Slovenske nogometne jeseni oziroma leta 2022 je konec. A saj veste, kako gre tista klišejska: "Vsak konec je nov začetek." Še posebej to velja za tokratno analizo prvega dela sezone v Prvi ligi Telemach, v kateri se bomo bolj kot s tem, kar je bilo, ukvarjali s tem, kar bo. Pred vami je torej temeljit pregled dogajanja v vseh desetih prvoligaših slovenskega nogometa. Skupen zaključek pa - lestvica bo maja precej, precej drugačna, kot je decembra.

NK Olimpija Ljubljana

Glede na zares sijajne predstave Olimpije v tej nogometni jeseni, ni malo takšnih, ki so zeleno-belim že pred drugim delom sezone pripisali novo prvenstveno zvezdico, prvo po letu 2018. A počakajmo, zima bo dolga, vsak premor brez tekmovalnega nogometa pa v zmajevem gnezdu tradicionalno pomeni prevrate, obrate in celo salte domala večno neurejenega ustroja kluba, ki je tudi to zimo na precej trhlih temeljih.

V vsakem primeru je potrebno trenerju Albertu Rieri priznati, da je bila njegova ekipa z naskokom najboljša v letošnji jeseni. Se pa lahko pogovarjamo o tem, ali je prednost kar trinajstih točk realen odraz razmerja moči. Zmajem je šlo v resnici na roko kar nekaj “nogometnih momentov”, tudi sodniške piščalke pa so pele pesem, ki je lepo zvenela v ušesih tistih, ki stiskajo pesti za Olimpijo.

Toda v prvi vrsti so vendarle za to prednost zaslužni igralci zeleno-belih. Izstopajočih posameznikov v tej jeseni ni manjkalo. Timi Max Elšnik je zdaj že preverjena kvaliteta na sredini igrišča, kjer se je zares sijajno dopolnjeval z nogometnim “terierjem” Agustinom Doffom, čarovnikom Mariem Kvesićem in nogometno genialnim Svitom Sešlarjem. A največ zaslug za dominanco Olimpije ima vendarle vratar Matevž Vidovšek. Doslej popolnoma anonimni čuvaj mreže je v tej sezoni prve lige branil na štirinajstih tekmah, prejel pa en sam, samcat zadetek. Tu presežnikov enostavno zmanjka.

Igralci in trener so na igrišču naredili svoje. Zdaj so na potezi pisarne. Če namreč zapadle obveznosti Olimpije ne bodo poravnane in v zmajevo gnezdo ne bo novih okrepitev, bodo odnosi med vodstvom kluba in trenerjem skrhani do te mere, da se lahko zgodi marsikaj. Če se ob tem zgodi še kakšna prodaja pa bi lahko Riera, ki je bil v zadnjih tednih tako ali tako vse prej kot dobre volje, dokončno izgubil potrpljenje. In potem bi bila sezona lova na Olimpijo zares popolnoma odprta.

Naša napoved: Olimpija bo prvak, a v zaključku nas čaka tesen in dramatičen razplet sezone.

FC Koper

Drugo mesto Koprčanov po prvem delu sezone je presenečenje. Res je, da so kanarčki v prejšnji sezoni osvojili pokalno lovoriko in bili blizu celo dvojni kroni, a od takrat se je ekipa precej spremenila. Odšli so nosilci, dva v napadu – Lamine Colley in Kaheem Parris ter dva na sredini igrišča – Ivan Jelić Balta in Ivica Guberac. Če temu dodamo še poškodovanega Maksa Barišića, potem je bilo enostavno nerealno pričakovati, da bo moštvo tudi letos tako uspešno, kot je bilo v minulem tekmovalnem obdobju.

A Zoranu Zeljkoviću in sodelavcem je uspelo koprsko barko zadržati visoko, tik pod vrhom prvenstvene lestvice. Pri čemer ni zanemarljivo, da večina novincev, ki naj bi nadomestili lanskoletne nosilce, niti približno niso upravičili pričakovanj. Dario Kolobarič je koprski strel v prazno in njegova prihodnost je pod velikim vprašajem, Žiga Laci ni upravičil pričakovanj, ki jih je nosil status posojenega nogometaša AEK-a, tudi pravega Rudija Požega Vancaša na Bonifiki še čakajo.

Veliko je bilo tako pri Koprčanih odvisno od dnevne forme Andreja Kotnika. Ko je bil pravi, je ustvarjal presežke, ki so vodili do dobrih rezultatov. Ko ni bil, je trpela tako igra kot tudi rezultati. Trener Zeljković poudarja, da ekipa pozimi potrebuje okrepitve, če želi biti pri vrhu. In ima popolnoma prav. Tudi po naših informacijah se bo v naslednjih mesecih na Bonifiki ogromno dogajalo na področju prihodov in odhodov. Kakšen Koper lahko pričakujemo v drugem delu, je torej izjemno težko napovedati.

Naša napoved: Ambiciozen cilj lovljenja Olimpije bo zelo težko uresničljiv, zdi se, da Koper čaka krčevit boj za uvrstitev v evropska tekmovanja.

NK Celje

“Gremo na naslov prvaka!” so že pred lansko sezono odločno napovedovali v taboru grofov. Končalo se je povsem v nasprotju z njihovimi željami, grofje so tekmovalno obdobje končali tik nad cono izpada. “Lani smo se nekaj naučili, spet je naš cilj naslov!” se je glasilo sporočilo iz celjskih pisarn pred letošnjo sezono. In lekcije so res zalegle, Celjani so v vseh pogledih bistveno boljši, kot so bili lani, a še vedno precej daleč od tega, kar si želijo.

Celjski vložki v kader se povečujejo iz prestopnega roka v prestopni rok. Ker Celje ni nogometna znamka, ki bi premamila velika nogometna imena, jih v knežjem mestu privabijo z (za slovenske razmere) zelo donosnimi pogodbami. In posledično jezijo tekmece, ki jim tega ne morejo ponuditi. Pozitivna plat nakupovanja ruskih investitorjev je ta, da jih v resnici zanimajo slovenski nogometaši. Celje je edina ekipa, v kateri je vsaj dvakrat v sezoni tekmo začelo deset Slovencev.

Celje ima kvaliteto, pa tudi širino kadra in izkušnje. Kaj jim manjka za naskok na sam vrh? Zdi se, da energija, motiv, želja. Bodimo pošteni, novačenje igralcev z zajetnimi pogodbami je lahko dvorezen meč. Dobiš seveda kvaliteto, po drugi strani pa je vprašanje, koliko so nekateri fantje, ki so že izkusili tudi višjo raven nogometa, še motivirani za “grizenje trave” in neizprosen boj za celjski dres. Vsekakor vodstvo kluba prihajajočo pomlad pričakuje nove korake v pravo smer, proti vrhu. In nobenega dvoma ni, da bo to pot tlakovala tudi z novimi investicijami v igralski kader.

Naša napoved: Neuvrstitev v Evropo bi bila za Celje prava mala katastrofa. Vidimo jih na drugem ali tretjem mestu.

NK Maribor

Kar malce čudno se sliši, da v nogometnem Mariboru po dobri polovici sezone zadovoljni s četrtim mestom in petnajstimi točkami zaostanka za večnim rivalom Olimpijo. A ker so bili v določenem delu sezone vijoličasti povsem pri dnu lestvice, je končno izhodišče po nogometni jeseni zanje vendarle ugodno. In zato so v taboru aktualnih prvakov zadovoljni, čeprav od silnega veselja in sreče seveda nihče ne skače do stropa pisarn na Mladinski ulici.

Pet zmag v zaključku jeseni pomeni temelj, na katerem lahko vijolice gradijo boljše nadaljevanje sezone. A pri tem ne gre pozabiti na napake, ki so pripeljale do tega, da je bilo potrebno gasiti številne požare, ki so se razširile v sicer tradicionalno najbolj urejenem slovenskem nogometnem okolju. Poletno kadrovanje je bilo vse prej kot dobro in je vijolice stalo evropske jeseni, trenerja Radovana Karanovića pa službe.

Njegov naslednik Damir Krznar je precej drugačna nogometna osebnost. Famozni “prišepetovalci” kluba v njegove pisarne očitno nimajo vstopa, v klub pa je pripeljal Marka Tolića, ki je bil ključen mož mariborskega preporoda v zaključku prvega dela sezone. Hkrati pri Hrvatu stare zasluge nogometašev iz prejšnjega obdobja ne štejejo prav veliko in nobene težave ni imel s tem, da je denimo Roka Kronavetra in Gregorja Sikoška postavil na hladno.

Ker ima ekipa iz mesta ob Dravi zdaj v svojih vrstah še prerojenega Žana Vipotnika in znova kolikor toliko zdravo ter predvsem čvrsto obrambo, ima Maribor res vse nastavke, da pomladi, ko pregovorno vijolice tako ali tako cvetijo, vsaj ogrozi dominantnost ljubljanske Olimpije. Predpogoj? Da uspe Marku Šulerju in sodelavcem tokrat vendarle uspe zadržati jedro ekipe, ki kaže premike v pravo smer.

Naša napoved: Maribor bo prvenstvo končal na 2. mestu.

NK Domžale

Sezona vzponov in padcev je nekaj, kar smo lahko v primeru Domžal pravzaprav pričakovali. Razlog je mlada in neizkušena ekipa, ki se šele uči na lastnih napakah. Kako bi sploh lahko bilo drugače, če večina nosilcev igre rumene družine pred tem niti ni dobila prvoligaške priložnosti za tovrstno učenje.

Tako pač je v nogometu, kolikor je denarja, toliko je “muzike”. Ob Kamniški Bistrici tako ali tako nikoli niso razmetavali z evri, čeprav so jih poleti s prodajami mladih nogometašev zaslužili kar precej, nov priliv pa bo sledil tudi ob dokončni selitvi Benjamina Šeška v nemški Leipzig. Nenehno uvajanje novih mladih talentov pa ima svoj rezultatski limit in zdi se, da je Simonu Rožmanu uspelo ujeti zgornjo mejo tistega, kar Domžalčani v tej sezoni sposobni doseči.

Je pa po drugi strani res, da se v drugem delu sezone vračata Zeni Husmani in Daniel Offenbacher, ki bosta prinesla prepotrebne izkušnje na sredini igrišča. Moramo pa priznati, da sta zelo odgovorno v njune čevlje stopila Jošt Pišek in Žiga Repas, z njunim napredkom so v Domžalah zagotovo zadovoljni. Če potegnemo črto, ravbarji so pozitivno presenečenje dosedanjega dela sezone, a za “evropski boj” bo moral nekaj svoje čarovnije, ki jo je pred tem ponujal na igrišču, zdaj tudi v pisarnah dodati Senijad Ibričić.

Naša napoved: Če v Domžalah ne bodo dodatno investirali v igralski kader, potem bodo najverjetneje ostali brez Evrope.

NŠ Mura

Vsakemu velikemu uspehu sledi padec. Temu nepisanemu pravilu se niso mogli izogniti niti v nogometni Murski Soboti, kjer zelo počasi in s precejšnjimi mukami na novo sestavljajo mozaik, ki je Muri pod vodstvom Anteja Šimundže v minulih letih prinesel celo status najboljše nogometne ekipe na sončni strani Alp.

Jesen Mure je bila izrazito toplo-hladna. Končala se je dobesedno hladno, z minimalnim porazom na zamrznjeni Fazaneriji, ki je črno-bele pahnil na šesto mesto. To pa je zagotovo uvrstitev, ki bi si ob koncu sezone zaslužila negativno oceno. A ne pozabimo, Prekmurce do drugega mesta ločijo le štiri točke. Če bi torej na vse skupaj pogledali skozi pozitivna očala – prostora za napredek je precej, nižje po lestvici pa bržkone ne gre.

Ko bo v naslednjih dneh klub zapustil Luka Bobičanec, bo torej Mura dokončno zaprla najuspešnejše poglavje svoje zgodovine. Damir Čontala že leto dni odpira novo, ki je bistveno bolj atraktivno, a tudi za zdaj precej manj uspešno, kot je bilo Šimundžino. Mladi strateg je v zadnjem obdobju dobil tudi nekaj prepotrebne trde kože, ko s(m)o mnogi ob slabih rezultatih na začetku sezone že zahtevali njegovo “glavo”. A pritisk je seveda sestavni del trenerskega posla, sploh v tako nogometnem okolju, kot je Prekmurje.

Kar ne gre zanemariti, je dejstvo, da imajo črni-beli zavoljo evropskih uspehov in donosnih prodaj trenutno precej polno klubsko blagajno. Čas je za kakšno odmevno okrepitev …

Naša napoved: Mura se bo s Koprom borila za četrto mesto.

NK Bravo

Bravo je tam, kjer se najbolje počuti. V mirni sredini lestvice. Dejan Grabić je sicer trener, ki je vedno znova željan napredka in ga v določenih segmentih ekipe ter delovanja celotnega kluba verjetno vidi, a dejstvo je, da bodo Šiškarji v ustaljenih klubskih okvirjih težko dosegli več, kot je bilo lansko finale pokala in zaključek sezone v zgornjem delu prvenstvene lestvice.

Pri Bravu so sicer pred sezono napovedovali, da bo podoba ekipe drugačna, bolj napadalna kot v prejšnjih sezonah. Deloma se lahko sicer s tem strinjamo, čeprav kakšne posebne revolucije pri Šiškarjih nismo dočakali. Če izvzamemo šest golov, ki jih je zasedba Dejana Grabića natresla razglašeni Olimpiji na oktobrskem mestnem derbiju, potem nobena ekipa v ligi ni bila manj učinkovita kot ravno Šiškarji. Posledica je veliko tesnih in izenačenih tekem, ki so se obrnile na stran nasprotnika.

A tisto, kar Ljubljančane dolgoročno gledano še bolj moti kot neučinkovitost, je pomanjkanje “prodajnih artiklov”, ki bi napolnili klubsko blagajno. V zadnjih sezonah se je vselej našel nekdo, ki mu je iz Brava uspel preskok na višji nivo, to poletje pa takšnega posameznika ni bilo. Bo Šiškarjem odmevna prodaja uspela pozimi? V izložbi je predvsem Almin Kurtović, ki je nedvomno v tej sezoni precej napredoval, ves čas pa nekako čakamo tudi, kdaj bo naslednji korak v svoji karieri storil Martin Kramarič.

Naša napoved: Zanesljivo sedmo mesto in poizkus vnovičnega presenečenja v pokalu.

ND Gorica

Gorico v zimskem obdobju čakajo prepotrebne spremembe. To jesen je moštvo namreč ostalo bolj ali manj na ravni druge lige. Resda z nekaterimi izstopajočimi posamezniki, kot sta Zoran Petrović in Ahmed Ankrah, ki sta ekipi dodajala vrednost. Če vrtnice na klopi ne bi imele prekaljenega trenerskega mačka, kakršen je Miran Srebrnič, bi bilo njihovo izhodišče še bistveno, bistveno slabše.

Jesen je v mesto vrtnic prinesla spremembo vodstva kluba. Poslovil se je Hari Arčon, pred vrati Gorice pa so ameriški investitorji, ki naj bi poskrbeli za dvig kvalitete moštva, obstanek v prvi ligi in nasploh bolj svetlo prihodnost kluba. Kadrovskih sprememb bo verjetno precej, trenutno zagotovo bolj podhranjen del moštva pa je napad, kjer ekipa iz slovenskega Las Vegasa nujno potrebuje tako kreativnost kot tudi učinkovitost.

Glede na celotno situacijo, skromne finance in pomanjkanje kvalitete ekipe, ki za zdaj ni naredila pravega preskoka iz druge v prvo ligo, je jesenskih 13 točk pravzaprav zelo soliden dosežek. Kmalu pa bomo dobili odgovor na to, kako ambiciozni so v resnici severni Primorci, da klub po nekaj sezonah tavanja med prvo in drugo ligo stabilizirajo med slovensko elito.

Naša napoved: Obstanek v ligi.

NK Radomlje

“Uspelo nam je obstati, ampak naslednja sezona bo še težja od letošnje,” nam je takoj po koncu tekme med Taborom in Radomljami v zaključku aprila priznal Nermin Bašić. To je bila tekma, na kateri so si mlinarji zagotovili zgodovinski obstanek v prvi slovenski ligi, a besede tedanjega trenerja rumeno-črnih so se dejansko izkazale kot preroške.

Poslovni model Radomelj je takšen, da se praktično vsak prestopni rok v klubu zgodijo precejšnje spremembe. V poletju pa mlinarji niso uspeli nadomestiti kvalitete, ki jim je v prestopnem roku ušla iz kluba. Odšli so Gedeon Guzina, Ivan Šarić in predvsem Tomislav Mrkonjić, kar je rumeno-črne znova vrnilo nazaj na “tovarniške nastavitve”.

Sezono so Radomljani začeli dobro, vse pa se je podrlo ob poškodbi Ivana Čalušića. Od te točke naprej namreč mlinarji niso več dobili tekme in to je niz, ki zdaj traja že od konca julija. V en glas so tako Radomljani poudarjali, kako prav jim bo prišel zimski premor, da znova strnejo vrste, “se preštejejo” in ocenijo, kako naprej. Jasno, najprej morajo rumeno-črni najti trenerja, a bržkone bo v pomladanski boj za obstanek ekipo odpeljal nekdanji trener Aluminija Oliver Bogatinov.

Naša napoved: Deveto mesto in dodatne kvalifikacije

NK Tabor Sežana

Tujska legija, ki se je v letošnjem poletju naselila na Krasu, ne prinaša nobene dodane vrednosti za slovenski nogomet. A potrebno je upoštevati okoliščine. Izostanek finančnih prilivov osrednjega sponzorja je namreč športnemu direktorju kluba Davorju Škerjancu močno otežil delo in na koncu je pač moral “hudič pojesti muhe”, Tabor pa se je spremenil v agentsko izložbo, v kateri so zbrani fantje z vseh vetrov.

Dušan Kosić je vse skupaj skušal kolikor toliko spraviti v red. A ob poplavi različnih kultur in karakterjev so se stvari hitro začele zapletati. Na roko mu ne gre niti dejstvo, da so v ekipi nogometaši, ki pač morajo igrati zato, da bo klub dobil prepotrebne finančne injekcije. To se seveda nevzdržne razmere za delo in položaj ob koncu jeseni, ko so Kraševci še vedno povsem v igri za obstanek, lahko označimo celo kot uspeh.

Kaj se bo na stadionu Rajka Štolfe dogajalo v naslednjih mesecih, vedo le “mojstri”, kakršen je vedeževalec Blaž. Morda bodo tudi njega v Sežani dejansko poklicali za nasvet, ko jim bo idej, kaj še lahko naredijo, da ne bi izpadli iz lige, počasi zmanjkovalo. Vsekakor bi bila to zanimiva marketinška poteza, kakršne imajo rdeče-črni vedno na zalogi. Vsekakor češnje čaka izjemno težko delo, da obstanejo med elito in nenazadnje tudi preprečijo scenarij, po katerem bi bili pravkar zgrajeni reflektorji najslabša investicija v zgodovini slovenskega nogometa.

Naša napoved: Izpad iz lige.