
Trener Cedevite Olimpije Zvezdan Mitrović se je pred sredino tekmo osmine finala EuroCupa, ko v Stožice prihaja Bešiktaš, razgovoril o prvi sezoni v Ljubljani, omejenem proračunu, francoskem biseru s potencialom za ligo NBA in še marsičem.
Generalka se ‘zmajem’ ni posrečila. Cedevita Olimpija je namreč v soboto v ligi ABA preprečljivo izgubila s podgoriško Budućnostjo. A prav veliko časa za oštevanje svojih igralcev Zvezdan Mitrović ni imel. Že v sredo ga v Ljubljani čaka tekma sezone. Bešiktaš je tokratna ovira na poti do četrtfinala EuroCupa. “Pripraviti sem moramo na zelo agresivno igro ekipe, ki ima na vseh položajih dva do tri kakovostne košarkarje. In če se nam bo uspelo soočiti z njihovo obrambo, bomo morali čvrsto v obrambi odigrati tudi mi,” razmišlja 55-letni Črnogorec, ki je pred prihodom v Stožice med drugim vodil Monaco, Himki, Asvel, Galatasaray …
Intervju: Zvezdan Mitrović
Čutite povečan ljubljanski košarkarski utrip ali pa bi pred tekmo leta vendarle pričakovali večje vznemirjenje in razprodano dvorano?
Evropa je za Cedevito Olimpijo ogledalo. Jasno je, da se trudimo tudi v ligi ABA in lovimo slovenski vrh. A po dveh, milo rečeno, slabih sezonah, ko je bila zmaga prej izjema kot pa pravilo, je za klub vsekakor dobro, da se je v dobri luči pokazal v evropskem tekmovanju. Košarkarji bi si v sredo zaslužili glasno podporo. Ne ukvarjam se s tem, kako poteka prodaja vstopnic. A že med sezono sem čutil, da se zanimanje krepi. Jasno je, da igramo zaradi gledalcev. Iz za gledalce.
Na kateri tekmi se je Olimpija doslej najbolj približala vašemu okusu in trenerskim zamislim?
Izpostavil bi kar večino tekem po novembrskem reprezentančnem premoru, pa čeprav je bil ritem peklenski. Zadovoljen sem bil predvsem z odzivom na tekmah, ki so odločale o napredovanju. Reyer, Hapoel, Cluj … In še bi lahko našteval. Odlično smo se odrezali tudi v Dubaju. To je bila tekma, na kateri je Olimpija pokazala, da lahko igra tudi na precej višji ravni. Obžalujem poraz proti Partizanu v Beogradu. Tudi proti Valencii, ki po proračunu spada v evroligo, smo drago prodali svojo kožo. To nas pred tekmo z Bešiktašem lahko navdaja z optimizmom. Pod črto, lahko sem zadovoljen. Predvsem ob upoštevanju dejstva, da gre za novo ekipo. Še več, za mnoge je to prva evropska sezona, kar nekaj pa je takšnih, ki so minuli mesec na Kodeljevem prišli do prve prave članske lovorike v karieri.
Jedro nosilcev je dokaj jasno izoblikovano in tudi pričakovano. Preseneča le vloga, ki jo ima Joan Beringer. Zdaj je celo kandidat za visok izbor na naboru lige NBA. Ali drži govorica, da je bil še poleti zanj predviden le dres v drugi in mladi ekipi?
Ko sem se poleti podajal na priprave v Kranjsko Goro, sem prosil, naj nam pošljejo še štiri najboljše mladince. Med njimi je bil tudi Beringer. Takoj mi je padel v oko, predvsem z gibanjem. Na košarkarski ravni sem seveda videl veliko pomanjkljivosti. Toda fant je napredoval iz dneva v dan in ob nestanovitnih ostalih centrih dobil tudi igralno priložnost. Izkoristil jo je in preskočil več razredov. Poudaril bi, da mu minut nismo podarili. Preprosto, fant si jih je priboril. Res pa je, da vanj veliko vlagamo. Z njim delamo vsi, od kondicijskega trenerja Filipa Ujaovića, prek razvojnega trenerja Miljana Goljovića in vse do mojega najožjega štaba. Z njim je užitek delati. Znanje vpija kot spužva. Ob tem je med sezono zrastel za tri centimetre in pridobil nekaj kilogramov.

Redko vidimo košarkarja, da med sezono tako izrazito napreduje.
Res je, to je zdaj povsem drugačen košarkar, kot pa je bil oktobra. Tudi jaz sem se kot trener zavestno odločil, da ga potisnem v prvi plan. Priznam, da me je presenetil. Kot je presenetil vse v Evropi. Zdaj na naše tekme že hodi 20 oglednikov iz lige NBA. Vsekakor gre za košarkarja s potencialom za ligo NBA. Ne želim pa, da v ZDA odide že prihodnjo sezono. Za njegov razvoj bi bilo vsekakor dobro, da še vsaj eno sezono ostane v Evropi. Čaka ga še veliko dela in učenja.
Zelo všečno je, ko trenerji govorite o tem, da boste v prvi plan potisnili mlade. Ta drža pa pogosto ni skladna z rezultatskim pritiskom. Na kakšen način iščete ravnovesje?
S tem se ubadam že večji del kariere. Nimam težav z mladimi košarkarji. A če je nekdo mlad, še ne pomeni, da si zasluži priložnost. Če ne opravlja svojega dela in ni dorasel tekmovalni ravni, bo pri meni stežka dobil priložnost. Rezultat ne sme biti žrtev. Beringer je morda edini mladi košarkar, ki si trenutno v Cedeviti Olimpiji zasluži priložnost. Zame pa je priložnost, ko nekdo igra v pomembnih trenutkih tekme. V minutah, ko je tekma že davno odločena, ne potrebuješ prav veliko poguma, da v igro pošlješ kakšnega mladinca.
Ali v klubu večkrat trčite ob proračunski zid?
Pričakoval sem malce višji proračun. Predvsem v primerjavi s preteklo sezono. Tudi med sezono sem večkrat želel, da se na določene krize ali poškodbe odzovemo z okrepitvami. Klubski odgovor je bil jasen. Okviri so tukaj jasno znani. Odstopanj ni. To sem moral sprejeti, zdaj v tem plavam in iščem rešitve. Zavedati pa se je treba, da omejen proračun prinaša tudi omejen domet. Kolikor denarja, toliko glasbe, pravi staro pravilo. Menim, da smo na parketu slišali precej boljšo glasbo, kot pa bi jo lahko pričakovali ob omejenem vložku.

V tej ‘glasbi’ mnogi pogrešajo izrazitega strelca, na katerega bi se lahko ekipa naslonila v ključnih trenutkih. Je bil to vaš kompromis?
Na tej ravni imamo veliko težavo. To je dejstvo. Smo najslabša strelska ekipa evropskega pokala. V večjih ekipah v odločilnih minutah ni prostora za kombinatoriko in pretkane akcije, temveč odgovornost prevzame posameznik. Bi imel takšnega košarkarja? Seveda, a takšen košarkar ni poceni. Prilagajamo se. Verjamem, da imamo nekaj solidnih strelcev, ki lahko dosegajo koše v nizu. Brynton Lemar, Jaka Blažič, DJ Stewart in še kdo.
Med vrsticami ali kar neposredno ste nakazali, da vas moti omejen proračun. Kakšna pa je, vsaj v primerjavi z vašimi nekdanjimi delodajalci, organizacijska struktura Cedevite Olimpije?
Osebje, organizacija, pisarne, dvorana … Vse to je na evroligaški ravni. Izjema so leti, ki niso nikoli čarterski. Da, največja težava je proračun. Smo z naskokom finančno najskromnejša ekipa v končnici EuroCupa.
A to vendarle ni presenečenje. Verjetno ste vedeli, kaj vas čaka.
Iskreno, pričakoval sem malce višji proračun. Hitro smo prišli do zgornje meje. Ko smo jo dosegli, smo tam ostali.
Boste nadaljnje delovanje v Ljubljani pogojevali z višjim proračunom?
Imam pogodbo. Jasno pa je, da bi želel sestaviti močnejšo ekipo, zato bom na to temo zanesljivo govoril tudi z nadrejenimi. Če namreč želimo napredovati, bomo potrebovali več denarja.

Kako pa ste na ljubljansko Olimpijo v zadnjih desetletjih gledali kot zunanji opazovalec?
To je klub z imenom in tradicijo. Dolgo sem se spogledoval z delom v Ljubljani, pa čeprav sem vedel, da gre za manjši klub, v katerem tudi ni več izrazitega navijaškega pritiska. A gre za kulturno in civilizirano okolje, iz katerega je prišlo veliko število dobrih košarkarjev.
Bi vas kdaj zanimalo tudi delo v slovenski reprezentanci?
Nerad odgovarjam na hipotetična vprašanja. Slovenija ima selektorja, ki dobro opravlja svoje delo.
Bi zase dejali, da nadaljujete tradicijo jugoslovanske košarkarske šole?
Imel sem to srečo, da sem prišel v stik z mnogimi velikani iz našega košarkarskega prostora, začenši z Aleksandrom Nikolićem, ki je postavil temelje te šole. Pogovarjal sem se tudi s Svetislavom Pešićem, Bogdanom Tanjevićem, Dušanom Ivkovićem, Božidarjem Maljkovićem, Željkom Obradovićem … Z njimi sem sodeloval na seminarjih ali košarkarskih taborih. Te izkušnje so neprecenljive. Žal mi je le, da se moja pot ni križala z Zmagom Sagadinom, ki prav tako spada v to elito. Vse to je stara šola, ki temelji na peklenskem delu. Žal se vse to zdaj izgublja. Deloma je kriv tudi sistem tekmovanja. Tekem je preveč, predvsem v mlajših kategorijah. Pa tudi nove generacije niso več pripravljene delati na takšen način.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje