Ante Šimundža je eden najpomembnejših posameznikov v zgodovini nogometnega Maribora. Na pragu 50. rojstnega dne je Mariborčan to postal še v Murski Soboti in vnovič potrdil, da je človek, ki piše zgodovino.

Ante Šimundža še naprej premika mejnike. Kot nogometaš je igral tudi v tujini, na Japonskem, na Švedskem in v Belgiji, kjer ni pustil posebnega vtisa. Povsem drugače je bilo z Mariborom in Slovenijo.

Nekoč zelo spretni napadalec, ki je s 102 zadetkoma peti najboljši strelec v zgodovini NK Maribor, je avtor njegovega sploh prvega evropskega gola, ko je avgusta 1992 v nekdanjem evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev zatresel mrežo malteškega Hamrun Spartansa.

Ljudski vrt obmolknil: Mura se veseli državnega naslova!

Nogomet

23. Maj 2021 0

Nogomet

23. Maj 2021 0

Poskrbel je za prvi Mariborov gol v zgodovini lige prvakov, ki je vijoličastim septembra 1999 prinesel senzacionalno zmago nad Dinamom v Kijevu z 1:0. Igral je tudi ob zgodovinskem trenutku aprila 1993, ko je slovenska nogometna reprezentanca prvič zaigrala na domačih tleh in v Šiški premagala Estonijo.

Leta 1992 je bil zraven, ko je Maribor prišel do svoje prve lovorike. Osvojil je pokal. Zdaj je lovorik Maribora že 23, Šimundža je v vlogi nogometaša, pomočnika trenerja in glavnega trenerja sodeloval pri več kot polovici.

Lovorike Anteja Šimundže:

– V vlogi nogometaša:
Pokal: 1992, 1994, 1999.
Prvenstvo: 1999, 2001, 2002.

– V vlogi pomočnika trenerja:
Prvenstvo: 2009, 2011.
Pokal: 2010.
Superpokal: 2009.

-V vlogi trenerja:
Prvenstvo: 2014, 2015, 2021.
Pokal: 2020.

Začetek v družbi trenerskih legend

Začel je z mladinci mariborskega Železničarja, na pravo trenersko pot pa se je po pridobljeni trenerski licenci z obeskom sidra, ki ga od takrat nosi okoli vratu in ga spominja na njegove dalmatinske korenine, podal v začetku leta 2007. Z delom je začel v vlogi pomočnika še enega velikana slovenskega trenerskega nogometnega posla Pavla Pinnija pri Celju.

Potem se je dve leti pozneje preselil v strokovni štab najbolj trofejnega trenerja v zgodovini slovenskega nogometa Darka Milaniča v svoj Ljudski vrt in tam začel pisati najlepša leta največjega slovenskega nogometnega kluba. Milaniču je pomagal udariti temelje evropskih uspehov, ki so sledili v letih za tem, in z njim osvojil štiri lovorike. Dvakrat je bil državni prvak.

Potem je konec poletja 2011 prvič dobil priložnost samostojnega trenerskega dela in v roke dobil Muro. Naloga ni bila lahka, Mura je imela po šestih tekmah na začetku sezone le štiri točke in je bila predzadnja. Klub so pestile tudi finančne težave.

Na koncu sezone je bilo razpoloženje v Fazaneriji veliko boljše. Mura je pristala na tretjem mestu in si zagotovila Evropo.

Po uspehu je Mursko Soboto zapustil in se podal v Gradec, a je bila njegova epizoda pri Gaku zelo kratka. Klub se je znašel v hudih finančnih težavah, zato je Avstrijo kmalu zapustil in se v začetku leta 2013 spet vrnil na klop Mure.

Tam je ostal le do konca sezone in se potem za kratek čas preselil v Aluminij iz Kidričevega, od koder prihaja njegova žena.

Potem je trenerska legenda postal tudi sam

Ko je septembra 2013 iz Ljudskega vrta prišel klic Zlatka Zahovića, ki je iskal naslednika Hrvata Anteja Čačića, ni okleval.

Športni direktor evropskega Maribora je dobro vedel, da je Šimundža na klop Maribora računal od samega začetka, to mu je Ante jasno dal vedeti že ob svoji prvi trenerski epizodi v Mariboru. Očitno pa je Zahović dobro vedel tudi to, da je Šimundža za najtežjo slovensko trenersko službo tudi zrel.

Dve trenerski leti Šimundže v Ljudskem vrtu sta morda celo najbolj zlati v vsej mariborski klubski zgodovini. Maribor je v dveh letih osvojil dva naslova prvaka in poskrbel za dva velika evropska podviga.

Najprej se je kot prvi in zadnji slovenski klub prebil iz skupinskega dela Lige Europa in v njej, ko je v Belgiji s 3:1 padel Zulte Waregem, prišel do druge gostujoče zmage v skupinskih delov evropskih pokalov od obstoja Maribora. Za prvo je, naj vas spomnimo, z golom v Kijevu poskrbel Šimundža. Maribor je v 1/16 finala Lige Europa po trdem boju izpadel proti Sevilli, poznejši zmagovalki tekmovanja.

Potem je Mariboru v sezoni 2014/15 prvič po 15 letih čakanja in drugič v zgodovini kluba prinesel še Ligo prvakov. V njej pa kradel točke velikanom, kot so Chelsea, lizbonski Sporting in Schalke. Dokončno je dokazal, da je odličen trener.

Šimundža, ki nogomet živi 24 ur dnevno, je na trenerski poti, po kateri hodi okroglo desetletje, večkrat pokazal še marsikaj drugega. To, da prisega na disciplino in zna udariti po mizi, so v Mariboru spoznali nekateri uveljavljeni nogometaši, ki jih je suspendiral.

To, da zna odgovornost sprejeti tudi sam, je pokazal julija 2015, ko je po bolečem evropskem izpadu proti kazahstanski Astani ponudil odstop. Zahović ga ni sprejel.

Mesec dni pozneje, ko je na večnem derbiju za debakel v Ljudskem vrtu z zmago s 3:0 poskrbela Olimpija, je odstopil še enkrat in nepreklicno odšel. Mimogrede, Astana se je v tisti sezoni potem uvrstila v Ligo prvakov in v njej neporažena ostala štirikrat na šestih tekmah, medtem ko je Olimpija krog pred koncem osvojila naslov.

Čeprav je bil njegov trenerski življenjepis že pred šestimi leti tako bogat, kot je od redkokaterega slovenskega nogometnega trenerja, je bil Šimundža potem kar dve leti brezposeln.

Nekatere ponudbe ga niso prepričale, v igri za nekaj trenerskih služb v tujini je potegnil kratko, nekaterih pa nikoli ne bi sprejel. “Ne,” kratko in odločno na vprašanje, ali bi kdaj sprejel ponudbo Olimpije, vedno odgovori.

Trenerska pot Anteja Šimundže:

• Januar 2017 – junij 2008: pomočnik Pavla Pinnija (Celje)
• Junij 2008 – avgust 2011: pomočnik Darka Milaniča (Maribor)
• Avgust 2011 – junij 2012: Mura
• Junij 2012 – oktober 2012: GAK (Avstrija)
• Februar 2013 – junij 2013: Mura.
• Junij 2013 – september 2013: Aluminij.
• September 2013 – avgust 2015: Maribor.
• Junij 2017 – ?: Mura.

Mura, tretjič: z izkušnjami lige prvakov med drugoligaše

Potem se je poleti 2017 zgodil paradoks. Trener, ki je vodil tekme proti Chelseaju, Sevilli, postavljal evropske mejnike in osvajal domače naslove, je svojo pot nadaljeval v slovenski drugi ligi.

Še tretjič se je usedel na klop Mure, ki se je pobirala po najbolj mračnem obdobju v zgodovini kluba. Sodišča, malverzacije, izguba licence, finančne težave …

Danes, manj kot štiri leta pozneje, je Mura najsvetlejša zvezda slovenskega klubskega nogometa. Lani je drugič v zgodovini postala pokalni, letos prvič še državni prvak.

Ne samo na igrišču, rezultati so vidni tudi v klubskih pisarnah in še kje. Mura je trenutno klub, ki je lahko vzor vsem, zato ne čudi, da ji naslov privoščijo praktično vsi.

Da je nesporni junak večera in sezone Šimundža, smo lahko ob Murinem velikem zmagoslavju v Ljudskem vrtu hitro ugotovili. Najprej so njegovo ime vzklikali najzvestejši navijači Mure s severne tribune, potem so se z juga oglasili tudi pristaši Maribora.

Čakamo le še, kdaj se bodo nanj spomnili tudi na Nogometni zvezi Slovenije. Med kandidati za selektorja ga do zdaj namreč še nikoli ni bilo.

Na to, da je na svoji poti prevečkrat neupravičeno spregledan, pa je simbolično spomnila tudi poteza Sindikata profesionalnih nogometašev Slovenije, ki je na dan njegovega zadnjega velikega nogometnega podviga razglasil najboljšega trenerja sezone. To ni postal on.

Slovenski trenerji z naslovi državnega prvaka:

6 – Darko Milanič (6 Maribor), Bojan Prašnikar (4 Maribor, 2 Olimpija).

3 – Pavel Pinni (3 Gorica), Ante Šimundža (2 Maribor, 1 Mura).

2 – Matjaž Kek (2 Maribor), Slaviša Stojanović (2 Domžale).

1 – Igor Bišćan (Olimpija Ljubljana), Dušan Kosić (Celje), Milan Miklavič (Gorica),Branko Oblak (Olimpija), Nedžad Okčić (Koper), Lučjo Pertič (Olimpija), Ivo Šušak (Maribor),  Rodolfo Vanoli (Olimpija Ljubljana).