Selitev v arabski svet? To je ponudba, ki je ne zavrneš

Foto: Global Game Media

Z nekdanjim kapetanom Olimpije Marcelom Ratnikom smo se pogovarjali o njegovem prestopu v arabski Al Ain, nastopu na klubskem svetovnem prvenstvu, spominih na obdobje v Olimpiji pa tudi o težki odločitvi, da zaradi novega poglavja kariere izpusti nastop na Euru U-21.

Matevž Vidovšek, Agustin Doffo, David Sualehe, Justas Lasickas ter Marcel Ratnik. To so nogometaši Olimpije, ki so se podpisali pod celotno zelo uspešno obdobje ljubljanskega kluba, ki je v zadnjih treh letih osvojil dva naslova državnih prvakov, eno pokalno lovoriko ter dvakrat igral tudi v evropskih tekmovanjih.

Zdaj sta v zmajevem gnezdu ostala samo še Vidovšek in Doffo. A medtem ko sta Sualeha in Lasickas Olimpijo zapustila skozi ‘stranska vrata’ in brez odškodnine, drugače velja za nekdanjega kapetana Marcela Ratnika. Slednji se je v juniju podpisal pod odmeven prestop in se ob več kot dvomilijonski odškodnini preselil v Združene arabske Emirate, kjer je oblekel dres Al Aina.

Ta odločitev pa ni minila brez posledic. Zaradi dejstva, da je bil Al Ain eden od udeležencev klubskega svetovnega prvenstva, je moral Ratnik izpustiti evropsko prvenstvo mladih reprezentanc, ki ga je nestrpno pričakoval in se nanj zavzeto pripravljal. Tudi posebni občutki ob tej prelomni odločitvi v karieri so bili ena od tem Sportklubovega pogovora z branilcem, ki bo skušal v arabskem svetu zdaj prepričati tudi slovenskega selektorja Matjaža Keka, da ga jeseni vpokliče v člansko izbrano vrsto Slovenije.

Intervju: Marcel Ratnik

Marcel, za vami je svetovno klubsko prvenstvo. Kakšni so vtisi po tem spektaklu in nenazadnje tudi prvi vtisi potem ko ste oblekli dres Al Aina?

To je neka nova izkušnja. Morda ob malce nepravem času, ker je bil turnir ravno v času evropskega prvenstva mladih reprezentanc. Za vsakega nogometaša je dokazovanje na takšnem turnirju posebna stvar. Žal z rezultati ne moremo biti najbolj zadovoljni, ampak vsi smo vedeli, proti komu igramo. Ta zadnja zmaga je poskrbela, da smo domov odšli z dobrimi občutki.

Manchester City, Juventus … Igrali ste proti ekipam, ki ste jih nekoč gledali z velikimi očmi. Za vami je že nekaj težkih tekem, tudi na evropskem nivoju, a vseeno – kako drugače je igrati proti takšnim nogometašem, s takšno kakovostjo, takšnim renomejem in takšnimi karierami?

Je, absolutno je nek drug nivo. Z Olimpijo sem igral v Evropi, ampak to je bil nivo, na katerem se ta kvaliteta še ni tako čutila. Ko pa igraš proti najboljšim klubom na svetu, takrat pa res začutiš to razliko. To je nekaj povsem drugačnega.

Ratnik — Foto: V ZDA je med drugim skušal ustaviti tudi zvezdnike Juventusa. Foto: Profimedia

Zaradi prestopa v Al Ain ste izpustili evropsko prvenstvo mladih reprezentanc. Že ob podpisu pogodbe z Al Ainom ste najbrž vedeli, da bomo želeli, da z njimi odpotujete na svetovno klubsko prvenstvo. Koliko je sploh bilo želja, vprašanj, prošenj, da bi vas vseeno pustili v reprezentančnem taboru, da odigrate Euro U-21?

Seveda sem v klubu vprašal, ali obstaja kakšna možnost, da zaigram na Euru, a hitro je prispel dopis na Nogometno zvezo Slovenije, da moram na svetovno klubsko prvenstvo.

Iskreno, bil sem razočaran, kajti s fanti smo bili nekakšna zlata generacija, prvič smo se preko dodatnih kvalifikacij uvrstili na Euro U-21. Res mi je bilo težko. Sicer sem gledal tekme, ampak zato mi je bilo samo še težje, ker nisem mogel pomagati ekipi.

Kakšni so bili odzivi fantov? Predvsem teh nosilcev, s katerimi ste tudi osebno najbližje. So vašo odločitev razumeli, so vam morda celo zamerili?

Ne, mislim, da niso zamerili. Klic sem dobil, ko sva bila s Svitom (Sešlarjem, op. a.) ravno v sobi. To je bilo prvi dan priprav, ko sem prišel na zbor v Maribor. Popoldan sva počivala, ko so se začeli klici. Povedal sem mu, kaj se dogaja in ja, bil je slabe volje. Tudi trening je bil bolj tako tako, ostal sem nato še do večerje, potem pa sem odšel.

Težko je bilo tudi ostalim fantom, s katerimi smo se največ družili. Tudi ko smo se kasneje pogovarjali, so priznali, da sem zelo manjkal. Kaj naj rečem, težko so sprejeli, ampak na koncu so sprejeli.

Slovenija U21 — Z mlado reprezentanco se je uvrstil na Euro U-21, nato pa na turnirju ni zaigral. Foto: Jure Banfi

Že v prejšnjih prestopnih rokih ste imeli precej ponudb iz raznoraznih lig širom Evrope. Na koncu je padla odločitev, da se preselite v arabski svet. Na kakšen način je v vas dozorela ta odločitev, da je to prava izbira za nadaljevanje kariere?

Ni skrivnost, da sem si želel oditi v tujino. Pogovarjal sem se z agentom in mu pojasnil, da želim po tej sezoni oditi na tuje. Potem je prišla ta ponudba … Ponudba, ki jo res težko zavrneš. Je pač tako, da nogomet igraš samo do 35. leta in gledati moraš različne vidike. Na koncu sem sprejel to odločitev in upam, da se bo pokazala kot pravilna.

Reciva tako, povprečni Slovenec ali bežni spremljevalec nogometa arabski svet vidi res samo kot okolje, kjer se da zaslužiti veliko denarja. Se pa vendarle tudi strogo nogometno gledano to del sveta precej razvija, nenazadnje vidimo, kakšna imena igrajo v teh ligah. Kakšni so prvi vtisi glede tega nogometnega dela?

Tu ni kaj, kvaliteta je res na visokem nivoju. Podobno kot v Evropi. Res je, da so nekateri igralci iz Evrope že v zaključku kariere, ampak nobenega dvoma ni o tem, da dodajo veliko kvalitete tem moštvom. Če pogledamo ligo Združenih arabski emiratov, v njej kot zelo znano ime denimo igra Nabil Fekir.

Predvidevam, da je liga zelo močna. Prepričan pa sem, da tu nogomet iz leta v leto napreduje.

Olimpijo ste zapustili kot član generacije, ki se je podpisala pod velike uspehe. Dva naslova, pokalna lovorika, dvakrat igranje v Evropi. Kaj menite, kako poseben bo ostal vaš status pri navijačih? Če bi morali potegniti črto pod ta uspešna leta, verjetno je kar težko vse strniti v en odgovor. Res je šlo nenehno navzgor in navzdol.

Ja, res. Turbulentne stvari so se dogajale. Če pa potegnem črto, je vseeno več pozitivnih stvari. Dvakrat smo bili prvaki, osvojili smo pokal, v Evropi smo igrali tudi izločilne boje … Malokdo si je mislil, da bo Olimpija prišla tako daleč, glede na to, kaj vse se je dogajalo v klubu.

Olimpija mi je odprla nogometno pot, tu sem naredil prve korake. To bom vedno cenil in Olimpiji nikoli ne bom zaprl vrat. Nikoli ne veš, kam te odpelje kariera, a z veseljem bi se vrnil nazaj.

Ko je govora o vaših trenerjih pri Olimpiji. Če bi morali izbrati enega, kdo je na vas pustil največji vtis?

Enega težko izberem. Lahko pa rečem, da oba Španca – Albert Riera in Victor Sanchez.

Ko sva pri Sanchezu, njegov odhod je nova velika sprememba pri Olimpiji. Že pred koncem sezone je tudi javno tarnal nad tem, da v Olimpiji ni več zadovoljen, nekako smo dobivali občutek, da v naslednji sezoni ne bo več trener moštva. Ste tudi igralci dobili podoben občutek?

Kar se tiče njegovih javnih izjav, težko komentiram, ker medijev ne spremljam. Kar se tiče trenerja, se je izšlo, kot se je. Niso se dogovorili in to je to. Zdaj je prišel novi trener in upam, da še vedno delajo tako kvalitetno, kot so doslej in da bo ekipa uspešna. Morda so res izgubili vrhunskega trenerja, ampak morda pa so zdaj spet dobili novega.

Ko je govora o vaši reprezentančni karieri, je obdobje mlade reprezentance zaključeno. Bili ste že tudi del članske reprezentance, kakšne pa so želje za prihodnost? Javna skrivnost je, da selektor Matjaž Kek ni ravno naklonjen ligam v arabskem svetu, konkurenca na vašem igralnem položaju je v reprezentanci huda. Kakšna je vaša reprezentančna perspektiva?

Seveda si želim biti del članske reprezentance. Doslej sem igral za prav vse selekcije in jasno, želim si zaigrati tudi za A reprezentanco. Kar pa se tiče tega, da selektor ni najbolj naklonjen arabskim ligam … Morda jih res ne mara, ampak morda bo zdaj moral pogledati kakšno tekmo več. (smeh)

Sam bom dal svoj maksimum, na vsaki tekmi želim biti stoodstoten in ves čas optimalno pripravljen. Potem pa, če dobim vpoklic, bom seveda vesel, v nasprotnem primeru pa ne bo konec sveta, ampak bom še bolj trdo delal, da ta vpoklic dobim naslednjič.

Če zaključiva, kjer sva začela, torej pri vašem novem poglavju kariere. Kako ste začutili novo okolje, v katerem ste se znašli. Kultura je drugačna, ljudje so drugačni … Kako se boste privadili na to?

Kultura je resda drugačna, ampak največji problem je vročina. Ampak zaenkrat sem tam preživel samo tri dni, preden smo se preselili v Ameriko, tako da težko rečem, kako je. Verjetno se vročine sčasoma privadiš. Pa tudi vsega ostalega.

Ko pa ste tam omenili, da ste iz Slovenije, kakšni so bili odzivi? Vemo, da so Hrvati in Srbi precej razvejani in uveljavljeni v arabskem nogometnem svetu, kaj pa Slovenci? Teh je bilo doslej precej malo …

Če jim omenil Balkan ali Jugoslavijo, potem še nekako vedo, od kod prihajaš. Ko pa sem jih vprašal, če vedo, kje je Slovenija, so sicer rekli ‘ja’, ampak ta ‘ja’ sem vzel bolj z rezervo. Dvomim, da v tem delu sveta točno vedo, kje je Slovenija.