Bosanska pravljica, iz katere se lahko uči tudi Slovenija

Poraz ni enak porazu in zmaga ni enaka zmagi. Nov dokaz smo dobili v torkovem nogometnem večeru, ko sta sicer zmagali tako reprezntanci Bosne in Hercegovine kot tudi Slovenije, a ti dve zmagi ne bi mogli biti bolj različni. Medtem ko je naša sicer prekinila niz slovenskih tekem brez zmage, a v nobenem pogledu ni bila bleščeča, je bosanska zanetila gromozansko evforijo, ko so se 'zmajevi' drugič v zgodovini uvrstili na svetovno prvenstvo.

Sinoči je norela Zenica, norelo je Sarajevo, norela je Tuzla, norela je Ljubljana, norel je München, norel je Dunaj, norel je Zürich.

Reprezentanca Bosne in Hercegovine je spisala novo veliko nogometno pravljico in na dobesedno nabitem stadionu Bilino polje v finalu dodatnih kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu po streljanju najstrožjih kazni premagala veliko Italijo. Slednja pa že dolgo ni bila tako majhna, majcena, kot je bila v včerajšnjem nogometnem večeru.

Katero tekmo je gledal Gattuso?

Zmaga domačih je bila absolutno in popolnoma zaslužena. Če so se Italijani naivno veselili dejstva, da bodo za nastop na svetovnem prvenstvu igrali proti Bosni in Hercegovini in ne Walesu, niso vedeli, kaj jih čaka v peklu Zenice. Ko so to spoznali, je bilo prepozno. ‘Zmajevi’ so ‘azzurom’ celo poklonili vodilni zadetek, a od takrat naprej je igrala le še ena reprezentanca.

“Moji igralci si niso zaslužili poraza, imeli smo deset igralcev in ustvarili tri lepe priložnosti. To je nogomet, ki včasih ni pošten. Težko je to pogoltniti,” so besede italijanskega selektorja Gennara Gattusa, ki se jim danes smeji večina nogometnega sveta. Njegova Italija že pred tem ni impresionirala nikogar, obstanek pred vrati mundiala pa je vse prej kot nezaslužen.

Karakter, energija, pa tudi kvaliteta

Po drugi strani pa uvrstitev Bosne in Hercegovine na drugo svetovno prvenstvo v zgodovini te države (prvo po 2014) nikakor ni naključje. Že v rednem delu kvalifikacij so varovanci Sergeja Barbareza igrali zelo dobro in bili na koncu le za las prekratki v boju za prvo mesto, ki ga je v kvalifikacijski skupini odnesla Avstrija.

Reprezentanco BIH trenutno odlikujejo podobne karakteristike, kot so odlikovale slovensko reprezentanco, ko je ta doživljala svoje največje uspehe. Z izjemo veličastnega kapetana Edina Džeka ta ekipa nima velikih zvezdnikov, imena klubov, za katera igrajo reprezentanti, so sicer zelo spodobna, a v primerjavi z denimo Italijo malodane smešna. Toda znova smo dobili dokaz, koliko v nogometu šteje jasna hierarhija v moštvu, dobro vodenje reprezentance, ekipni duh in predvsem vera v to, da ti lahko uspe.

BiH - Italija — Foto: Reuters via Guliver

Odlično sestavljeni, odlično vodeni

Hkrati pa imajo Bosanci še dve karakteristiki, ki odlično dopolnjujeta mozaik uspeha reprezentance. Prva so zagotovo fanatični navijači. Nogomet je v Bosni in Hercegovini religija, in če se danes priklopite na katero koli spletno družbeno omrežje, boste hitro dobili dokaz, kaj Bosancem po vsem svetu pomeni preboj njihove reprezentance na svetovno prvenstvo. Ta fanatičnost je nekaj, o čemer lahko Slovenci le sanjamo. Morda so se nekateri prizori iz Nemčije 2024 približali temu vzdušju, a najbrž boste priznali, da je to vendarle neka druga dimenzija.

Hkrati pa so odgovorni na Nogometni zvezi Bosne in Hercegovine opravili še odlično delo s tem, ko so v reprezentančni grb oblekli nogometaše, ki so se bosanskim staršem rodili širom sveta. Tako je strelec izenačujočega zadetka proti Italiji Haris Tabaković rojen v Švici, nova vzhajajoča zvezda Kerim Alajbegović v Kölnu, strelec odločilne enajstmetrovke Esmir Bajrektarević v ZDA, poveljnik obrambe Tarik Muharemović pa recimo kar v Ljubljani. A ko igrajo za reprezentanco, je to pripadnost, ki jo je užitek gledati.

“Nikoli še nisem bil bolj miren med tekmo. Fantom sem rekel, naj gredo na igrišče in uživajo. Videl sem to v njihovih očeh, res jih imam rad, to so fantje s karakterjem,” je od ponosa žarel selektor izbrane vrste Sergej Barbarez.

Kaj se lahko naučimo Slovenci?

Ko je včeraj ponoči slovenska reprezentanca vzletala z letališča v Pogorici, kjer je na prijateljski tekmi s 3:2 premagala Črno goro, je vzlet pospremil vzklik navdušenja ob izenačujočem zadetku Bosne in Hercegovine. Ko je letalo pristalo, so bile na sporedu enajstmetrovke, njihov razplet pa je poskrbel za pristno navdušenje v taboru Slovenije.

Jasno, težko je primerjati trenutno razpoloženje v slovenski izbrani s tistim v izbrani vrsti Bosne in Hercegovine. Tam se vendarle slavi uvrsitev na mundial, medtem ko se pri nas zmaga nad Črnogorci, ki je sicer pokazala, da se zna Slovenija rezultatsko izvleči iz težkega položaja, a hkrati postavila vprašanje, zakaj se (preveč pogosto) znajdemo v težki situaciji. Je pa bila ob pogledu naprej ta zmaga vseeno precej pomembna.

Uspeh Bosne in Hercegovine pa vendarle tudi Slovencem vrača spomin na obdobje, ko je bila Slovenija resen nasprotnik velikih in močnih reprezentanc, ko sta jo krasila enotnost ter ekipni duh in ko je zmagovala tudi velike tekme. In morda celo pomembnejši izziv, kot je najti pravi igralni sistem, taktične ideje na igrišču ter ustrezne igralce, o čemer na veliko ‘pametujemo’ tudi v nogometni javnosti, je znova vrniti ne samo v reprezentanco, ampak v celotno nogometno Slovenijo ta optimizem, prepričanje vase in vero v uspeh.