predstavah, preklinjanja, tudi negotovosti, ali bom v ekipi … Včasih sem imel tudi nočne more. Razmišljal sem tudi o tem, da bi odnehal. A na koncu lahko rečem, da je bil pravičen do vseh. Predvsem pa je bila zame njegova šola tedaj svojevrstna nuja.”
“Danes sem mu seveda hvaležen. Tudi zaradi njega sem imel nato lepo kariero. Takrat pa … Verjetno vam bo velika večina njegovih igralcev govorila podobno zgodbo. Večkrat smo bili na robi z živci. Spraševali smo se, ali je vse skupaj smiselno. No, danes vemo, da je bilo. Bilo je vredno. Takšen je bil njegov način. Rezultati pa so na njegovi strani,” dodaja “skavt” Clevelanda.
Klic iz tujine: Hvala, Zmago
O spominih na Sagadina so za Sportklub spregovorili tudi mnogi nekdanji zmaji iz tujine. “Lahko rečem, da sem ga v tistih letih sovražil. Bil je zelo zahteven. Danes pa sem mu hvaležen. Spremenil me je. Zaradi njega sem boljši košarkar in človek. Kdor preživi Sagadina, je pripravljen na vse v karieri in življenju,” pravi Čeh Jiri Welsch, za katerega je bila Olimpija odskočna deska do lige NBA.
“Ko je prvič prihrumel v garderobo, sem se ga ustrašil. To je bil moj prvi vtis. A potem sem ga bolje spoznal in videl, da gre za spoštovanja vrednega trenerja. Ogromno me je naučil. Res je, bil je strog trener. Veliko je zahteval, včasih je tudi povzdignil glas. Predvsem pa v njegovem sistemu ni bilo prostora za izigravanje pravil. Vedno je obveljala njegova beseda. Vem pa, da sem zaradi tega postal boljši igralec in človek,” nam je dejal Finec Teemu Rannikko, ki je trenerju v Ljubljani posvetil tudi poglavje v avtobiografiji.
Z izbranimi besedami pa o Sagadinu govori tudi Makedonec Vlado Ilievski, ki je v Sloveniji pognal najbolje korenine in postal pravi Ljubljančan. “Bil je pravi trener za prehod iz mladinske v člansko kategorijo. Bil pa je strog. Trener z jasnimi pravili. Če se jih nisi držal, si odpadel. Res pa je, da so mnogi trenerji iz jugoslovanske šole uveljavljali strog slog. Zahtevali so disciplino. Zmago je to še nadgradil. Vseeno so bili to drugi časi. Takrat smo lažje sprejemali takšne prijemi. Jaz sem mu hvaležen za vse,” pravi zdajšnji predsednik Ilirije.
