Marsikomu se zdi, da je še včeraj s svojimi dolgimi nogami preigraval nasprotnike in z žogo počel, karkoli se mu je pač zazdelo. Dirigent, general, genij in kasneje eden največji vseh časov. To so nadimki, ki mu jih je pripel nogometni svet. Zinedine Zidane je bil ikona generacije, nogometaš, zaradi katerega s(m)o se številni zaljubili v najpopularnejši šport na svetu. Danes legendarni "Zizou" praznuje abrahama.

Galtier le še vprašanje časa, Zidane ob abrahamu brez posla

Ligue 1

23. Jun 2022 0

Ligue 1

23. Jun 2022 0

Leta 1998 je v Franciji vladala “Zizoumanija”. Galski petelini so v svoji domovini gostili svetovno prvenstvo in iskreno verjeli, da bodo po desetletjih čakanja vendarle v zrak dvignili sveti gral nogometa. Zlati pokal, poimenovan po njihovem rojaku Julesu Rimetu. In tisti, ki naj bi ga prinesel narodu, ki verjame, da je najbolj nogometen na svetu, je bil Zinedine Zidane. Zvezdnik torinskega Juventusa je bil takrat najboljši nogometaš na planetu.

Zdelo se je, da enormen pritisk, ki ga nosi na svojih ramenih, Zidane odlično prenaša. S svojo eleganco in lahkotnostjo je bil vselej osrednja figura Francozov, a že na tistem turnirju je pokazal tudi svojo šibko točko. Na tekmi s Savdsko Arabijo je po nepotrebnem pohodil nasprotnika in bil izključen.

A znova je bil pravi takrat, ko je bilo to najbolj potrebno. V velikem finalu so se galski petelini na tekmi, na kateri bi napolnili vsaj deset stadionov Stade de France, pomerili z Brazilci. Za Francoze je bila ta tekma največji športni dogodek v zgodovini države. In junak, ki je “tricolorom” priigral prvi naslov svetovnih prvakov, je bil Zinedine Zidane. Svojo vsestranskost je dokazal z dvema zadetkoma z glavo, pri 24-letih pa se je dokončno vpisal v zgodovino – ne le francoskega, ampak svetovnega nogometa.

Mojster velikih potez – takšnih in drugačnih

Čeprav je bil to največji dosežek njegove kariere, za katerega je bil nagrajen tudi z zlato žogo, je bila ta tudi v nadaljevanja polna presežkov. S Francijo je leta 2000 postal še evropski prvak, z Realom je v sezoni 2000/2001 v družbi galaktikov osvojil Ligo prvakov. Na zadnji dan svoje aktivne igralske kariere je bil blizu ponovitvi čarobnega leta 1998, a je v velikem finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji (2006) znova za trenutek “izgubil film”. Njegov udarec z glavo, s katerim je podrl Marca Materazzija, je šel v nogometne anale, zagotovo pa ga nikoli ne bodo pozabili Italijani, ki so v tistem finalu prišli do naslova svetovnih prvakov.

Še trofejnejši, kot je bil v igralski karieri, je Zinedine Zidane v trenerski. Z madridskim Realom mu je uspelo nekaj, čemur se pred tem ni niti približal nihče – trikrat zapored je osvojil prestižno Ligo prvakov in se še enkrat več zapisal v nogometno zgodovino.

Ob abrahamu delil svoje spomine

O tem, da je v najpopularnejšem športu pustil neizbrisen pečat, ni prav nikakršnega dvoma. Medtem, ko je zavrnil prestižno službo pri Paris Saint Germainu in čaka na selektorski stolček Francije, pa je “Zizou” dopolnil abrahama. Z velikim intervjujem se mu je za vse dosežke poklonil veliki L ´ Eqipue, mi pa vam ponujamo nekaj njegovih najbolj zanimivih odgovorov.

“Vse moje lovorike hrani moja mati. Tudi zlato žogo. Nihče jih ne sme vzeti.”

“Najboljša sezona? 1999/2000. Ne samo zame. Na evropskem prvenstvu 2000 smo bili popolni. Vrhunec te generacije.”

“Sanje o madridskem Realu so se večale skozi kariero. Ko si igral za Juventus in s Francijo osvojil vse, kar se v nogometu lahko osvoji, pri 28 letih razmišljaš o naslednjem nivoju. Zame je bil to Real. To sem vedel jaz in tako je mislil tudi Florentino Perez. In ko on dobi določeno idejo, potem se ta navadno hitro realizira. Prvič, ko sva se srečala, sva se dogovorila. Tu ni bilo drugega ali tretjega zmenka. Florentino je človek, ki se ne šali. Ko reče, da bo nekdaj naredil, to tudi naredi.”

“Moja najljubša številka je številka 5. Pet let pri Juventusu, pet let pri Realu. Pet zmag v Ligi prvakov – prva kot igralec, druga kot pomočnik Carla Ancelottija in tri kot glavni trener. Če sem bil v hotelu v petem nadstropju, smo v 99 % tekmo dobili.”

“Ligo prvakov je težje osvojiti kot trener. Zadolžen si za 25 igralcev, a ne le to, vodiš klub, institucijo, kakršna je Real Madrid. To je veliko breme, ki ga nosiš drugače, kot si ga v igralski karieri. Osvojiti Ligo prvakov, še posebej trikrat zapored, nima povezave s srečo. Je trdo delo. Delal sem kot nor. Igralci so mi zaupali in jaz sem zaupal njim. Kot igralec prideš na trening ob devetih in si ob enih doma. Ko sem bil trener, sem prišel v klub ob osmih zjutraj in sem bil doma ob enajstih zvečer. Enostavno veš, da ne delaš samo zase, ampak za celoto.”

“Ko se lotim nečesa, je z namenom, da zmagam. Živim za zmage, drugače ne znam. Seveda ne zmagujem vedno, a naredim vse, da bi. In ko zmagam, nisem presenečen, saj sem dal svoj maksimum. Trdo sem delal. In ko delaš, potem sledi nagrada.”

“Želim postati francoski selektor. Nekega dne, upam, bom to postal. Kdaj? To ni odvisno od mene. A želim si skleniti celoten krog. Najboljše stvari v moji karieri so se zgodile v državni reprezentanci. To je vrhunec. In zato je selektorsko mesto trdo zasidrano v moji glavi. Danes je ekipa sestavljena in ima jasno zastavljene cilje. A ko se bo ponudila priložnost, bom nanjo pripravljen. Francoska reprezentanca je najlepše, kar se ti lahko zgodi v karieri.”