Zmagi slovenske reprezentance proti Romuniji in Črni gori sta bili zelo pomembni. Predstavljata namreč most med uspešnim zaključkom Lige narodov in težko pričakovanim reprezentančnim marcem, ko se začenja ciklus kvalifikacij za Evropsko prvenstvo 2024, ki ga bo gostila Nemčija. Če so slovenski ljubitelji nogometa še junija obupovali nad usodo slovenske izbrane vrste, je vzdušje v zaključku letošnjega leta bistveno boljše. Izluščili smo nekaj razlogov, zakaj v deželici pod Alpami znova diši po novi nogometni pravljici.

Razlog #1: Toliko individualne kvalitete slovenska reprezentanca verjetno še nikoli ni imela

Brez kvalitete v nogometu ne gre. Še tako velika želja in motiv igranja za svojo domovino ne moreta prinesti dobrega rezultata. Dokaz? Poglejte si samo včerajšnjo predstavo Katarja na uvodu domačega svetovnega prvenstva. V nekaterih prejšnjih generacijah slovenske reprezentance (2000 / 2002 in 2010) sta bila sicer kot osrednja razloga za uspeh vselej izpostavljena motiv in želja po izstopajočem rezultatu v majici z državnim grbom, a vseeno tudi kvalitete v teh obdobjih ni manjkalo.

Ni pa je bilo toliko, kot jo ima Slovenija trenutno. Jan Oblak tako ali tako spada med najboljše vratarje na svetu. Oba standardna osrednja branilca – Jaka Bijol in Miha Blažič, igrata v elitnih evropskih ligah, Blažič v francoski Ligue 1, Bijol v italijanski Serie A. Na apeninskem polotoku igra tudi Petar Stojanović, ki je tudi v nekaterih slabih trenutkih reprezentance igral na visokem nivoju. Jasmin Kurtić je dokazana kvaliteta, s svojo mirnostjo in kontinuiteto dobrih predstav v reprezentanci in Panathinaikosu navdušuje tudi Adam Gnezda Čerin.

S prestopom v atenskega velikana sta veliko pridobila tudi Benjamin Verbič in Andraž Šporar. Predvsem slednji se odlično znajde v na novo obujenem sistemu dveh napadalcev, kjer mu družbo dela sijajni Benjamin Šeško, ki se je v zadnjem letu iz reprezentančnega dragulja preobrazil ne v fanta, ampak v moža za velike trenutke in je res ogromna dodana vrednost članske izbrane vrste. Ker Matjaž Kek ima v svojem arzenalu nogometašev na voljo denimo še Sandija Lovrića (Udinese), Miho Zajca (Fenerbahče) in Miho Mevljo (Spartak Moskva), lahko v resnici govorimo o generaciji, ki ji ne manjka igralcev, ki imajo v velikih evropskih klubih zelo pomembno vlogo.

Razlog #2: Motiv in želja

Če smo pred tem razmišljali, da samo motiv in želja brez individualne kvalitete v sodobnem nogometu ne prinaša rezultata, velja seveda tudi obratno. Slovenija v zadnjem obdobju tudi na področju motiva in želje deluje prerojeno. Že preživetje drugega polčasa v Oslu (0:0) je bil prvi signal homogenosti in povezanosti nogometašev. Dodaten pozitiven impulz je dal drugi polčas proti Srbiji (2:2). Tudi poteza Jasmina Kurtića, ki je kritični nogometni javnosti pokazal mednožje, na sicer ne ravno bontonski način kaže, da se je v Kekovih izbrancih prebudila neka nova energija.

Vrnitev po zaostanku proti Norveški (2:1) in skupinsko trpljenje ter dosežena točka na Švedskem (1:1) in obstanek v Ligi narodov je rezultat, ki je še dodatno povezal skupino nogometašev, na katere računa Matjaž Kek. Zmagi proti Romuniji (2:1) in Črni gori (1:0) pa dokazujeta, da se je v reprezentanco naselila tudi prepotrebna zmagovalna mentaliteta.

Razlog #3: Jasno jedro in vloge v reprezentanci

“Vidim veliko dobrega, ampak še ogromno prostora, da z vso svojo individualno kvaliteto postavimo ekipo, v kateri se ve, kdo bo igral in kakšne bodo vloge igralcev. Ekipo, v kateri so vzpostavljeni avtomatizmi, kot je bilo to v času zlate generacije in potem moje generacije, ki se je uvrstila v Južno Afriko,” je v Sportklubovem intervjuju ta teden razmišljal slovenski selektor Matjaž Kek.

Zdi se, da je slovenski selektor v zadnjih ciklusih resnično našel 20 nogometašev, ki tvorijo jedro reprezentance in ki imajo hkrati v izbrani vrsti tudi zelo jasno postavljene vloge. Seznam se iz zbora v zbor relativno malo spreminja, tudi v začetnih enajstericah se iz tekme v tekmo pojavljajo bolj ali manj enaka imena. In tako je izbrana vrsta vse bolj homogena in povezana med sabo. Brez tega pa pozitivnega rezultata v prihajajočem ciklusu ne bo.

Tu moramo izpostaviti tudi vlogo selektorja. Če je bil Matjaž Kek v očeh marsikoga junija že bivši, je v vmesnem obdobju z nekaterimi mikro spremembami uspel stvari znova postaviti na svoje mesto. Izkušenj s selektorskim delom in trenerskega znanja Mariborčanu nikakor ne manjka, pri popolnem obratu reprezentance med pomladjo in jesenjo pa so mu še kako prav prišle tudi komunikacijske sposobnosti, po katerih je prav tako vedno slovel. Očitno je znal pri svojih varovancih “pritisniti na prave gumbe” ter poskrbeti, da je podoba slovenske reprezentance na igrišču znova dobra. Takšni pa so, kar je tako ali tako najbolj pomembno, tudi rezultati.

Razlog #4: Tekmovalna kvalifikacijska skupina za Euro 2024

Namenoma smo izbrali izraz, ki ga uporablja tudi selektor Matjaž Kek. Ta poudarja, da kvalifikacijska skupina za nastop na Euru 2024 ni enostavna in da to ne bo sprehod proti Nemčiji. Da pa zagotovo “dopušča razmišljanje o tem, da s pravim pristopom računaš, koliko točk potrebuješ za uvrstitev na prvenstvo”.

A v nogometni javnosti vendarle prevladuje prepričanje, da je po žrebu skupin izhodišče pred bojem za uvrstitev na evropsko prvenstvo praktično idealno. Kolikor je pač lahko. Čeprav selektor spretno krmari med izrazi in pot v Nemčijo označuje kot željo in ne kot cilj, se ne moremo znebiti občutka, da bi bila v družbi Danske, Finske, Severne Irske, Kazahstana in San Marina neuvrstitev na zbor najboljših reprezentanc Evrope neuspeh. Če imaš kvaliteto, motiv in željo, potem nima smisla govoriti o slovenski majhnosti in ponižnosti. To je generacija, ki enostavno spada med najboljših 24 reprezentanc stare celine.

Bo pa zagotovo odločilno, kako se bodo fantje znašli na gostovanjih. Vsaka zmaga, ki bi jo dosegli v Astani, Belfastu, Helsinkih ali Kobenhavnu, bi bila zlata vredna.

Razlog #5: Prebujenje navijačev

Vsi, ki smo vpleteni v slovenski nogomet, smo pravzaprav (pozitivno) presenečeni, ko opazimo polne tribune stadiona Stožice. Žal se na tekmah ljubljanske Olimpije le redko zbere takšno število navijačev, da bi jih lahko preštevali s štirimestnimi številkami, tudi reprezentančni obračuni pa v nekaterih prejšnjih obdobjih niso ravno zanetili navijaške evforije in napolnili največjega stadiona v državi.

Potem pa je prišla tekma s Srbijo v Ligi narodov, ko so Stožice nogometno podobo resda dobile tudi zaradi ogromnega števila gostujočih navijačev. Na tekmi z Norveško ni bilo malo tistih, ki so razmišljali o tem, da je stadion razprodan zaradi prihoda zvezdnika Manchester Cityja Erlinga Haalanda. A četudi so ljubitelji nogometa prišli preveriti, kakšen je norveški stroj za doseganje zadetkov v živo, so domov po zmagi Slovenije odhajali z zavedanjem, da se ta generacija lahko kosa tudi z zelo kvalitetnimi reprezentancami in velikimi nogometnimi imeni.

In tako so prišli znova, tokrat na pripravljalno tekmo s Črno goro, ki ni nosila nobenega tekmovalnega naboja. Resda je bil stadion poln otrok, ki so imeli ob ugodnem terminu za družinski obisk srečanja brezplačen vstop. A 11.000 gledalcev, ki so v živo videli zmago Slovenije proti balkanskim rivalom (1:0), je dokaz, da marsikdo v deželi pod Alpami znova čuti, da se morda rojeva nova nogometna pravljica. Izjemno veseli bomo, če bo svoje najlepše poglavje čez leto in pol spisala v Nemčiji.