Danes 80 let praznuje eden najboljših, za mnoge pa tudi najboljši nogometni trener vseh časov, sir Alex Ferguson. Ob Škotovem velikem življenjskem jubileju ugotavljamo, kaj vse je dolgoletnemu trenerju Manchester Uniteda uspelo in zakaj je bil tako dober.

Alex Ferguson je “Alex Ferguson” postal v Manchester Unitedu, na klopi katerega je preživel kar 26 let in spremenil njegovo zgodovino. Z njim je osvojil kar 38 lovorik.

Od tega 13 naslovov angleškega prvaka. Toliko, kot jih je Arsenal osvojil v vsej svoji zgodovini. Toliko, kot jih imata Manchester City in Chelsea skupaj.

Dvakrat, v letih 1999 in 2008, je bil tudi evropski prvak in še dvakrat v ligi prvakov zaigral v velikem finalu. Izgubil je v letih 2009 in 2011.

Začetek nabiranja lovorik v Aberdeenu

Toda Fergie je to, da je odličen trener, pokazal še marsikje. Nenazadnje že na samem začetku, ko je s 32 leti trenersko pot začel pri škotskem nižjeligašu East Stirlingshirju in jo po enem letu v nadaljeval pri St. Mirrenu. V roke ga je dobil pri dnu tretje lige. Ko je čez štiri leta odšel v Aberdeen, je bil z njim drugoligaški prvak.

V Aberdeenu je v osmih letih prekinil vladavino Celtica in Rangersa. Le v 15 sezonah, odkar je bila daljnega leta 1900 ustanovljena, v škotski prvi ligi prvak ni bil kdo izmed dveh velikanov iz Glasgowa. Trikrat se je zgodilo med letoma 1978 in 1986, ko je bil najboljši Aberdeen s Fergusonom.

Ob tem je z njim osvojil še pet pokalnih lovorik in leta 1983 prišel tudi do zmage v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev. V finalu je s 3:0 premagal veliki Real Madrid. Tistega leta je zmagal tudi v evropskem superpokalu.

Svetovno prvenstvo in prihod v Man Utd

Mimogrede, ste vedeli, da je bil Ferguson kratek čas tudi selektor? Ne samo to, v tej vlogi je bil celo na svetovnem prvenstvu.

Zgodilo se je leta 1986, ko je na čelo škotske reprezentance vskočil po nepričakovani smrti takratnega selektorja Roya Atkinsona nekaj mesecev pred začetkom mundiala v Mehiki.

Od tekmovanja se je poslovil po predtekmovanju in po njem prišel na Old Trafford. Usedel se je na klop Manchester Uniteda in tam postal najdlje trajajoči trener v klubski zgodovini.

Pred njim je bil United v več kot 80 letih angleški prvak sedemkrat. Na novo lovoriko je čakal kar 19 let. Ko je Škot leta 2013 zaključil trenersko pot, je bil z 20 prvenstvenimi lovorikami angleški rekorder, kar je še danes. Pa čeprav v naslednjih osmih letih do danes niti enkrat več ni bil angleški prvak.

2154 tekem in 48 lovorik

Ferguson je v trenerski karieri skupaj osvojil kar 48 lovorik, kar je svetovni rekord.

Vodil je natanko 2154 tekem, v tem času pa izpustil le tri. Eno zaradi sinove poroke, drugo zaradi pogreba bratove žene in tretjo zato, ker je odšel na pot v Španijo, da bi na Old Trafford pripeljal Davida De Geo.

No, na 17 tekmah pa ga ni bilo na klopi zaradi suspenzov, ki jih je zaradi svojega divjanja ob igrišču dobil. Ogledal si jih je s tribune.

Vse lovorike Alexa Fergusona:

-Aberdeen:
Škotsko prvenstvo: 1980, 1984, 1985.
Škotski pokal: 1982, 1983, 1984, 1986.
Škotski ligaški pokal: 1986.
Evropski pokal pokalnih zmagovalcev: 1983.
Evropski superpokal: 1983.

-Manchester United:
Angleško prvenstvo: 1993, 1994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2001, 2003, 2007, 2008, 2009, 2011, 2013.
Angleški pokal FA: 1990, 1994, 1996, 1999, 2004.
Angleški ligaški pokal: 1992, 2006, 2009, 2010.
Angleški superpokal: 1990, 1993, 1994, 1996, 1997, 2003, 2007, 2008, 2010, 2011.
Liga prvakov: 1999, 2008.
Evropski pokal pokalnih zmagovalcev: 1991.
Evropski superpokal: 1991.
Medcelinski pokal: 1999.
Klubsko svetovno prvenstvo: 2008.

Fergiejev “fen”

Prav samozavest in strogost, ki sta včasih mejili na ošabnost, sta morda Fergusona najbolj zaznamovali.

Nepozaben Fergiejev “fen” – nadiranje igralcev v garderobah, ki naj bi bilo tako glasno, da je nogometašem dvigovalo lase – , je ena od stvari, ki padejo na misel, ko se spomnimo nanj.

Pa znameniti nogometni čevelj, ki ga je v navalu besa brcnil v čelo Davida Beckhama po porazu proti Arsenalu z 0:2 in je mesece zabaval angleško javnost. Do poletja tistega leta, ko se je Beckhamova era na Old Traffordu končala. Odšel je v Real.

“Beckham je bil eden od najbolj marljivih in talentiranih nogometašev, kar sem jih imel. Dokler se to ni spremenilo,” je Ferguson povedal po šokantnem odhodu angleškega super zvezdnika v Madrid. Ciljal je seveda na njegovo takrat svežo ljubezen, članico zvezdniške glasbene skupine Spice Girls Victorio Adams.

“Nihče nikoli ne sme biti večji od kluba,” je ob tem dejal Ferguson, ki ga je zelo razjezilo tudi to, da se je incident iz garderobe na Highburyju naslednji dan znašel na naslovnicah časopisov in v udarnih špicah vseh televizijskih oddaj. Bolj kot kdorkoli je namreč prisegal na krilatico, ki jo v športu slišimo pogosto: “Kar se zgodi v garderobi, ostane v garderobi.”

Zvestoba do groba

Svojim nogometašem je, če so bili zvesti njegovim smernicam dela, vselej stal ob strani. Tako je bilo ob incidentu stoletja, ko je Eric Cantona leta 1995 brutalno napadel navijača Crystal Palaca.

Pa tudi z Beckhamom, ki je po izključitvi na svetovnem prvenstvu 1998 postal državni sovražnik številka ena.

Njegovo podporo je imel po prihodu s svetovnega prvenstva 2006, na katerem je na četrtfinalni tekmi med Anglijo in Portugalsko izsilil izključitev Wayna Rooneyja, tudi Cristiano Ronaldo, ki se je seveda znašel na udaru otoške javnosti.

Grob in zelo neprizanesljiv

Do svojih igralcev je bil po drugi strani pogosto zelo neprizanesljiv. Steve Bruce, danes uspešni trener, nekoč pa nogometaš Manchester Uniteda, je povedal anekdoto o tem, ki jo je s Fergusonom doživel.

Ob polčasu ene od tekem mu je v garderobi zazvonil telefon, ki ga je imel prižganega zaradi tega, ker je bila žena v bolnišnici. Ferguson je kljub temu ponorel. “Me ne zanima!” se je zadrl, prijel telefon v roke in ga vrgel ob steno.

Sam proti vsem

Velike sovražnike je Ferguson videl tudi v sodnikih. Vseskozi jih je kritiziral in jih še danes. “Tempo tekme je bil tak, da bi ga lahko spremljal samo dobro pripravljen sodnik. On to ni. Videti je kot mesarjev pes. Med tekmo se je ustavljal, da bi se lahko spočil,” je nekoč zabrusil Alanu Wileyju.

Zelo pogosto se je prepiral tudi z nasprotnikovimi trenerji. Njegova “muza” je bil predvsem dolgoletni rival iz Londona, Arsenalov Arsene Wenger. “Pravijo, da je zelo pameten. Da govori pet jezikov. V moji akademiji imam 15-letnega fanta iz Slonokoščene obale, ki jih govori šest,” je ob neki priložnosti povedal o Francozu.

Nič kaj prizanesljiv ni bil niti do rivalov. Manchester Cityja v prvi vrsti. “Manchester City je kot nadležen, glasen sosed. Na živce ti gre, a ne moreš spremeniti nič. Moraš se sprijazniti in živeti z njim. Veliko pričakujemo od njega, ampak na koncu se ne zgodi prav nič,” je povedal o mestnem tekmecu, ki je v Fergusonovem času osvajal bolj malo lovorik.

Ferguson se je veliko prepiral tudi z novinarji. Največji britanski medij, kultni BBC, je svoj čas dolgo bojkotiral. Z njegovimi novinarji ni kar sedem let govoril. Zgodilo se je celo to, da nekaj časa izjav ni dajal niti lastni klubski televiziji! Zaradi tega, ker je bil užaljen ob eni izmed opazk v njenem programu. Z obveznostmi je nadaljeval šele po javnem opravičilu.

“Sam proti vsem” je bilo njegovo vodilo, iskanje zunanjih sovražnikov ga je gnalo naprej, toda Ferguson je bil veliko več kot zgolj samo to. Nenazadnje je bil to tudi del njegove strategije, zaradi katere je uspel. Na trenutke je deloval kot politik, drugič kot psiholog.

Fergiejeve minute

“Po koncu te tekme bo pokal le tri metre od vas, a se ga ne boste mogli dotakniti. Za mnoge od vas bo to najbližje, kar mu boste kadarkoli prišli. Ne dovolite si, da se v to garderobo vrnete, brez da bi na igrišču za zmago naredili vse,” je Nicky Butt opisal njegove besede ob polčasu finala lige prvakov 1999, v katerem je Manchester United proti Bayernu Münchnu zaostajal z 0:1.

Na koncu je z goloma v 91. in 93. minuti prišel do zmage z 2:1. Fergiejeve minute. To je izraz, ki je na Otoku nastal za odločilne gole v zadnjih minutah tekem, ki jih je Manchester United pod njegovim vodstvom dosegal nevsakdanje veliko. Najbolj nepozabna sta seveda zgoraj omenjena v velikem finalu na stadionu Camp Nou v Barceloni izpred 22 let.

Mladost je prednost

Še bolj kot to ga je zaznamovalo njegovo delo. Čeprav mu gre zdajšnja generacija, socialna omrežja in vse, kar pride z njimi, pošteno na živce, je kot trener mladim vedno zaupal. “Če mlade postaviš pred bodečo žico, bodo šli na glavo skozi njo. Starejši bodo iskali drugo, lažjo pot. Mladi so zate pripravljeni narediti vse,” je nekoč povedal o tem.

Njegov pri vrhunec pri Manchester Unitedu, trojno krono leta 1999, je dočakal z generacijo letnika 1992, v kateri so bili ob Beckhamu še Paul Scholes, brata Garry in Phill Neville, Butt … Vsi so bili mladi fantje iz klubske akademije, ki jim je priključil še nekaj izkušenih mož (Peter Schmeichel, Jaap Stam, Dwight Yorke, Andy Cole …)

Drugič, ko je postal evropski prvak, se je vse vrtelo okoli Ronalda. Nogometaša, ki je sčasoma tako kot Beckham postal reklamni pano na dveh nogah, a je bil tudi vse tisto, kar Ferguson tako zelo obožuje. Mlad fant, ki stremi k perfektnosti in se vsako minuto življenja sprašuje, kako bi lahko bil še boljši.

Zelo mlad je bil ob pohodu na evropsko lovoriko tudi Fergusonov Aberdeen. V finalu pokala pokalnih zmagovalcev 1983 proti Realu so bili v začetni enajsterici kar trije najstniki. “To ni bil nogomet, ampak perfekcionizem moštvene igre,” je po tem porazu povedal takratni trener Madridčanov, sloviti Alfredo Di Stefano, in nehote opozoril na drugo lastnost Fergusonovih ekip. Moštven duh.

Dvakrat je bil ”blizu” odhoda

Ferguson je bil na svoji trenerski poti odpuščen samo enkrat, in sicer pri St. Mirrenu. Še takrat ne zaradi rezultatov, ampak drugih nesporazumov.

Urbana legenda sicer pravi, da je bil daljnega leta 1990 tudi blizu odpovedi pri Manchester Unitedu. Če v pokalu FA takrat ne bi premagal Nottingham Foresta, naj bi zagotovo postal bivši trener. Toda takratni predsednik rdečih vragov Martin Edwards je to zgodbo že večkrat zanikal.

Precej bližje odhoda s klopi Manchester Uniteda naj bi bil leta 2001, ko je po nekaj slabših rezultatih celo najavil, da se bo po koncu sezone poslovil, zaradi česar so na Old Traffordu že iskali nove rešitve, a si je potem premislil in ostal.

Mnogi so prepričani, da je bil to zgolj spreten manever, s katerim je malce ”prebudil” ekipo in ljudi v klubu.

Potem je osvojil še 17 lovorik in bil še sedemkrat angleški, enkrat pa evropski prvak.

Velika družina na Old Traffordu

Teden dni pred tem finalom proti Realu je Ferguson obiskal žene in dekleta vseh nogometašev Aberdeena in jih prosil, naj bodo do svojih mož oziroma fantov prizanesljive. Razložil jim je, da se bodo zaradi napetosti njihovi partnerji do tekme zagotovo obnašali malce drugače kot sicer.

Ko je prvič prišel na Old Trafford, je ob igralcih in članih uprave spoznal ves ustroj kluba. Tudi kuharje, varnostnike, ljudi iz marketinga … Spoznavni zajtrk je organiziral celo s čistilkami. Kjerkoli je bil, je namreč stremel k temu, da se vsi v klubu in okoli počutijo kot del velike družine, ki vedno drži skupaj. Obiskoval je pogrebe sorodnikov klubskih uslužbencev, skrbel za rojstnodnevne čestitke, odpisoval na pisma navijačev …

Ko smo že pri Manchester Unitedu. Vanj je prišel, ko je v otoškem nogometu vladala kultura pijančevanja. Na Old Traffordu so bili glede na razmere v tistih časih celo zelo strogi. Nogometaši od tam imeli v pogodbah zapisano pravilo, da dva dni pred tekmami alkohola na smejo piti. Ferguson ga je takoj spremenil. Nogometaš Manchester Uniteda alkohola po novem med sezono ni smel piti nikoli.

Nogometni inovator

Možnosti svoje ekipe je želel maksimizirati na vse mogoče načine. Bil je eden prvih trenerjev, ki je v proces dela svojih nogometašev vključil tudi prehrano. Imel je nutricioniste in s seboj na gostovanja vlačil klubske kuharje. Klubu je priključil psihologe.

V delo kluba je med prvimi vpeljal analizo statističnih podatkov in ob igrišče postavil številne kamere. Manchester United je leta 2010 postal ena od prvih ekip na svetu, ki je začela uporabljati GPS sistem.

Danes je vse to seveda vsakdanje, a takrat, pred 30, 40 leti še zdaleč ni bilo.

Bil je med najbolj zaslužnimi, da je leta 2002 zrasel Carrington. Takrat eden najbolj modernih trening centrov na svetu. Tam so nastale tudi prve spalne komore, v katerih so nogometaši počivali med treningi.

Ob tem je pazil, da so se v centru počutili kot doma. Nemalokrat je tja pripeljal tudi njihove otroke. “Da so se žene doma vsaj malo spočile,” je povedal o tem. Ko je iz Manchester Uniteda odšel, je imel ta svoje fitnese, ledene kopeli in še marsikaj. Celo svojega zobozdravnika.

Bil je pazljiv na vsako malenkost. Tudi na to, kakšna je zelenica. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Manchester United prek Giggsa in Beckhama napadal predvsem po krilih, je pred tekmo vselej preveril, ali je bilo igrišče ob avt linijah brezhibno.

Pazil je celo na barvo dresov. Ko mu je eden od strokovnjakov povedal, da siva barva gostujočih dresov zmanjšuje vidljivost med nogometaši, jo je ukinil.

Veliki brat

Bil je prisoten vseskozi in vsepovsod. Seveda je imel ob sebi svoje ljudi, ki jim je zaupal, a je vse videl in vse vedel. Bil je kot veliki brat.

Vodil je treninge in jih načrtoval. Prste je imel zraven pri organizaciji gostovanj in izbiri hotelov, v katerih bo z ekipo bival. Nadzoroval je vse. Tudi ogrevanja. Bil je trener in hkrati športni direktor, ki je pri okrepitvah opravil vse. Jih skavtiral, se z njimi dogovarjal in jih na koncu tudi pripeljal v klub.

Znan je bil tudi po tem, da je bil, če si je koga želel, pri tem zelo vztrajen. Darren Fletcher, ki je imel takrat šele 15 let, je dejal, da je njegovo mamo klical sredi noči. Ker je bila ta neodločna, pa ji sporočil, da se jutri zjutraj vidita pred njenim pragom. Čez noč je iz Manchestra odletel na Škotsko. Zaradi enega nadarjenega fanta.

“Ker si vedno vedel, da bdi nad vsem, si moral biti v vsakem trenutku delovnega procesa stoodstoten. Če bi bili zraven samo pomočniki, bi se lahko malce sprostil, kaj naredil tudi z levo roko, tako pa si vedel, da bo prvič, ko ne boš stoodstoten, počilo,” je o Fergusonovem nadzoru povedal Butt.

“Nenehno nam je govoril zgodbo o nekem milijarderju, ki je vsak dan prihajal v službo ob sedmih zjutraj in iz nje odšel pozno zvečer. Vedno je prišel kot prvi in odšel kot zadnji. Vseskozi nam je sporočal, da česarkoli, kar je manj kot vse, ne bo sprejel,” je o svojem slovitem trenerju še povedal Butt.

Ferguson je vseskozi skrbel tudi za to, da je vpijal znanje. Tako je obiskal Bayern, da bi spoznal njegov medicinski center in tamkajšnje metode dela. Pri Milanu se je mudil, da je preučil tamkajšnji odnos do svojih starejših igralcev, veteranov, ki je bil v času Silvia Berlusconija na San Siru brezhiben.

Nič manj kot največ

Od prvega do zadnjega dne je pazil na vsako malenkost in od svojih nogometašev zahteval največ. Ne samo na zmage, zanimal ga je vsak gol. To je razumljivo. Nenazadnje je kar dvakrat brez naslova v Angliji ostal zaradi slabše razlike v zadetkih.

“Vedno nas je opozarjal predvsem na nasprotnikove napake. Zelo redko je govoril o njegovih prednostih,” je še eno zanimivost o Fergusonu razkril Butt.

”Dan za tem, ko smo leta 1999 v Barceloni postali evropski prvaki in osvojili trojno krono, pred tem smo zmagali še v angleškem prvenstvu in pokalu FA, smo sedeli za mizo. Na njo sem postavil medaljo za zmago v ligi prvakov, a mi je naročil, naj jo pospravim. To je zdaj za nami, osredotočiti se moramo na nove izzive, je povsem resno dejal,” je anekdoto, ki razkriva Škotov obsedenost z zmagami, povedal njegov pomočnik na Old Traffordu med letoma 1999 in 2001, Steve McLaren.

”Bil je neverjeten vodja. Lahko bi bil na čelu kateregakoli podjetja ali organizacije na svetu, pa četudi o poslu, ki bi se ga lotil, ne bi vedel nič. Vsega bi se hitro priučil,” je o svojem slovitem sodelavcu še povedal McClaren.

Praznina po njegovem odhodu

Po Fergusonovem odhodu leta 2013 je v Manchester Unitedu nastala velika praznina. Povsem pričakovano.

Podobno se je dogajalo vsem korporacijam, ki so vzpon doživele predvsem po zaslugi posameznikov. Microsoft je imel velike težave po odhodu Billa Gatesa, Apple je potreboval nekaj časa, da se je dvignil na noge po Stevu Jobsu …

Manchester United, ki je s Fergusonom lovorike osvajal kot po tekočem traku, je v zadnjih osmih letih osvojil vsega štiri. Nobene od pomembnejših.

Leta 2017 je zmagal v Ligi Europa in ligaškem pokalu. Leto pred tem je osvojil pokal FA in angleški superpokal.

Trenerji Man Utd po Alexu Fergusonu:

Julij 2013 – april 2014: David Moyes.
April 2014 – junij 2014: Ryan Giggs.
Julij 2014 – maj 2016: Louis van Gaal.
Julij 2016 – december 2018: Jose Mourinho.
December 2018 – november 2021: Ole Gunnar Solskjaer.
November 2021 – december 2021: Michael Carrick.
December 2021 – Junij 2022: Ralf Rangnick.

Po odhodu z Old Trafforda naj bi Ferguson za naslednika izbral Davida Moyesa, ki je potem tudi postal trener, pa čeprav je bil bojda njegov prvi kandidat Josep Guardiola, ki pa je potem pristal pri Bayernu in pozneje pri velikem Unitedovem tekmecu, Manchester Cityju.

Morda bi bilo, če bi Španec končal na drugi strani Manchestra, drugače, tako pa se je v zadnjih osmih letih v vlogi Fergusonovega naslednika, če ne upoštevamo dveh kratkoročnih vmesnih rešitev, zvrstilo kar pet trenerjev.

Samo en je Alex Ferguson

Škotu se ni približal še nihče. Njegova zgodba, ki jo je spisal na Old Traffordu, je nepozabna.

Pred kultnim stadionom, ki mu tudi po njegovi zaslugi pravijo gledališče sanj, že nekaj časa stoji njegov kip. Tam ima tudi svojo tribuno. Že vrsto let nosi tudi viteški naziv. Toda bolj kot karkoli bo za njim ostal pečat, ki ga je v nogometu pustil.

Njegova zgodba je večja od življenja. Samo en je Alex Ferguson in danes bo upihnil 80 svečk.

Če bo ob torti morda uprizoril svoj znameniti “fen”, bo brez težav ugasnil vse naenkrat. Za stare dobre čase. In na še mnogo let. Vse najboljše, Fergie!